Prikaz objav z oznako Veslanje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Veslanje. Pokaži vse objave

sreda, 9. september 2026

Septemberski Krk - 3.9. - 8.9.2026

Ker poletje še kar vstraja z visokimi temperaturami, sva se odločila, da se greva malo ohladit na morje. Od zadnjega obiska morja je že dva meseca.

V četrtek proti večeru nama le uspe, da se odpeljeva od doma. Prenočila sva pri gradu Bogenšperk.

Po zajtrku se sprehodiva še po grajskem drevoredu.

Vožnja po regionalnih cestah hitro mine, čeprav gre počasneja kot po dragih in prepolnih slovenskih avtocestah. Malo čez poldan sva že prispela do Povil. Za ovinek sva se odločila zaradi precej vročega vremena. Ker je Novovinodoljska riviera pod Velebitom, se v morje steka hladna sladka voda - zato je morje bolj osvežujoče.

Prvi dan nameniva samo kopanju. Danes se nama še ne ljubi raztovarjati čonov s strehe kombija.

Naslednji dan splaviva čolne. Greva pogledat zaliv Žrnovice...

... potem pa nadaljujeva še do Klenovice, kjer na plaži ni videti, da je konec sezone. Na tem delu morske obale sva videla že več stolpov, za opazovanje tun. Pred več kot sto leti je bilo na tem območju očitno precej teh tib. Res je morje je tukaj precej globoko in čisto.

Veslanje je zanimivo, saj plujeva mimo obalnih brezen in jam.


Že vso noč naju je zibala burja, ki je proti večeru začela pihati. Zjutraj sva se zato odpravila do razgledne točke nad Ledenicami. Po poti si ogledava še razvaline rimskega gradu.



Iz razgledne točke vidim, da se bomo po tem delu Jadrana že kmalu vozili po novi avtocesti. Res manjka ta del. Največja prednost nove ceste je, da bo ves tranzit šel tja, popotniki pa bomo lahko uživali v serpentinah in zalivih Jadranske magistrale.

Burja počasi pojenja, midva pa se odpeljeva na Krk. Čeprav sva pred časom že parkrat veslala okoli mostu na Krk, še vedno rada ponoviva to turo. 

Za spanje se odpeljeva nazaj na celino, saj verjetno obalo organi nadzorujejo. Zvečer imava lep razgled na Krški most iz višine. 

Ko gledava nepretrgano kolono vozil, ki se vozijo preko njega se postavi vprašanje, ali je na otoku sploh kdo ostal. Šele po polnoči (ko se slučajno zbudim) vidim, da je sedaj prometa manj.

Zjutraj se dobiva s prijateljema, ki sta danes prispela na Krk. Srečamo se v Vozu nato nadaljujemo druženje v Šilu - na nam znanem zalivu. Tukaj je nekaj avtomobilov, tudi dva kamperja. Zvečer se vseeno odpeljemo spat bolj na celino.

Naslednje jutro obiščemo Vrbnik. 

Ker najdemo parkirni prostor tik ob morju, svameva čolne in odveslava proti "Rožnatemu zalivu", prijatelja pa se odpeljeta nazaj v Šilo. Rožnati zaliv ni osamljen, čeprav je dosegljiv le po vodi. Ampak za pol ure, ko sva tam, naju družba ne moti. Voda je kristalno čista, skozi njo pa prosevajo rožnati kamenčki.

Vrneva se proti Vrbniku in mimo njega nadaljujeva še po severo zahodni obali. V zalivčku s kamnečki se še skopava, nato pa se vrneva v Vrbnik.


Popoldan se tudi midva kopava v družbi v Šilu. Proti večeru se odpeljemo proti NP Risnjak, kjer v tišini tamkajšnjih gozdov po večerji prijetno kramljamo. Noč je mirna in temna.  Zjutraj se razidemo, ker imava namen še opraviti dva obiska. 

Po poti proti domu naju pri Sevnici še dodobra opere dež. Ko prideva popoldan domov, pa naju pozravi mavrica - ne ena, kar dve.




sreda, 20. maj 2026

Drava - mestna tura, Fala in Vuzenica

Veslanje  - 18.5. in 19.5.2026 

Mestna tura se nama je odmikala že nekaj časa. Tokrat nama je le uspelo. Pri Mariborskem otoku je začetek te ture.

Najprej veslava proti HE Mariborki otok. 

Po desni strani otoka odveslava proti mestu Maribor. Razgledi iz vodne gladine so drugačni, kot smo jih vajeni.


Na železniškem mostu je kar precej prometa.


Pri dvojnem mostu je ture nizvodno konec, saj je plovba od tu naprej prepovedana.

Obrneva in mimo Vodnega stolpa odveslava nazaj na začetek.



Drugo jutro naju na pomolu Bresternice pričaka labodja družina. Malo posediva in opazujema mamino skrb za male otročke.


Odpeljeva se proti HE Fala, da raziščeva možnosti za morebitno veslanje. Ogledava si zunanji del elektrarne, ki je prosto dostopna.


Ko že nameravava oditi, se pripelje avtobus izletnikov. Izkoristiva priložnost in si z njimi ogledava še muzej, ki je odprt le za najavljene skupine. Ko sem bil tukaj leta 1980 na šolski ekskurziji, je stari del še normalno obratoval. 

Generator

Turbina


Ko nadaljujeva pot, najdeva potencialno mesto za dostop do vode. Za drugič - rečeva - in se odpeljeva do Radelj ob Dravi. Od tu sva do Dravograda že večkrat veslala, tokrat pa se obrneva proti Vuzenici.



Pred elektrarno je znak, od katerega dalje je plovba prepovedana. 


Tudi tukaj upoštevava omejitev in se obrneva. Vreme se malo kvari, a saj je vseeno, če bova malo mokra. Nazaj grede veslava po drugi obali.



Na obali si skuhava še pozno kosilo in se odpeljeva proti domu.

ponedeljek, 4. maj 2026

Avstrijska jezera, avstrijska Drava

Velikovška Drava, Osojsko jezero, Vrbsko jezero - 2.5. - 4.5.2026

Veselje do veslanja naju je tokrat spravilo na avstrijska jezera. Tudi Drava pri naših sosedih je več kot primerna za ta šport. Hitro pa spoznava, da avstrijska zakonodaja dopušča lastninjenje zemlje do samega obrežja, zato je dostop do vode marsikje skoraj nemogoč. Klopinsko jezero je po vsej svoji obali ograjeno z ograjo. Tudi na drugih manjših jezerih ni nič drugače. 

Dobro, da se Dravo ne da omejiti z ograjo. Pri Velikovcu prideva do obrežja in napraviva en krog.




 Na mirnem mestu prenočiva in se drug dan odpeljeva proti Osojskemu jezeru. Mimogrede se ustaviva še pri gradu Hohosterwitz. Ker sva ga že pred časom obiskala, se nanj ne povzpneva. Samo malo pretegneva noge.

Nadaljujeva proti Osojskemu jezeru. Cestna zapora zaradi rekreativnega kolesarjenja naju prisili, da počakava dobri dve uri. Popoldan le prideva do jezera in najdeva primeren prostor za vstop.

Jezero je - tako kot povsod v Avstriji - marsikje pozidano povsem do obale. 

Tudi turističnih objektov ne manjka. Glede na površino vseh jezer v Avstriji, imajo precej več obale kot mi. Dobro pa je, da se je pri nas (in tudi pri Hrvatih), zakonsko omogočil dostop do obale.



Ker sva začela veslati precej pozno, po dveh urah in pol pristaneva. Opravila sva skora 14 kilometrov poti. 

Naslednji dan greva še do Vrbskega jezera. Ko se peljeva po severni strani, že skoraj obupava, da bova prišla do vode. Na južni strani je bolje in najdeva celo tablo, ki označuje vse javne dostope do vode.


Pred splavitvijo opazujeva še račjo družino ob njihovem nedeljskem izletu.




Jezero je lepo - po avstrijsko urejeno. Vile s svojimi parki segajo do vode. 


Preveslava le del jezera, saj je to precej veliko. Mogoče še kdaj v prihodnosti obdelava drug del.




Nekatere vile pa še posebej izstopajo.



Zapeljeva se še do razglednega stolpa, ampak se ne povzpneva nanj. Malo naju zmoti vstopnina (25€), nekaj pa tudi zaradi tega, ker sva vajena višin in nama vožnja z dvigalom ne predstavlja niti želje niti izziva.



Ko se peljeva proti domu, najdeva še vstopno točko v Dravo nad Labotom. Bo prišla prav ob drugi priliki. 

Avstrija je lepa in urejena država. Vseeno pa nismo navajeni (mi Balkanci), da na vsakem koraku srečuješ table z razno raznimi prepovedmi. Najpogostejša beseda na tablah in znakih je "Verboten ..."