Turčija - zaliv Olympus, kanjon Gojnuk

Pot: iz zaliva Olympus do Gojnuka

Zjutraj se zaliv že koplje v soncu. Sprehodiva se po njem in nabirava kamenčke.

 Na koncu je vhod v antično mesto Olympus. Nisva se odločila za ogled, saj sva že malo nasitena starega kamenja. Dopoldan raje izkoristiva za kopanje v čudovitem morju.

Danes si imava namen ogledati še en kanjon - Gojnuk.

Opisi so obljubljali veliko, vendar sva bila v resnici precej razočarana. Pot vodi v glavnem po cesti. Z vrha gledava kanjon, ki se komaj vidi.

Na koncu je jezerce, kjer dodatno ponujajo vožnjo s čolni, kanjoning. 

Po najinem mnenju ne boste ničesar zamudili, če kanjona ne obiščete. Razen če si želite zipline, vožnjo s čolnom in 3km vožnje s terencem za 45€ po osebi. Sam vstop (hoja po 3km dolgi cesti z razgledom na kanjon daleč spodaj) pa so podražili iz 65 TL na 200 TL. 

Pod kanjonom za danes končava. Jutri pa bova verjetno obrnila proti severu. Čas je, da spoznava še kaj drugega. Turizma imava zaenkrat dovolj.

Turčija - jama Gedelme, Mount Chimaera

Pot: ob reki Sapan do jame Gedelme, nato nazaj do plaže Olimpus in vzpon na goro Chimaera

Zjutraj se napotiva najprej po poti, ki nama jo je včeraj pokazal ribič. Prideva skoraj do morja, ampak ker še ni sonca, se ne odločiva za kopanje. Jutranji sprehodič pa je vseeno bil OK.

 Namenila sva se ogledati jamo Gedelme. Do nje pot vodi po kanjonu reke Sapan. Vsi kanjoni tukaj imajo probleme z vodo, zato tudi ta ni posebno impozanten.

Ne izgubljava časa, ampak se odpeljeva naprej iskat jamo. V vasi ni nobene teble, ki bi nakazovala, kje je. Uporabiva Mapy in jo po dveh neuspelih poskusih vendarle najdeva. Dobrih 100 m globoka je, ima nekaj kapnikov. Vseeno je vredna ogleda.

Ko se vračava v vas, po poti srečava še platano, ki je stara 2000 let. S 4,5m premera je prav impozantna.

Vračava se nazaj v zaliv Olimpus. Zvečer bova obiskala "gorečo goro" Chimaera. 

Gora Chimaera (turško Yanartaş, kar pomeni "goreča skala") je eden najbolj mističnih in edinstvenih naravnih pojavov v Turčiji. To ni gora v klasičnem smislu, temveč hribovito območje, kjer iz skal in razpok v zemlji izhajajo večni naravni plameni. Plameni gorijo dan in noč skozi vse letne čase že tisočletja. Plameni so posledica naravnega metana in drugih plinov, ki se sproščajo iz zemlje in se v stiku s kisikom vžgejo. To je geološki fenomen, znan kot "zemeljski ogenj".

Po grški mitologiji je tu prebivala Himera (Chimaera), v antiki pa je bilo to mesto svetišče, kjer so ljudje prihajali častit bogove (predvsem Hefesta, boga ognja).

Chimaera je čarobna in skrivnostna destinacija, kjer se združujejo narava, mitologija in zgodovina v edinstven doživljaj. 

Proti večeru se nabere kar precej turistov. V večini so Rusi. 

Nisva čakala noči - še dobro, saj sva na poti navzdol srečala še vsaj sto ljudi, ki so se vzpenjali.

Najdeva miren kotiček ob zalivu. Po pričakovanjih je noč mirna.

Turčija - Magriali Koyu, Ejderin Gozu, jama Soluin Magarasi, Finike, svetilnik Gelidonya

Pot: Demre, Finike, svetilnik Gelidonya

Zjutraj sva se odpeljala najprej v zaliv Magriali Koju. Popolnoma prazna plaža in bližnja jama sta nama delali družbo kakšno uro. Jutranje kopanje je bilo osvežilno.

Ko sva odhajala, so začeli prihajati kopalci. No, eno uro pa sva zaliv kljub vsemu imela samo zase. 

Nadaljujeva proti Ejderin Gozu - Zmajevo oko. To je zanimiva formacija na obali. Luknja je podmorsko povezana z morjem, zato se valovanje morja odraža tudi v luknji. Tudi tukaj sva bila sama.

Nadaljujeva proti jami Suluin Magarasi. Obcestna tabla označuje, kje jama je. Se morava pa kar malo potruditi, saj nekih posebnih oznak ni. Najprej greva preveč desno, nato preveč levo. Na koncu le najdeva pot do nje. Zanimiva je, ker je v njeni notranjosti globoko sinje modro jezerce. Menda so se potaplači spustili že do globine 120 m, a še niso prišli do dna. V jami živi mnogo netopirjev, kar se tudi vonja.

V mestu Finike dopolniva zaloge in se okopava na njihovi dolgi plaži. Mize ob plaži so precej zasedene, saj je nedelja in domačini uživajo na piknikih in pečejo dobrote na žaru.  

Ker je dan še mlad, lahko obiščeva še svetilnik Gelidonja. 

Svetilnik Gelidonya (turško Gelidonya Feneri) je eden najbolj slikovitih in zgodovinsko zanimivih svetilnikov na turški obali. Stoji na majhnem polotoku (Gelidonya Adası). Zgrajen je bil leta 1936 med zgodnjimi leti Turške republike. Stoji na skalah 227 metrov nad morjem. Mimo njega vodi Likijska pot.

Območje morja pod njim je znano po razbitinah starodavnih ladij iz bronaste dobe in rimskega obdobja. Razgledi z njega so vredni obiska

Na poti nazaj proti najinemu kombiju ujameva še dan, ki se počasi poslavlja.

Na parkirišču, na katerem sva ob prihodu komaj našla prostor, sva ostala sama. Danes ne bo treba nameščati zaves, saj bo noč razsvetljevala samo že skoraj polna luna.

Turčija - Kas, Demre

Pot: Kas, Demre

Mirna noč je za nama. Danes se odpeljeva naprej proti morju. Kaj hitro sva spoznala, da je ob cesti, ki je zelo podobna jadranski magistrali, več zalivčkov, ki so primerni za kopanje. Ustaviva se v enem izmed njih na drugi kavi. Voda kar kliče po kopanju. 

Ko se sprehodiva (še oblečena) po plaži, že pride nekdo, ki bi rad zaračunal kopanje. Zahvaliva se in se odpeljeva naprej. V Kasu najdeva javno plažo. Voda je lepa, parkirni prostor je. Plaža pa ni ravno prazna. Seveda. Je sobota. Vseeno se pridruživa kopalcem in uživava v prijetni vodi.

Sva pa opazila zanimivost. Če bi bila taka plaža na slovenski ali hrvaški obali, bi bilo kričanja toliko, da se sploh ne bi mogel pogovarjati. Tukaj pa - če bi zaprl oči, bi se ti zdelo, da si sam na plaži. Zanimivo, kako so Turki mirni in tihi. Vsi so se pogovarjali, a nikogar se ni skoraj nič slišalo. Še otroškega kričanja ni bilo.

Po kopanju sva se še sprehodila po mestu Kas. Spominja na podobna turistična mesta ob tej ali kakšni drugi obali. Turistov je še kar nekaj.

V nadaljevanju poti gledava nepregledne rastlinjake, v kateri gojijo zelenjavo. Cele doline so prekrite z njimi.

Malo iz mesta Demre si poiščeva prostor ob obali. Odločila sva se, a je za danes dovolj.

Turčija - NP Saklikent, slap Gizlikent , Tlos

Pot: Oludeniz - NP Saklikent, slap Gizlikent, Tlos

V svežem jutru, ko so pohodniki že odšli, se odpeljeva po lepi gorski cesti. Turčija je res gorata dežela. Vsaj v teh delih, ki jih spoznavava letos.

 Visoko nad morjem gradijo zanimive apartmaje. Eni takih so na spodnji sliki. Verjetno imajo izdelan tudi paln, kako bodoče turiste spraviti do morja. Hiške so skoraj na 900 m n.v.

Po poti pobereva še starčka z berglo, ki štopa ob cesti. Ko se po desetih kilometrih naša skupna pot konča, se lepo zahvali. Alenki celo poljubi roko. Videti je srečen. Midva pa nadaljujeva proti nacionalnem parku Saklikent.

Saklıkent v turščini pomeni "Skrito mesto". To je enaka najglobljih in najdaljših sotesk v Evropi, dolga približno 18 km, z višino skal do 300 metrov. Sotesko je vklesala reka, ki izvira iz gorovja Akdağlar in še danes teče po njenem dnu, kar ji daje nenehno spreminjajoč se izgled.

Po mostu čez ledeno mrzlo vodo se pride do vhoda. Nato se hoja nadaljuje po vodi. Prvih ~1 km je dostopnih za večino obiskovalcev. Pred vstopom vsi dobimo obvezne čelade.

Tudi midva zagaziva v mrzlo in neprosojno vodo. Doživetje je res enkratno.  

Po kakšnih dveh kilometrih pridemo do zelo ozkega dela, pa tudi voda je deroča in sega že preko kolen, zato obrneva. 

Po zanimivem obisku kanjona imava v planu še ogled bližnjega slapu. Gizlikent je slap, ki se spušča v naravno amfiteatrsko kotanjo, ki jo je vklesala voda v kamnino. Ime pomeni "Skriti kraj", kar zelo ustreza, saj je skrit med gostim gozdom.

 

Pot nadaljujeva proti mestu Tlos.

Tlos je bil pomembno starodavno mesto v pokrajini Likija. Nahaja se na vrhu hriba z čudovitim razgledom na dolino Xanthos. Bil je naseljen že vsaj od 2. tisočletja pr. n. št.  Njegova najbolj značilna posebnost so likijske skalne grobnice, vklesane v pečino.

Pod Rimljani je mesto cvetelo, zgradili so stadion, gledališče in terme. V otomanskem obdobju je bila na akropoli zgrajena utrdba, katere ruševine še stojijo.

Dan končava v objemu borovega gozda. Za jutri načrtujeva predvsem transfer proti Antaliji in obvezno kopanje. Temperature tukaj dosegajo podnevi do 28 stopinj, morje pa jih ima po oceni okoli 23.

Turčija - Feithiye, Kayakoy, Oludeniz

Pot: Fethiye z okolico

Noč res ni bila preveč mirna. Mladi tudi tukaj še vedno prakticirajo zmenke v avtomobilih. Pa saj so mladi in se morajo imeti radi. Naju hrup ni preveč motil. Zjutraj, ko je posijalo sonce, pa ni bilo nikogar več. Povzpela sva se na bližnji hrib.

Na drugi strani hriba je videti prav prijeten turistični resor.

Ker sem včeraj uspel popraviti Alenkino kolo, se danes na ogled mesta odpraviva s kolesi. Mesto je lepo urejeno, parki, otroška igrišča, kolesarske steze....

V starem delu mesta si ogledava Likijske sarkofage.

V bližini so še Likijske grobnice vklesane v skalo.

Aminitasova grobnica (Amyntas Rock Tomb) v Fethiyetu je ena najbolj impresivnih znamenitosti tega območja. To je veličastna kamnita grobnica, vklesana naravnost v strmo pečino. Zgrajena je bila v 4. stoletju pr. n. št., v času, ko je to območje pripadalo starodavni Likiji.  Grobnica posnema fasado jonskega templja z visokimi stebri, pedimentom in okrasjem. To kaže na močan vpliv grške kulture na Likijo. Nahaja se visoko v pobočju, kar je značilno za likijske grobnice. Verjeli so, da  višina olajšala duši pot v nebesa. Njena impresivna razsežnosti (fasada je visoka približno 8 metrov) kažejo na bogastvo in pomembnost pokojnika.

Aminitasova grobnica je izjemen primer likijske pogrebne arhitekture in ena najbolje ohranjenih stavb te vrste. 

Ogledava si še Kayaköy - mesto duhov blizu Fethiyeta. Sestavlja ga več sto kamnitih hiš in dveh cerkva, ki so skoraj vse v razvalinah.

Do začetka 20. stoletja je bila vas, takrat znana kot Levissi, uspešna in multikulturna skupnost, kjer so v harmoniji živeli grški kristjani in turški muslimani. Prebivalci so se ukvarjali s kmetijstvom in obrtjo. Po grško-turški vojni (1919-1922) in padcu Otomanskega cesarstva je leta 1923 sklenjena Lozanska pogodba določila obvezno izmenjavo prebivalstva med Grčijo in Turčijo. Grški prebivalci Kayaköya so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in oditi v Grčijo. Turški priseljenci, ki so prišli z grškega ozemlja, so bili naseljeni tukaj, a kamnite hiše v suhem okolju so se jim zdele neprivlačne, zato so vas kmalu zapustili. Vas je ostala prazna in jo je leta 1957 močno poškodoval potres, kar je dokončno uničilo večino struktur.

Vsa vas je danes muzej na prostem.

Po celodnevnih ogledih, se je v popoldanskih urah prileglo kopanje na znani turški plaži Oludeniz. Srečo imava, ker je letošnja turistična sezona že skoraj končana, zato je bilo turistov zelo malo. Tudi dostopi do plaže so bili sedaj že brezplačni.

Plaža je tudi izhodišče za mnoge turistične izlete z ladjami.

Zvečer se odpeljeva v hribe, kjer najdeva prenočišče ob Likijski poti. Srečava nekaj popotnikov in skupaj si delimo prostor pod zvezdami.

Turčija - Datca, Gocek, Sarsala, Kleopatra Hamam

28.10. in 29.10.2025

Iz Datce sva se odpeljala mimo zaliva Bencik, kjer sva se kopala včeraj. Kopanje se prileže na popolnoma prazni in sončni plaži.

Še dobro, da sva izkoristila vedro dopoldne. Ko sva se peljala iz Marmarisa do Goceka, sva doživela pravo poletno nevihto. Na srečo brez toče, ampak zaradi varnosti sva nekaj časa celo stala na bencinski črpalki zaradi obilice vode na cesti. Zanimivo mi je bilo, da v Turčiji - ko se drastično zmanjša vidljivosti na cesti, začnejo voziti z utripajočimi smerniki.

Iz Goceka nadaljujeva do zaliva Sarsala. Prebrala sva, da so v bližini toplice, v katerih se je menda kopala Kleopatra. Zvečer naju v zalivu pričaka zanimivo nebo.

Zjutraj, ko sva se zbudila v mirnem zalivu, si ogledava pot, ki naju čaka. Zapisi na internetu so različni. Vprašava še taksista, ki je čakal na svoje stranke. Pokaže nama začetek - ampak pravi, da je bolje z ladjo, ker drugače morava preko hriba. Midva vzameva pot pod noge in se po lepi poti odpraviva proti želenemu zalivu. 

Po dobri uri in pol prideva do Kleopatrinih toplic.

Kleopatrine toplice (turško Kleopatra Hamamı) pri kraju Göcek so zanimiv zgodovinski in naravni fenomen. Nahajajo se v majhnem, slabo dostopnem zalivčku Sultaniye Koyu.

Po legendi je bilo to kopališče, kjer se je kopala egipčanska kraljica Kleopatra med svojimi obiski v Mali Aziji. Zgodovinsko je bilo mesto del starodavnega mesta Lydae in toplice so verjetno rimskega izvora.

To ni klasičen kopališki bazen, temveč majhna plaža in plitvi del morja, ki se segreva z termalnimi vrelci na dnu. Morska voda se meša s toplo termalno vodo, ki izvira iz morskega dna in je bogata z žveplom in drugimi minerali Temperatura vode je malo toplejša od okoliškega morja.

Danes je zaliv je zelo priljubljen pri jahtah in turistih, ki se pripeljejo s čolni. Obiskovalci se kopajo v toplem morju in hodijo po blatu na obali, za katerega verjamejo, da ima zdravilne učinke za kožo in sklepe.

Tudi midva se okopljeva v turkizno modrem morju. Plavanje nad ruševinami je pravo doživetje. 

Ko se vrneva, je ura ravno pravšnja, da čas izkoristiva za transfer naprej - do kraja Fethiye. Danes je v Turčiji državni praznik, zato so tudi vse lepe točke polne domačinov, ki si na plažo prinesejo mize in stole, kurijo ogenj in se zabavajo. Noč bo danes malo manj mirna.