Turčija - Pamukkale

Pot: Pamukkale, Marmaris

Zjutraj, ko se zbudiva, slišiva zunaj nenavadne zvoke. Nato na nebu zagledava balone. Škoda, da nisva bila bliže mestu.

 Prenočevala sva kar precej nad Pamukkalami - v prijetnem borovem gozdičku.

Za obisk Pamukkal sva morala izbrati gornji severni vstop, saj so ostale ceste zaprte. Zanimiv dogodek je bil, ko so nama policisti s pomočjo prevajalnika na telefonu razložili, da je v mestu danes tek in ne gre drugače.

Vstopiva v Hierapolis, ki je bil starodavno grško-rimsko mesto, slavno po svojih termalnih vodah in edinstveni naravni lepoti.

Mesto je okoli 2. stoletja pr. n. št. ustanovil kralj Pergamona, Evmen II. Ime Hierapolis (Sveto mesto) je dobilo verjetno zaradi termalnih vrelcev, ki so jih imeli za zdravilne in svete. Pod rimsko oblastjo (od 133 pr. n. št.) je mesto doživelo velik razcvet. Po uničujočem potresu leta 60 n. št. je bilo obnovljeno v slogu, ki ga vidimo danes, in postalo modno zdraviliško letovišče za rimsko elito. Bilo je svetovno znano po termalnih izvirih, bogatih s kalcijem. Usedline kalcita so skozi tisočletja ustvarile osupljive beline terase (Pamukkale), ki so privlačile obiskovalce iz vsega imperija. Poleg zdravilišča je bil Hierapolis pomembno versko in trgovsko središče. Tukaj je leta 80 n. št. umrl apostol Filip, kar je mesto naredilo za pomembno krščansko romarsko destinacijo.

Hierapolis ima eno največjih in najbolj ohranjenih starožitnih nekropol v Mali Aziji, z grobovi iz različnih obdobij.

Danes tu poteka maraton. Vzdušje je tako, kot se za maraton spodobi.

Obiščeva še muzej, kjer so odlično ohranjeni sarkofagi, kipi in ostali drobni predmeti.

Pamukkale so eden najbolj znanih naravnih čudes v Turčiji.

Ime Pamukkale dobesedno pomeni "bombažni grad " in je slikovito ime za osupljive bele terase iz kamnine, ki so jih ustvarile termalne vode. Te nastanejo, ko iz zemlje izvira vroča voda, bogata s kalcijevim karbonatom (kalcitom) in minerali. Ko se voda ohlaja in izhlapeva, se kalcit usede. Skozi tisočletja so se te usedline kopičile in oblikovale bele, terasaste bazene in slapove, ki izgledajo kot zamrznjena voda ali velikanska palača iz bombaža (pamuka). To je naravni fenomen, ki poteka še danes.

Danes je bila gneča zaradi maratona verjetno še večja. Voda je bila bolj mrzla - verjetno zaradi letnega časa - a vseeno prijetna za brodenje po belih bazenčkih. Kopala se nisva, saj je bila gneča prevelika.

Zadovoljna sva zapustila Pamukkale in se po lepih in gladkih cestah odpeljala proti Marmarisu. Zvečer sva našla prijeten prostorček in v družbi dveh mačk in treh psov preživela topel večer. Še prej sva se kopala v morju, ki ima še vedno okoli 21 stopinj. 

Soseda, ki sta kampirala nekaj nižje od naju, sta naju najprej opozorila, da so v vodi ježki in nama pokazala del, kjer je vstop v vodo varen. Po večerji pa sta nama prinesla še poln krožnik očiščene sladke melone. Kako so Turki prijazni. Lahko bi se kaj naučili od njih. 

Ko je padel mrak, so se pripeljali še mladi domačini, ki so ob avtu poslušali glasbo in plesali. Eden izmed njih naju je prišel vprašat, če naju motijo in so preglasni. Glasba je bila OK in jakost tudi. Vseeno pa je bila lepa gesta, da jih je zanimalo počutje sosedov.