četrtek, 12. november 2026

Grčija 2026 - Seznam cele poti in zemljevid poti

Potovanje v Grčijo, Peloponez in Kreto, čez Hrvaško, Srbijo in Makedonijo. Celotna pot je bila dolga 6500 km. Potovanje je trajalo od 7.10.2026 do 9.11.2026


Pot po Peloponezu in Kreti (podrobneje)


Posamezni deli (sicer objavljeni v blogu posebej)

  1. Grčija 2026 - 7.10., 8.10. - Transfer

  2. Grčija2026 - 9.10. - Demir Kapija, Demirkapijski prozori, Klisura Vardar, dolina kaktusov, Hot Pools, jama Bela voda

  3. Grčija2026 - 10.10., 11.10., 12.10. - Chalkidiki

  4. Grčija2026 - 13.10., 14.10., 15.10. - do Patrasa, Olympia in slapovi Neda

  5. Grčija 2026 - 16.10., 17.10. - Paralia Voidokiilija, grad Pilos, slapovi Polylimnio, Paralia Velika, Pralia Ritsa

  6. Grčija 2026 - 18.10., 19.10. - jama Diros, vas Vathia,svetilnik na rtu Tajnaron, pot do Monemvazije
  7. Grčija 2026 - 20,10., 21.10. - Monemvazija, do Krete

  8. Grčija 2026 - 22.10., 23.10.- Kreta - Zahodna obala, AnidriGorge

  9. Grčija 2026 - 24.10. - Kreta - Sveta jama, jama Agia Sophia

  10. Grčija 2026 - 25.10., 26.10. - Kreta - Vodne jame, Imbrosgorge, Frangokastello

  11. Grčija 2026 - 27.10., 28.10. - Kreta - iz južnega dela doKissamosa

  12. Grčija 2026 - 29.10. - Peloponez - Mistras, Šparta, samostanElona

  13. Grčija2026 - 30.10. - Peloponez - Leonido

  14. Grčija2026 - 31.10. - Peloponez - Nefpilo, udorine pri vasi Dydima

  15. Grčija2026 - 1.11., 2.11. - Peloponez - polotok Methana, Epidavros

  16. Grčija2026 - 3.11., 4.11. - Korint, Patra, do Preveze

  17. Grčija2026 - pot proti domu


ponedeljek, 9. november 2026

Grčija 2026 - pot proti domu

Pot proti domu sva si tokrat zamislila na tak način, da bova vsak dan obiskala kakšne toplice, kjer se da na bolj naraven način kopati.

Prve sva izbrala v Grčiji - nama poznane že od lanskega leta. To so toplice Pozar v bližini Edesse.



Letos je bilo gneče bistveno manj kot lani, vreme pa je bilo enako - rahlo je deževalo pri 9 stopinjah. Prijetno topla voda naju je vseeno zvabila v bazenček.

Drug dan nadaljujeva proti Makedoniji. Cesta se vije med nepreglednimi nasadi češenj, breskev, marelic in kivija. 

Prečkava mejo z Makedonijo. Škoda za tako lepo državo, da jo prebivalci bolj ne pazijo. Smeti ležijo vse naokoli in nikogar ne motijo.

Mimo Bitole in Prilepa prideva do naslednjih toplic. To so toplice Katlanovo. Pred kratkim sta jih obiskala prijatelja B&L in jih priporočila. Zdraviliški kompleks naju ni zanimal, zanimale so naju "Rimske terme". Pet minut od zdravilišča je naravna jama velikost 4x3m. Voda ima okoli 39 stopinj. V njej se predvsem kopajo domačini. 



V bližini prespiva in kopalni tretma ponoviva še v jutranjih urah. Kljub zgodnji uri in zunanji temperaturi okrog 2 stopinji, nisva bila sama. Ko pa sva se po tri četrt ure vračala do avta, sva srečala kar pet ljudi, ki so se vzpenjali do jame. 

Lansko leto sva obiskala Vlasinsko jezero. Takrat se je skrivalo v gosti megli. Danes je bilo drugače. Danes se je kopalo v čudovitem jesenskem soncu. Gor sva šla z namenom, da izkopljem novo brezo, saj lanska ni preživela.


Vrneva se v Vranjsko Banjo. To so srbske toplice, ki sva jih izbrala po poti. Tukaj ni prostih izvirov, saj je voda prevroča.


Vzameva zasebni bazenček, katerega sam napolniš z vodo, kakršna ti odgovarja. In tvoj je za 45 minut.



Nadaljujeva proti Nišu in se ustaviva v Leskovcu, kjer prespiva noč.

Zjutraj je meglenop in minus dve stopinji. Odpeljeva se proti Beogradu. Naredi se lep jesenski dan. arve jeseni naju spremljajo vso pot. Avtocesta je prazna, da je skoraj malo dolgočasno. V Rumi zapraviva preostanek srbskih dinarjev za dobre čevapčiče. Nadaljujeva do meje. Na srbsko hrvaški meji je zastoj. Seveda - šengenska meja. Po uri čakanja in prerivanja le prideva do kontrola. Mlada carinica vseeno pogleda v zadnji del. Cigarete, alkohol - sprašuje. Povem, da ne kadiva. Čudno me pogleda in pravi - ne pušita - jao. Potem ji povem,  da pa imava dva litra vina. Nasmehne se in reče - barem nešto. Ko odpeljem se spomnim, da bi ji lahko dal eno grško pomarančo. Eka me vpraša, če bi jo dal tudi cariniku. Seveda mu je ne bi dal - kaj pa bi si mislil.

Najin današnji postanek je v Lipiku. Sicer tu ni prosto dostopnih vrelcev, a imajo termalni bazen. Za uro kopanja želijo 3 evre. Ne moreva verjeti. Ko plačava, blagajnik vpraša, če sva prvič tukaj. Ko potrdiva, reče, da bo on častil eno vstopnico. Nato nama razkaže sistem slačilnice in nama posodi 2x po 20 centov za garderobo. Bazenček je prijeten in nabere se kljub vsemu 20 ljudi. Fotografirati se v bazenu ne sme. 

Danes sva naredila več kot 600 km, zato po kopanju najdeva miren prostor pri letnem bazenu, ki je seveda zaprt - in park in parkirišče je precej osamljeno.


Zjutraj se odpeljeva dokončno proti domu. Ker sva v vsaki državi, skozi kateo sva se peljala, obiskala toplice, greva še v Sloveniji pogledat v Krakovski gozd.


Na žalost ugotoviva, da je izvir presahnil (verjetno samo začasno). V mrzli vodi lahko opazujeva žabe. 

Popoldan se zapeljeva na domače dvorišče. Letošnja pot je bila dolga 6500 km.


sreda, 4. november 2026

Grčija 2026 - 3.11., 4.11. - Korint, Patra, do Preveze

Korintski prekop je eno najbolj prepoznavnih in vizualno osupljivih infrastrukturnih čudes na svetu. Ta ozek, kot z britvico vrezan kanal se razteza v dolžino 6,3 kilometra in seka Korintsko ožino, s čimer ločuje polotok Peloponez od grške celine ter ga tehnično spreminja v otok. Zgrajen je bil leta 1893 z namenom, da ladjam prihrani več kot 700 kilometrov dolgo in nevarno pot okoli celotnega Peloponeza, saj neposredno povezuje Korintski zaliv (Jonsko morje) s Saronskim zalivom (Egejsko morje).

Ideja o prekopu se je porodila že v antiki. Ker takrat niso imeli tehnologije za rezanje trde apnenčaste skale, je korintski vladar Periander v 7. stoletju pr. n. št. raje zgradil Diolkos – posebno tlakovano pot, po kateri so ladje namazali z lojem in jih na vozovih dobesedno prevlekli čez kopno z ene strani ožine na drugo.

Najresnejši antični poskus je leta 67 n. št. sprožil rimski cesar Neron. Na gradbišče je pripeljal 6.000 judovskih ujetnikov, da bi izkopali prekop. Ko je Neron kmalu zatem umrl, so projekt zaradi astronomskih stroškov ustavili. Zanimivo je, da so sodobni inženirji ob končni gradnji v 19. stoletju sledili skoraj natanko tisti trasi, ki jo je začrtal Neron.

Prekop so po 11 letih mukotrpnega dela končno odprli leta 1893. Vendar se je zgodil ironičen zasuk. V  tistem obdobju se je svetovno pomorstvo bliskovito preusmerilo v gradnjo ogromnih jeklenih parnikov in tovornih ladij. Prekop, ki je pri dnu širok le 24,6 metra, je bil za sodobne oceanske ladje enostavno preozek in preplitev (globina znaša le okoli 8 metrov).

Ker prekop za sodobni tovorni promet nima več prave gospodarske teže, je postal izjemna turistična atrakcija. Letno skozenj zapluje okoli 11.000 manjših plovil, jadrnic in manjših turističnih križark.

Po prečkanju prekopa sva se odpravila še na hrib nad mestom Korint, ki se imenuje Akrokorint, na njegovem vrhu pa stoji največja in ena najveličastnejših starodavnih utrdb v Grčiji. Ta mogočna monolitna skala se dviga 575 metrov nad morsko gladino in ponuja osupljiv strateški pregled nad Korintsko ožino, ki povezuje celinsko Grčijo s Peloponezom.

Utrdba je bila neprekinjeno poseljena od antike pa vse do začetka 19. stoletja.

Antični Grki in Makedonci so postavili prve temelje in obrambne zidove, Bizantinci in križarji (Franki) so utrdbo spremenili v klasični srednjeveški grad in zgradili mogočne obrambne stolpe. Benečani in Osmani (Turki) so dodali topovske line, bastione in utrdili vhodni sistem. Utrdba ima sistem treh obrambnih linij in vrat in skoraj 3 km obzidja. Utrdba ima tudi svoj lasten izvir vode, kar je bilo med dolgimi obleganji ključnega pomena.


Kdor je imel pod nadzorom to utrdbo, je dobesedno nadzoroval ves promet, trgovino in premike vojske med severno Grčijo in Peloponezom.


Zapustila sva Korint in se po severni strani Peloponeza odpeljala proti Patri. Vmes sva prenočila, zjutraj pa sva se vrnila na celino - tokrat s trajektom, da sva videla most še iz morske strani.


Krožna pot je končana. Pa saj je skoraj minil že mesec dni. Sedaj naju čaka še pot proti domu, ki si jo bova poskušala čim bolj popestriti. Zvečer zaključiva v bližini Preveze. Zadnji morski večer si polepšava s pečenimi ribami ob sončnem zahodu.


Posloviva se od grškega morja  - za to leto.

Še par zanimivosti o Peloponezu in Grčiji:

Na Peloponezu raste približno 8 milijonov pomarančevcev, kar to regijo uvršča med absolutno središče grške pridelave citrusov. Polotok namreč prispeva več kot polovico celotnega pridelka pomaranč v Grčiji. Vsako odraslo drevo rodi od 200 do 400 sadežev.


Na Peloponezu raste tudi okoli 1,2 milijona mandarinovcev, okoli 800.000 limonovcev ter 30 do 40 milijonov oljk. 


V celotni Grčiji je po oceni 160 milijonov oljk, ki rastejo na 60% obdelovalnih površin. V Grčiji pride 12 do 15 oljk na vsakega prebivalca. Tudi midva sva kupila nekaj olja, da se bova do naslednjega leta lahko večkrat spomnila Grčijo.

ponedeljek, 2. november 2026

Grčija 2026 - 1.11., 2.11. - Peloponez - polotok Methana, Epidavros

Methana je polotok na severovzhodu Peloponeza. Najbolj znan je po svoji divji vulkanski pokrajini in zdravilnih termalnih izvirih. Glavno mestece Methana ponuja prijetno obmorsko promenado s kavarnami, tavernami in razgledom na Saronski zaliv.

Naravni termalni vrelci, po katerih je polotok znan so povsem brezplačni in dostopni javnosti.  Ker so uradna zgodovinska zdravilišča trenutno zaprta, vroča vulkanska voda prosto izteka v morje ali naravne bazene, kar domačini in popotniki izkoriščajo za brezplačno sprostitev skozi vse leto., Žvepleni vrelci Sfagia (28-35 stopinj) - takoj ob vstopu v obmorsko mestece Methana, je prvi izvir. Vroča žveplena voda tukaj priteka neposredno iz skal in se izliva v odprto morje. Celoten obalni pas je zaradi mineralov obarvan v značilno mlečno modro ali belo barvo. Kopa se kar v morju, kjer se mešata vroča izvirska in hladna morska voda.


Poleg izvira je zaprt termalni objekt, ki je deloval od leta 1917. Pred leti so ga zaprli. Sedaj čaka obnovo.

Alkalni vrelec pod kapelico Agios Nikolaos (36 stopinj) – se nahaja približno 1,5 km severno od marine v Methani vzdolž obalne ceste. Voda izvira iz jame, ki se nahaja pod majhno cerkvico svetega Nikolaja. Polni majhen, improviziran naravni bazenček na sami plaži tik ob morju, ki je brezplačen za uporabo.

Kopeli Pausanias (39 stopinj) – se nahajajo na severovzhodni obali polotoka, v bližini vasice Agios Nikolaos, približno 25 minut po obalni poti iz mesta Methana. Ta izvir velja za najbolj slikovit in odročen kotiček. Domačini so iz vulkanskih skal tik ob morju zgradili majhen kamnit bazen. Posebnost tega mesta je, da si obiskovalci sami napolnijo svojo »kad«: v bližnji kamniti hišici preprosto pritisnete na gumb, ki požene električno črpalko, ta pa bazenček napolni s svežo, vročo vulkansko vodo.

Zaradi prisotnosti ogljikovega dioksida in drugih plinov se odsvetuje samostojno kopanje!

V 19. in 20. stoletju se je v regiji razvil sodoben zdraviliški turizem, ob izviru pa je bila zgrajena tudi zaprta stavba. Leta 2014 sta v zdravilišču umrla dva pacienta zaradi zastrupitve z vulkanskimi plini. Tako so toplice zaprli, ostal pa je samo zunanji bazenček.



Vse tri sva z veseljem preizkusila. Bila je lepa izkušnja. Bolj topla sta bila drugi in tretji.

Popoldne pa sva se odpravila na vulkan v bližini kraja Kameni Chora. Izbruh vulkana se je zgodil okoli leta 230 pr. n. št. je bil eden najbolj prelomnih geoloških dogodkov v antični Grčiji. Gre za zadnji potrjeni izbruh na kopnem delu tega polotoka, ki je za vedno spremenil lokalno topografijo in ustvaril pogoje za nastanek zdravilnih izvirov.

Izbruh je bil tako silovit in opazen, da so o njem pisali sloviti antični pisci in zgodovinarji, kot so Strabon, Pavzanij in Ovidij. Ogenj in pepel sta bila takrat vidna celo iz starodavnih Aten.

Po poti do žrela vulkana uživava v lepih razgledih.


S pobočja se vidi tok lave, ki se je valil v morje. Polotok se je povečal za 500 m .


Žrelo je vidno še danes, čeprav je popolnoma mirujoče. Nikjer ni zaslediti izhajanja žveplenih par.


Tudi okolica žrela je, kljub temu, da je preteklo že več kot 2000 let, popolnoma kamnita.



Zvečer se še namakava v drugem izviru - pri kapelici, kjer imava parkiran tudi kombi. 

Ponoči je spet deževalo, a jutro je bilo vedro. Pred zajtrkom se še enkrat okopava v "najinem" bazenčku, potem pa nadaljujeva proti Epidavrosu. Po poti si ogledava še eno jamo na severu polotoka. V njej je poleti menda kopanje prav prijetno.



Na spletu odkrijeva v bližini še hudičevo sotesko. Seveda se ne moreva upreti in jo obiščeva.




Nato nadelujeva proti Epidavrosu. 

Epidaver je eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Grčiji. V antiki to ni bilo le kulturno središče, temveč najslavnejše zdraviliško in terapevtsko središče antičnega sveta, posvečeno Asklepiju, bogu zdravilstva.

Najprej si ogledava velik amfiteater.

Veliko gledališče v Epidaurusu (4. stoletje pr. n. št.)  velja za najlepše in najbolje ohranjeno antično gledališče na svetu. Zgrajeno je bilo za zabavo in duhovno sprostitev pacientov, ki so se zdravili v Asklepijevem svetišču. Gledališče, ki sprejme do 14.000 gledalcev, ima tako popolno akustiko, da se šepet, vzdih ali zvok kovanca, padlega na tla v središču jasno sliši vse do zadnje vrstice na vrhu (60 metrov visoko).

Tudi midva preizkusiva njegovo akustiko. Res se sliši pad kovanca do vrha amfiteatra.

Epidaver je bil v resnici ogromen zdraviliški kompleks (nekakšna antična kombinacija bolnišnice, term in verskega središča), kamor so se zgrinjali bolniki iz celotnega Sredozemlja. Holistično zdravljenje je temeljilo na kombinaciji telesne nege (hidroterapija v mineralnih izvirih, masaže, telovadba) in duševnega miru (gledališke predstave, branje).



V Arheološkem muzeju so razstavljeni starodavni medicinski pripomočki (skalpeli, sonde), ki dokazujejo presenetljivo napredno stopnjo antične kirurgije, ter čudoviti kipi in rekonstrukcije templjev.

Po napornem dnevu najdeva prijetno parkirišče ob morju. Ponoči spet dežuje.

sobota, 31. oktober 2026

Grčija 2026 - 31.10. - Peloponez - Nefpilo, udorine pri vasi Dydima

Nafplio je lepo in romantično mesto. Leži ob Argolidskem zalivu. Je priljubljena destinacija tako za turiste, kot za domačine. Med najinim obiskom sta bili v pristanišču zasidrani dve ogromni jahti.

Zgodovina mesta je razgibana. Po grški osamosvojitveni vojni je bil Nafplio med letoma 1827 in 1834 prvo uradno glavno mesto moderne Grčije, preden so prestolnico premaknili v Atene. Skozi stoletja so mestu vladali Franki, Benečani in Osmani. Vsak izmed narodov je pustil močan pečat, kar se danes odraža v edinstveni mešanici arhitekture.

Nafplio je edinstven, saj ima kar tri ohranjene zgodovinske utrdbe. Palamidi je impozantna beneška trdnjava, ki kraljuje na hribu visoko nad mestom. Do nje vodi znamenitih 999 stopnic. Ogledala sva si ga le od daleč.

Bourtzi je majhen slikovit grad, ki stoji na otočku sredi pristanišča in je postal pravi simbol mesta. Do njega vozijo lokalni čolnarji. 

Akronavplija je najstarejša utrdba na skali tik nad starim mestnim jedrom, katere korenine segajo že v antične čase.

Staro mestno jedro je prepleteno z ozkimi tlakovanimi uličicami, neoklasicističnimi vilami in balkoni. Mesto ponuja tudi odlično obmorsko promenado za večerne sprehode ter izjemno kulinariko, polno lokalnih testenin in domačih slaščic.


Zapustiva mesto in se napotiva do vasice Dydima. Udorine pri Dydimi so fascinanten in redek geološki pojav. Čeprav sta od daleč videti kot ogromna kraterja meteoritskega ali vulkanskega izvora, gre za naravne kraške udorine, ki so nastale zaradi sesedanja stropov velikih podzemnih jam.

Udorini sta dve – Velika jama in Mala jama. Velika jama je vidna že od daleč, saj se nahaja na pobočju hriba nad ravnic. Je ogromna, obdana s strmimi stenami in porasla z divjim rastlinjem. Gledala sva jo iz spodnjega zunanjega roba, saj je teren drugje nedostopen. 


Mala udorina pa je pravo arhitekturno in zgodovinsko presenečenje. V notranjost udorine se spustite skozi ozek, v skalo vklesan predor in stopnišče. Ko pridete skozi predor, se odpre pogled na navpične stene, globoke okoli 80 metrov.


Tik pod previsnimi rdečkastimi stenami na dnu udorine stojita dve majhni bizantinski cerkvici, dobesedno vklesani v živo skalo. Agios Georgios in Metamorfosis. 


Tik ob vhodu v Malo jamo je prijeten borov gozdiček, kjer preživiva mirno, a deževno noč. Jutri pa greva naprej proti Methani.