Grčija 2026 - 13.10., 14.10., 15.10. - do Patrasa, Olympia in slapovi Neda

Prespala sva na parkirišču velikega amfiteatra Siviri. Pred dvema mesecema je tukaj divjal velik gozdni požar. Sledovi bodo še dolgo vidni. Zelo so se potrudili, da je amfiteater ostal dokaj nedotaknjen 

... ampak se posledice vidijo vsepovsod naokoli.

V današnjem dnevu nameravava narediti kar precej poti proti Patrasu. Napovedano je kar nekaj padavin, ampak za tako pot to ni ovira. Čez Thesssalonki se peljeva ob obali kar skozi mesto. Nadaljujeva po avtocesti proti Atenam. Grške ceste so na splošno kar dobro urejene. Tudi avtoceste niso predrage, če imaš avto nižji od dveh metrov. Grki računajo avtoceste po višini - in nad 2,2m postanejo cestnine zelo drage. Iz tega razloga sva midva pustila doma strešni kovček. AC zapustiva v Larisi in po stari cesti nadaljujeva do Lamie. Malo naprej je kraj Termopile, ki j znan po izvirih tople vode. Najdeva en stranski izvir, kjer se pretežno kopajo domačini. Zunaj pada dež, temperatura zraka je 12 stopinj. Vseeno se odločiva za kopel v termalni žvepleni vodi, ki ima 39 stopinj Celzija. Po kopanju tudi prespiva kar tukaj.

Vso noč dežuje. Tudi zjutraj še ne neha. Ampak topla voda naju še enkrat premami in takoj po vstajanju se greva namakat. Tako kot včeraj, sva tudi tokrat v jezercu sama.  Ko odhajava, najdeva še eno jezerce, ki pa ni tako romantično.

Najdeva tudi tisto največje, kjer je včasih bil hotel. To mesto je še danes priljubljeno predvsem med turisti - avtodomarji, ki se ob njem in ob rečici, ki teče dalje, pridno namakajo.

Iz Lamije se vzpneva preko hribov proti Iteji. Ko se spuščava proti morju, gledava neskončne nasade oljk. Teh je tukaj in v vsej Grčiji ogromno. Po poti gledava goro, na kateri je Delphi, katerega se spominjava izpred dveh let. Cesto od Iteje do Patrasa že poznava, saj sva se po njej takrat vračala proti Albaniji. Tokrat pa zavijeva na most, ki vodo na Peloponez. Za ilustracijo - za vozilo do 2m mostnina stane 15,9€, če pa bi višina bila nad 2,2m, pa bi mostnina znašala 45€.

Most je dolg 2880 m in je bil odprt leta 2004 - tik pred olimpijskimi igrami. 

Lepa AC naju hitro pripelje mimo Patrasa, ki je tretje največje mesto v Grčiji. Tu se ne ustavljava. Želiva si čim prej priti do kakšne lepe plaže. Izbereva eno, Kyllinija. Mivkasta plaža, precej veliki valovi in severni veter okrog 10 m na sekundo, naju odvrne od kopanja. 

 

Nadaljujeva do druge plaže, ki je bolj romantična. Tukaj za danes končava.

Zjutraj je zunaj 12 stopinj. Iz morja se dvigujejo pare, ki nakazujejo toplo vodo. Res se še pred zajtrkom okopava. Voda ima še 23 stopinj. Ko posije sonce, je tudi zunaj kar prijetno toplo. 

Pot nadaljujeva najprej do kraja Katakolo. Turistično mesto, ki razen trgovin in pristanišča za križarke ne ponuja ničesar. Vseeno greva na sprehod - da si zasluživa drugo kavo.

Tako kot avtobusi, ki prevažajo turiste s križarke, greva tudi midva v Olimpijo. 

Olimpija je eden najbolj svetih in slavnih krajev v antični Grčiji, ki leži v mirni dolini reke Alfeios na zahodnem delu polotoka Peloponez. Za razliko od Aten ali Šparte Olimpija nikoli ni bila mesto, temveč versko središče in svetišče, posvečeno vrhovnemu bogu Zevsu.

Olimpija je po vsem svetu znana kot zibelka olimpijskih iger. Prve uradno zabeležene igre so tukaj potekale leta 776 pred našim štetjem. Na vsaka štiri leta, ko so igre potekale, je po vsej Grčiji stopilo v veljavo t.i. sveto premirje, kar je pomenilo, da so se morale vse vojne med mestnimi državicami ustaviti, da so športniki in gledalci lahko varno potovali v Olimpijo.

Antične olimpijske igre so potekale vsake štiri leta do njihovega konca v pozni antiki leta 393 našega štetja. Tako so v Olimpiji neprekinjeno organizirali igre vsaka štiri leta več kot 1100 let (skupaj 293 olimpijad).

Sprehodiva se po tem svetem kraju in si ga ogledava.

Ogledava si še muzej, ki je lepo urejen.

Shematski prikaz prizorišča:

Naslednja točka najinega ogleda so terme Lamatika Loutra Kaiafas. Na spletu so lepe obljube, na terenu pa je to sicer na novo urejen objekt, ki ima pokrit bazenček kot "rastlinjak" s termalno vodo okoli 30 stopinj. Star del, ki je bil precej bolj slikovit, pa je zaprt.

Nisva se odločila za kopanje in sva šla spet za morje. Pogoji so bilo podobni, kot včeraj. Veter, valovi in mivka.

Ni naju pritegnilo in spet se nisva odločila za namakanje. Po pregledu zemljevida, naju je pot peljala malo v hribe - do slapu Neda. Na koncu je bila cesta ravno pravšnja za 4x4. Nikogar nisva srečala, čeprav je cesta do slapov lepo označena. Na začetku pohodne poti sva malo iskala in končno našla pot do slapov. Vsekakor je bila pot vredna truda.

Mali slap:

Veliki slap:

Slapovi Neda so eden najbolj skritih in divjih naravnih biserov na polotoku Peloponez. Nahajajo se v spektakularni, 32 kilometrov dolgi soteski reke Nede, ki riše naravno mejo med pokrajinama Ilija in Mesenija. Reka Neda je posebnost že sama po sebi, saj je ena izmed le dveh rek v Grčiji, ki nosita žensko ime.

Po grški mitologiji je bila Neda nimfa. Ko je boginja Rea rodila Zevsa, ga je želela zaščititi pred njegovim očetom Kronosom, ki je požiral svoje otroke. Zevsa je zaupala nimfam Nedi, Tisoi in Agno. Nimfa Neda je malega Zevsa skrila in ga vzgojila na gori Likajon. Kasneje se je spremenila v reko, njeni čudoviti kiti pa naj bi po legendi postali današnji slapovi.

V tej čudoviti in neokrnjeni naravi sva nocoj našla svoj prostor. Jutri pa spet proti morju. Komaj čakava, da bova našla še kaj drugega kot mivkaste plaže.