Grčija 2026 - 20,10., 21.10. - Monemvazija, do Krete

Monemvasija je zgodovinsko utrjeno mestece na majhnem skalnatem otoku ob jugovzhodni obali Peloponeza. Ime izhaja iz grških besed mone (enojni) in emvasis (vhod), kar pomeni "en sam".

Zgodovina mesta je zelo pestra. Močan potres leta 375 n. št. je mogočno pečino ločil od celine. Naselje so okoli leta 582 ali 583 ustanovili prebivalci s celinskega Peloponeza, ki so iskali varno zatočišče pred vdori Slovanov in Avarov.  Monemvasija je v Bizantinskem obdobju postala pomembno bizantinsko pomorsko, trgovsko in vojaško središče. Mesto je bilo razdeljeno na zgornje mesto (danes ruševine in cerkev sv. Sofije) ter spodnje mesto z ohranjenimi srednjeveškimi hišami in cerkvami.

Leta 1249 so jo po triletnem obleganju zavzeli Franki, a se je leta 1259 spet vrnila pod bizantinsko oblast. V 15. stoletju je ostala ena redkih neodvisnih trdnjav, ko je osmanski imperij zavzel preostali Peloponez.

Skozi stoletja je mesto večkrat zamenjalo gospodarje med Benečani in Osmanskim cesarstvom. Benečani in Turki so se v vmesnih obdobjih izmenjevali pri nadzoru nad trdnjavo in oskrbovalnimi potmi.

Sprehodiva se najprej po spodnjem mestu, ki je res lepo obnovljen. Zanimivo mi je tudi to, da je ogled celega otoka brezplačen vključno s parkiriščem.

Nato se povzpneva še v gornje mesto.

Pogled iz gornjega mesta na spodnje mesto je zelo lep.

Z vrha otoka se lepo vidi tudi novo mesto.

Ker imava nove plane šele jutri, se odpeljeva na prijeten prostor. Sicer je tam že bil en somišljenik, a prostora je bilo dovolj za oba. Le par deset metrov stran je bil čudovit zaliv s turkizno barvo prosojne vode. Dostop je bil sicer malo težji, a lepota in čistoča morja je odtehtala trud. Z užitkom sva se kopala popoldan in tudi še naslednji dopoldan.

Vso dopoldne sva lenarila, se kopala in kuhala kosilo. 

Po kosilu pa sva se odpeljala nazaj proti Gythiu. Ker sva že v ponedeljek spremenila plan, sva se danes vkrcala na trajekt za Kreto.  Čaka naju enotedensko raziskovanje tega otoka.

Točno po urniku je ladja zapustila pristanišče. 

Čakala naju je šest urna plovba do Krete. Trajekt je bil nekaj čez 100 m dolg, po poti pa je imel dva postanka. Ob 23 uri smo se izkrcali. Prvič sva stopila na zemljo največjega otoka v Grčiji in petega največjega otoka v Sredozemskem morju.