Methana je polotok na severovzhodu Peloponeza. Najbolj znan je
po svoji divji vulkanski pokrajini in zdravilnih termalnih izvirih. Glavno
mestece Methana ponuja prijetno obmorsko promenado s kavarnami, tavernami in
razgledom na Saronski zaliv.
Naravni termalni vrelci, po katerih je polotok znan so povsem
brezplačni in dostopni javnosti. Ker so uradna zgodovinska
zdravilišča trenutno zaprta, vroča vulkanska voda prosto izteka v morje ali
naravne bazene, kar domačini in popotniki izkoriščajo za brezplačno sprostitev
skozi vse leto., Žvepleni vrelci Sfagia (28-35 stopinj) - takoj ob vstopu v
obmorsko mestece Methana, je prvi izvir. Vroča žveplena voda tukaj priteka neposredno iz skal
in se izliva v odprto morje. Celoten obalni pas je zaradi mineralov obarvan v
značilno mlečno modro ali belo barvo. Kopa se kar v morju, kjer se mešata vroča
izvirska in hladna morska voda.
Poleg izvira je zaprt termalni objekt, ki je deloval od leta 1917. Pred leti so ga zaprli. Sedaj čaka obnovo.
Alkalni vrelec pod kapelico Agios Nikolaos (36 stopinj) –
se nahaja približno 1,5 km severno od marine v Methani vzdolž obalne ceste. Voda
izvira iz jame, ki se nahaja pod majhno cerkvico svetega Nikolaja. Polni
majhen, improviziran naravni bazenček na sami plaži tik ob morju, ki je
brezplačen za uporabo.


Kopeli Pausanias (39 stopinj) – se nahajajo na severovzhodni
obali polotoka, v bližini vasice Agios Nikolaos, približno 25 minut po obalni
poti iz mesta Methana. Ta izvir velja za najbolj slikovit in odročen kotiček.
Domačini so iz vulkanskih skal tik ob morju zgradili majhen kamnit bazen.
Posebnost tega mesta je, da si obiskovalci sami napolnijo svojo »kad«: v
bližnji kamniti hišici preprosto pritisnete na gumb, ki požene električno
črpalko, ta pa bazenček napolni s svežo, vročo vulkansko vodo.
Zaradi prisotnosti ogljikovega dioksida in drugih plinov se
odsvetuje samostojno kopanje!
V 19. in 20. stoletju se je v regiji razvil sodoben
zdraviliški turizem, ob izviru pa je bila zgrajena tudi zaprta stavba. Leta
2014 sta v zdravilišču umrla dva pacienta zaradi zastrupitve z vulkanskimi
plini. Tako so toplice zaprli, ostal pa je samo zunanji bazenček.
Vse tri sva z veseljem preizkusila. Bila je lepa izkušnja. Bolj topla sta bila drugi in tretji.
Popoldne pa sva se odpravila na vulkan v bližini kraja Kameni Chora. Izbruh vulkana se je zgodil okoli leta 230 pr. n. št.
je bil eden najbolj prelomnih geoloških dogodkov v antični Grčiji. Gre za
zadnji potrjeni izbruh na kopnem delu tega polotoka, ki je za vedno spremenil
lokalno topografijo in ustvaril pogoje za nastanek zdravilnih izvirov.
Izbruh je bil tako silovit in opazen, da so o njem pisali
sloviti antični pisci in zgodovinarji, kot so Strabon, Pavzanij in Ovidij.
Ogenj in pepel sta bila takrat vidna celo iz starodavnih Aten.
Po poti do žrela vulkana uživava v lepih razgledih.
S pobočja se vidi tok lave, ki se je valil v morje. Polotok se je povečal za 500 m .
Žrelo je vidno še danes, čeprav je popolnoma mirujoče. Nikjer ni zaslediti izhajanja žveplenih par.
Tudi okolica žrela je, kljub temu, da je preteklo že več kot 2000 let, popolnoma kamnita.
Zvečer se še namakava v drugem izviru - pri kapelici, kjer imava parkiran tudi kombi.
Ponoči je spet deževalo, a jutro je bilo vedro. Pred zajtrkom se še enkrat okopava v "najinem" bazenčku, potem pa nadaljujeva proti Epidavrosu. Po poti si ogledava še eno jamo na severu polotoka. V njej je poleti menda kopanje prav prijetno.
Na spletu odkrijeva v bližini še hudičevo sotesko. Seveda se ne moreva upreti in jo obiščeva.
Nato nadelujeva proti Epidavrosu.
Epidaver je eno najpomembnejših arheoloških najdišč v
Grčiji. V antiki to ni bilo le kulturno središče, temveč najslavnejše
zdraviliško in terapevtsko središče antičnega sveta, posvečeno Asklepiju, bogu
zdravilstva.
Najprej si ogledava velik amfiteater.
Veliko gledališče v Epidaurusu (4. stoletje pr. n. št.) velja za najlepše in najbolje ohranjeno
antično gledališče na svetu. Zgrajeno je bilo za zabavo in duhovno sprostitev
pacientov, ki so se zdravili v Asklepijevem svetišču. Gledališče, ki sprejme do
14.000 gledalcev, ima tako popolno akustiko, da se šepet, vzdih ali zvok
kovanca, padlega na tla v središču jasno sliši vse do zadnje vrstice na vrhu
(60 metrov visoko).
Tudi midva preizkusiva njegovo akustiko. Res se sliši pad kovanca do vrha amfiteatra.

Epidaver je bil v resnici ogromen zdraviliški kompleks
(nekakšna antična kombinacija bolnišnice, term in verskega središča), kamor so
se zgrinjali bolniki iz celotnega Sredozemlja. Holistično zdravljenje je temeljilo na
kombinaciji telesne nege (hidroterapija v mineralnih izvirih, masaže,
telovadba) in duševnega miru (gledališke predstave, branje).
V Arheološkem muzeju so
razstavljeni starodavni medicinski pripomočki (skalpeli, sonde), ki dokazujejo
presenetljivo napredno stopnjo antične kirurgije, ter čudoviti kipi in
rekonstrukcije templjev.
Po napornem dnevu najdeva prijetno parkirišče ob morju. Ponoči spet dežuje.
