Sveže jutro ni bilo pravšnje za kopanje. Le deset stopinj je kljub vsemu premalo, da bi me topla voda zvabila vase. Vrneva se nazaj v mesto Skala, kjer dopolniva zalogo pomaranč. Kupiva tudi nekaj olivnega olja.
Današnji prvi cilj je mesto Mistras. Pot vodi ob lepem gorskem masivu Tajget, kjer je tudi najvišji vrh na Peloponezu. Sveti Ilija - po slovensko.
Mistras je eno najpomembnejših in najbolj fascinantnih
arheoloških najdišč v Grčiji. Gre za izjemno ohranjeno utrjeno bizantinsko
mesto duhov, ki leži na strmih pobočjih gore Tajget v neposredni bližini zgodovinske
Sparte.
Mesto so leta 1249 prvotno ustanovili frankovski križarji,
ko je knez Viljem II. Villehardouinski na vrhu hriba zgradil mogočno trdnjavo.
Kmalu zatem so nadzor prevzeli Bizantinci in Mistras je postal glavno mesto ter
eno najpomembnejših kulturnih, znanstvenih in političnih središč poznega
Bizantinskega cesarstva. Tu je bil leta 1448 kronan tudi Konstantin XI.
Paleolog, zadnji bizantinski cesar.
V 14. in 15. stoletju je mesto privabljalo vrhunske
izobražence, filozofe in umetnike. Mistras je postal središče bizantinske
renesanse, kar se še danes odraža v čudoviti arhitekturi in izjemnih stenskih
poslikavah.
Cerkve, kot sta Agios Demetrios in Agioi Theodoroi, slovijo
po izjemno dobro ohranjenih, živopisanih freskah iz poznega srednjega veka.
Grad na vrhu (Akropola) ponuja čudovit panoramski razgled na
celotno lakonijsko ravnico in sodobno Šparto spodaj.
Despotova palača je vzorno renovirana. V njej je s sodobno
tehniko prikazano življenje v mestu. Imajo tudi bogate zbirke bizantinskih
oblačil.
Ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja je mesto začelo
propadati, ker so v bližnji ravnici ustanovili sodobno Šparto. Prebivalci so se
postopoma izselili, zadnji pa so kraj zapustili sredi 20. stoletja.
Z ogledom nadaljujeva v Špati. Po lepo vzdrževanem nasadu oljk prideva do ostankov antične Šparte. Špartanci so verjeli, da so njihovi najboljši zidovi njihovi možje, zato mesta niso obdali z obzidjem. Ker niso gradili mogočnih templjev in palač kot v Atenah, so danes ostanki antične Šparte precej skromni. Obiskovalci si blizu sodobnega mesta lahko ogledamo predvsem ruševine starodavnega gledališča, akropole in znameniti kip kralja Leonidasa.
Antična Šparta je bila ena najmočnejših in najbolj edinstvenih mestnih držav v stari Grčiji, znana po svoji strogi vojaški urejenosti, neustrašnih bojnih silah in nenavadnem družbenem sistemu.
Špartanski dečki so morali že pri sedmih letih zapustiti
družino in vstopiti v državni sistem stroge vzgoje. Učili so jih prenašanja
bolečine, discipline, preživetja v naravi in vrhunskega bojevništva.
Prebivalstvo je bilo strogo razdeljeno. Polnopravni
državljani Špartiati so bili elitni bojevniki, trgovino in obrt so vodili
perieki, težko kmetijsko delo pa so opravljali heloti – državni sužnji, ki so
jih Špartanci nadzorovali s silo.
Špartanke so imele izjemno veliko svobode in pravic. Država
jih je spodbujala k športu in telesni pripravljenosti, da bi lahko rodile močne
otroke, imele pa so tudi pravico do dedovanja in upravljanja premoženja.
Šparta je zaslovela z junaškim odporom tristotih Špartancev
pod vodstvom kralja Leonidasa v bitki pri Termopilah (480 pr. n. št.) proti
Perzijcem. Kasneje so Špartanci porazili še Atene in postali vodilna sila v
Grčiji.
Pot do Leonidija prečka tretji prst proti vzhodu. Pot se po 40 kilometrih vzpne preko 1200m, nato pa se spusti proti Mytoanskemu morju. Ko se cesta začne spuščati, prideva do lepega samostana Elona, vzidanega v navpične in previsne skale. Imava srečo, saj prideva petnajst minut pred zaprtjem.















Top!!! Zanimivo branje!
OdgovoriIzbriši