Maroko 11. dan - od NP Tazekka do Fesa

Zjutraj je precej sveže. Ne obirava se dolgo in se začneva spuščati v nižino. 

Po poti srečava tudi cedrove gozdove, ki so značilne za to območje.

Ob cesti vidiva zanimiva drevesa, ki so spodaj olupljena do višine kakšnega metra in pol. 

S pomočjo spleta ugotoviva, da so to plutovci. Odstranjena skorja se obraste v cca 15. letih. Poseg drevesu ne škodi, če je izveden strokovno.

Po poti se peljeva mimo akumulacijskega jezera, ki je sedaj poln in precej večji kot pred letoma. 

Ko se spustiva v nižino, se mimo idiličnih mestec peljeva proti Fesu.

Pokrajina postane zelena in rodovitna. Povsod so njive in oljčni nasadi.

Fes je čarobno mesto. Pogosta ga imenujejo "srce Maroka" in ne zaman. Je dom največjega urbanega  območja brez avtomobilov. Ko stopiš v staro medino, se znajdeš v labirintu z več kot 9400 ulic in uličic. GPS tukaj ne deluje, zato se je treba zanesti na lasten občutek za orientacijo. 

To ni muzej na prostem, ampak živ, delujoč srednjeveški organizem, kjer še vedno teče življenje natanko tako kot pred stoletji.

Fes tudi v nedeljo ne počiva, ne počiva niti ob Ramadanu. 

Medina ponovno očara. Rokodelci izdelujejo svoje izdelke - keramične, kovinske, usnjene. Naši standardi tukaj še dolgo ne bodo v veljavi. Upajmo, da nikoli, ker potem Medine ne bo več.

Skozi ena izmed vrat  se podava raziskovat Medino, katero obdaja več kot 20 km obzidja. 

Ogledava si delo na ročnih statvah ...

... izdelavo keramike (s pomočjo otroškega dela)...

... poliranje bakrenih izdelkov (brez upoštevanja varstva pri delu)...

... strojenje in barvanje usnja (brez upoštevanja okolje varnostnih zakonov).

Medina je polna prikupnih prodajaln, v katerih lahko kupiš vse.

Moram pa opisati še en dogodek, ki se je zgodil. Ko sva tavala po Medini, nama je mladenič ponudil vodenje. Pokazal nama je manjšo strojarno, izdelavo keramike, tkanje... Nato pa smo prišli med prodajalne. Ves čas se mu je zelo mudilo. Kar naenkrat pa se je obrnil in stekel kot blisk - za njim pa drug mladenič. Ugotovila sva, da imajo "vodniki" razdeljena območja, kjer lahko vodijo. In najin je očitno prekršil pravila. Upam, da je ubežal brez poškodb.

Na poti "domov" obiščeva še židovsko pokopališče.

Danes nočiva v Fesu. Ni ne vem kako romantično, je pa varno.

Maroko 10. dan - do NP Tazekka

Noč ni prinesla kakšnega obiska. Ne "local authority", ne policije. Tudi žabice se niso prikazale. Po zelo mirni noči sva se odpeljala naprej - proti NP Tazekka. Tega sem sam pred dvema letoma prevozil, a bil sem sam. Tokrat je mnogo lepše, čeprav je vreme slabše. 

Pokrajina je vedno bolj suha in kamnita. 

Le tu in tam kakšen zelen grmiček. Prav sprašujeva se, kaj tukaj jedo ovce in kaj počnejo ljudje. V naseljih so visoke hiše - precej nove. A vse imajo zaprta okna. Kot na Jadranu, ko apartmaji čakajo svoje lastnike. A tukaj to apartmaji sigurno niso.

Oglasiva se še mimo samotne vasi s skromnimi hiškami. Domačinov ni nikjer. Morda je kriv Ramadam. 

Po poti se ustaviva še pri Kasbah de Msoun. Od daleč je videti impozanten.

Od blizu pa kaže zelo žalostno podobo.

Kjub stanju, ki ga kaže, tam živijo ljudje, ki so si v ruševinah uredili svoje domove. Pred utrdbo se igrajo otroci, ki veselo pozdravijo prišleka. Kako malo je potrebno za skromno življenje. V takih trenutkih se vedno vprašam, ali imamo moralno pravico, da takšno stanje fotografiramo in jemljemo to za turistično znamenitost.  

Mesto Taza je veliko in urejeno (po Afriško). Samo peljeva se skozi in se ne ustavljava. Nad mestom le narediva panoramski posnetek.

Ob cesti velika reka hrumi v nižine. Res je morala biti mokra zima. Ne spomnim se, da bi pred dvema letoma bila reka tukaj.

Narodni park Tazekka je zavarovano območje v Maroku, ustanovljeno leta 1950 s prvotno površino le 6,8 km², da bi zaščitili naravne vrednote okoli gore Jbel Tazekka, zlasti edinstveni gaj atlaške cedre. Leta 1989 so park močno razširili na današnjih približno 120 km², da bi zajel širša ekološko pomembna območja .

Park se nahaja v severnem delu Maroka, v gorovju Srednji Atlas. Leži približno 20 kilometrov jugozahodno od mesta Taza. Najvišji vrh parka Jebel Tazekka - 1980 m, ki ga pogosto ovija oblak, saj se zračna vlaga ob vznožju kondenzira. Poleg znamenitih cedrovih gozdov na višjih legah so v parku tudi obsežni gozdovi črnega hrasta in plutovca.

Iz Taza vodi lepa cesta na višino 1500m. Pod goro Jebel Tazekka najdeva prenočišče na višini 1650m. Sprehodiva se še malo višje, vendar ni preveč prijetno. Piha hladen veter. Vseeno pa je treba raztegniti noge. Zvečer se ohladi na vsega 5 stopinj. Prijeten filmski večer imava s pomočjo gretja.

Noč bo sigurno mirna.