Skok v Istro

Pot: Strma Reber, Delnice, Fužine, Rijeka, Mošenička Draga, Fažana, Poreč

Tokrat se malo po Ribnici odcepiva proti Kočevski Reki, saj je ta cesta bistveno manj prometna kot tista proti Kočevju. Serpentinasta cesta Strma Reber spominja na Vršič. Ker je fotografija najlepša iz zraka, si sposodim sliko na spletu.

Foto: https://pjammcycling.com/climb/2949.Strma-Reber

Že nekajkrat, ko sva se vozila iz Delnic proti Krku sva opazovala jezero, ki se razprostira pod avtocestnim viaduktom. Tokrat sva se odločila, da si ga pobliže pogledava. Mogoče ga kdaj (upam) obiščeva s kajakom. Jezero se nahaja pri mestecu Fužine in je akumulacijsko jezero - v bistvu sta to dve jezeri - Bajersko jezero in Jezero Lepenica. Okrog prvega je speljana prijetna sprehajalna pot, ki jo prevoziva s kolesi.

Ker še ni čas, da bi za danes končala, se odpeljeva naprej. Že prej sva se odločila, da prenočiva na celini. Najdeva prijetno mesto z čudovitim razgledom. Srečo imava, da danes ni vetra. 

V bližini je še tabla z napisom  "Vidikovac via 4x4". Midva se kljub vsemu odpraviva peš. Razgled se z višino veča. Ne greva do konca, saj nekje na treh četrtinah lovci izvajajo svoje aktivnosti.

Naslednji dan se spustiva do morja in nadaljujeva mimo Rijeke do Mošeničke Drage. Že dolgo se nisva vozila po tej strani Istre.

Mestece je, tako kot vsa tukaj, turistično opremljeno s sprehajalnimi potni, plačljivimi parkirnimi prostori  - urejeno na invazijo poletnih turistov. 

Ne zadržujeva se veliko. Nadaljujeva do Plomina. Tudi tu se ne ustavljava. Vidiva termoelektrarno, ki mrtva stoji na robu zaliva. Glede na velikost dimnika, je bila kar velik onesnaževalec. Tudi zapuščene stavbe rudnika Raša spominjajo na čase, ko jim za ekologijo še ni bilo mar.

Nadaljujeva do Rabca. Preteklo je že veliko časa, ko sem bil nazadnje tu - še kot najstnik.

Od zadnjič, ko sem bil tukaj, so mestece uspešno zazidali skoraj do te mere, da spominja na Budvo. Midva se kljub vsemu ustaviva tu za osvežilno kopanje.

Vrneva se do Labina. Mesta ne obiščeva, saj je že skoraj prevroče. Se pa odločiva, da obiščeva Sentonino stezo. 

To je peš pot, ki se iz Labina spušča do Rabca. Ob poti bi po Googlovih slikah naj bila dva lepa slapova. Slike so obljubljale več.

Mogoče je bilo v tem letnem času premalo vode, da bi si slap zapomnil kot posebnost. Kljub vsemu sva se imela namen malo namočiti, a nama je kača, ki ja plavala po vodi, vzela veselje. Vrnila sva se po isti, prijetno senčni poti do izhodišča.

Po lepi cesti prideva do Vodnjana. Tu obiščeva prijateljice, ki tukaj letujejo. Skupaj preživimo lep popoldan.

Zvečer se sprehodiva še do mesteca Vodnjan, ki je tako kot vsa mesta tukaj, pripravljen na poletni naval. 

Naslednja dva dneva nista bila več namenjena ogledom. Zjutraj se odpeljeva do plaže Cisterna blizu Bal. Prijetno okolje in čisto morje izkoristiva za celodnevni počitek, branje knjig, kopanje. 

Ko se peljeva proti Čevaru, ob poti vidiva smerokaz za Kamenolom Fantazija. Ustaviva se in si ga ogledava. Tu je prikazano, kako so sekali marmor. 

Prijetno presenečenje je, da kljub lepi urejenosti prostora, sanitarijam, otroškim igralom..., ni potrebno plačati vstopnine.

Zvečer prideva na červarske Havaje - še ravno pravi čas za osvežilno kopanje in prijetno večerjo ob sončnem  zahodu. Spat se kljub vsemu ne upava tukaj, saj so hrvaški organi precej nastrojeni proti spanju v naravi. Sicer nama družbo delata dva kamperja, ki imata očitno namen prenočiti tukaj. Midva se vseeno umakneva v varno zavetje parkirnega prostora v Červaru. 

Zjutraj, ko se vrneva na "Havaje", sta kamperja še vedno tam. Očitno še ni čas poostrenih kontrol. Miren spanec pa vseeno odtehta neromantično varnost parkirišča. 

Preživiva še en lep dan, proti večeru pa se vrneva v domače loge.

Unška koliševka, grad Haasburg

Pot: Vrsar, Poreč, Planinsko polje, grad Haasburg, Unška koliševka

Oddih v hotelu se je končal in čaka naju še pot proti domu. Mimogrede se ustaviva v Poreču. Presenečena sva, ker na glavnem parkirnem prostoru pobirajo tudi v zimskih mesecih 2€/uro. Najdeva drug parkirni prostor ter se na hitro sprehodiva po praznem mestu.

Seveda ne moreva mimo Červara in nama ljubega porta Busola (imenovanega tudi Hawaii). Popijeva kavo in obujava spomine na lansko leto, ko sva se tukaj sončila in kopala.

Nadaljujeva proti Uncu, kjer zapustiva avtocesto. Usmeriva se proti Planinskemu polju. To področje je še iz najine strani povsem neraziskano in v prihodnosti bova odpravila to liso najinega poznavanja Slovenije.

Najdeva grad Haasburg (Hošperk), parkirava in greva do Unške koliševke – udornice.

Po slabih dveh kilometrih prideva do jame. Dan danes ni preveč sončen, pot do dna jame pa je spolzka in strma, zato jo preloživa na drugič. Najdeva pa rove, ki izvirajo iz obdobja med vojnama. Gradili so jih italijanski vojaki. Nekaj si jih ogledava. Nekaj jih je malo poplavljenih, zato bodo ostali za drugič.

Rovi imajo tudi dva izhoda na stran jame, ki nudita lepe poglede na sicer zaraščeno jamo.

Vrneva se k gradu in opaziva smerne table še za jamo Škratovko. Seveda jo obiščeva.

Ob njej so zgradili pravo malo škratovo mesto.

Okolica gradu Haasberg (Hošperk) je lepo negovana, grad pa najbrž ne bo nikoli obnovljen. V svojih najlepših letih je bil to najmogočnejši baročni dvorec na Slovenskem.

Svoj obisk na gradu še označiva z enim najdenim Geocachom, nato pa se preko Planinskega polja odpraviva proti domu.

Pazin z okolico

Pot: Vrsar, Pazin, Gračišće, Slap Sopot, Pičen

Zjutraj se odpeljeva v Pazin. Sprehodiva se mimo Pazinskega Kaštela,... 

... prečiva most čez sotesko in se spustiva do Pazinske jame. Pot se spušča slabih 200 m globoko. Na koncu lahko vidiš brezno vhoda v jamo.

Za obisk jame se je potrebno predhodno naročiti, saj obisk poteka z jamskimi vodniki in posebno opremo. Seveda samo v letnem času.

V bližini mesta je še Pazinski Krov – to je kaskadni slap reke Pazinščice. Poleti je tukaj priljubljeno kopališče.

Nadaljujeva do mestece Gračišće. Prijetno mestece z lepim razgledom po centralni Istri.

Namenila sva se obiskati Benkovski slap. Slap v času najinega obiska skoraj ni imel vode, zato sva si samo ogledala pečino, s katere voda pada v globino. Slap je od glavne ceste oddaljen le pičlih 100m.

Nadaljujeva do naslednjega slapu – Slap Sopot. Morda bova tukaj imela več sreče.

Res je tukaj več vode in slap je res lep. Ko prideš do rečice, ki jo prečka Napoleonov most, sploh ne pričakuješ, da je na drugi strani slap, ki pada skoraj 30 m v globino. Slap je lep in je prav fotogeničen.

Vračava se nazaj proti Vrsarju, po poti pa obiščeva še kraj Pičen. Leži na vzpetini nasproti Gračišću. Mestece je do polovice obnovljeno,...

... druga polovica pa bo terjala še precej dela.

Iz mesteca je pogled po Istri res impresiven.

Zvečer spet koristiva bazen in savno, po večerji pa obvezen sprehod.