Maroko 13.dan - od Ifrana proti Visokemu Atlasu

Zjutraj naju je pričakalo sončno in hladno vreme. Ogrev v avtomobilu je kar prijal. Takoj po zajtrku sva se namenila iskat prosto živeče opice - po katerih je znan tudi Park Ifrane.

Sprehod po parku je bil prav prijeten.

Skoraj sva obupala in že sva se obrnila nazaj proti avtu. Končno sva jih le srečala.

Berberski makaki so zelo zanimiva vrsta opic in imajo v Maroku poseben status. So edini makaki zunaj Azije. So tudi edina vrsta makaka, ki jo najdemo v Afriki, in sploh edina vrsta primatov ki živi severno od Sahare.

V Maroku jih najdemo predvsem v gorovju Srednji Atlas in Visoki Atlas, pa tudi v gorovju Rif.

Živijo v velikih, kompleksnih skupinah, ki jih vodi dominantna samica (matriarhat). Med njimi je zelo razvita socialna mreža. Znani so po tem, da se veliko negujejo med seboj, kar krepi vezi v skupini. Zanimivo je, da pri tej vrsti samci aktivno sodelujejo pri vzgoji mladičev, kar ni tako pogosto pri drugih vrstah opic.

Berberski makaki so edinstvena in karizmatična vrsta, ki je simbol maroškega gorskega gozda, vendar so zaradi človekovega vpliva močno ogroženi.

Kar težko sva se poslovila od njih. Pot sva nadaljevala po planoti Srednjega Atlasa na višini okoli 1900 m. Ker sva izbirala lokalne ceste, so bile le-te precej slabe. 

Po poti sva se ustavila še na jezeru, ki sva ga obiskala si sicer ne planirano. Jezero je samevalo v meglenem dnevu. Menda je poleti tu celo kamp.

Ves čas naju spremljajo cedrovi gozdovi ...

in razpadajoča cesta, ki je takšna že 60 km.

Čez nekaj kilometrov srečava delovne stroje, ki jo obnavljajo. Bomo videli čez par let, kakšna bo takrat.

V Afriki doživiva tudi pravo zimsko nevihtp, saj je temperatura padla na 0 stopinj.

Dan se nagiba k večeru, zato počasi končujeva za danes. V takšni vasi kupiva še kruh ... 

... in končava par deset kilometrov nižje ob akumulacijskem jezeru Barrage Al Hansali.