Maroko 15. dan - Visoki Atlas

Zjutraj je vreme megleno in krmežljavo.  Iz megle še vedno rosi. Vso noč je deževalo. 

Vseeno se odpraviva do naravnega mostu. Kaže precej drugačno podobo, kot pred leti. Mnogo več vode, ki teče tudi v slapovih v glavno reko.

Odpeljeva se proti Visokemu Atlasu. Že začetek ni preveč vzpodbuden, saj cesta kaže prav klavrno podobo.

Višje se pridruži še megla in sneg na cesti. Še dobro, da nisem preobul avta v letne pnevmatike.

Snega je vse več in več, a na cesti nisva sama.

Višje se začnejo še drugačne težave.

Po kakšne pol ure se klopčič le razplete in nadaljujemo vsi skupaj. Mislila sva, da je večina težav že za nama. A sva se uštela.

Podori zemlje in kamenja so se nadaljevali iz kilometra v kilometer. Hvala 4x4 - se je odlično obnesel. Večkrat ceste sploh ni več, tako da so morali narediti začasni obvoz. 

Voziva se mimo gorskih vasic. Tudi v Visokem Atlasu živijo ljudje.

Težave pa se nadaljujejo. Prideva do odseka ceste, kjer štirikrat odmetavava kamenje in čistiva cesto.

Po četrtem čiščenju vidim, da je kakšnih 200m naprej na cesti velik kup ogromnih skal, katere se ne morejo odstraniti ročno. Po pobočjih teče voda in kamni se kar valijo na cesto. Urno obrneva - saj naprej se (varno) ne da več peljati.

Visoki Atlas naju je tokrat zavrnil, saj sva po 65 prevoženih kilometrih (to je več kot tri četrtine poti preko prelaza) morala priznati, da je narava močnejša.

Avto je blaten do strehe. Oprala ga bova, ko prideva jutri na drugo stran. Na žalost je v hribih precej snega ter kamnitih in zemeljskih plazov. Edina varna izbira je prelaz Tiz'n Ticka. Nočiva blizu tega prelaza. Jutri greva v Anti Atlas.

Maroko 14.dan - še vedno proti Visokemu Atlasu

 Jutranji pogled je bil optimističen. 

Odpeljeva se proti današnjemu cilju - kraju Denmate. Seveda po stranskih cestah. Vodijo naju po prelazih...

... kjer občudujeva zasnežene doline in vršace.

Voziva se med vasmi, kjer borna prebivališča nudijo domačinom skromen dom. Kljub težkemu življenju, ki ga imajo, vsi izgledajo zadovoljni. Svoja življenja so vzeli na svoj način, nikomur se nikamor ne mudi, vedno so pripravljeni na topel pogled in prijazen pozdrav. 

Tudi majhna mesteca živijo svoj umirjen tempo.

Opazujeva pokrajino, ki se iz ure v uro spreminja. Peljeva se tudi mimo velikega akumulacijskega jezera. Ta je bil pred dvema letoma bistveno manjši. 

Proti koncu dneva spet začne deževati. Le kaj bo jutri, ko nameravava prečkati Visoki Atlas. Dan zakličiva ob naravnem mostu v kraju Iminifri. Ves večer še vedno precej močno dežuje. Upam, da bo jutri lep dan in da bo pot preko Visokega Atlasa uspešna.