Maroko - 31.32.33. dan - od El Jadide do Tangerja

Sedaj sva v  osrčju področja, kjer raste argan. 

Arganovo drevo (Argania spinosa) je endemit, kar pomeni, da v naravi uspeva le na zelo omejenem geografskem območju. Njegovo edino naravno rastišče je jugozahodna Maroko, čeprav manjše populacije najdemo tudi v sosednji Alžiriji ter območjih Zahodne Sahare in Mavretanije.

Zaradi zahtevne pridobitve in izjemnih lastnosti ga pogosto imenujejo "maroško tekoče zlato". Njegova priljubljenost izvira iz dveh glavnih vrst uporabe:

V kulinariki: Olje iz praženih semen ima značilen oreščkov okus. Uporablja se za pomakanje kruha, prelivanje kuskusa ali kot osnova za amlou (namaz iz arganovega olja, mandljev in medu)

V kozmetiki: Olje iz nepraženih semen je cenjeno zaradi visoke vsebnosti vitamina E in antioksidantov. Odlično vlaži kožo, lase, izboljšuje elastičnost kože in deluje protivnetno.

Zjutraj si z zanimanjem ogledava plodove, ki že rastejo ...

... nato pa si v bližnji zadrugi ogledava še, kako iz sadeža pridobijo olje. Predelava je ročna, temu primerna je cena tega oljnega zlata.

Obiščeva El Jadido. El Jadida je pristaniško mesto na atlantski obali Maroka, približno 90 km jugozahodno od Casablance. Zanjo je značilna izjemno bogata in večplastna zgodovina.

Portugalska preteklost

Mesto so leta 1502 zasedli Portugalci in ga utrdili v močno trdnjavo Mazagan. Ta je postala njihova zadnja postojanka v Maroku, ki so jo leta 1769 po hudem boju zapustili

Po odhodu Portugalcev je mesto večinoma samevalo, dokler ga ni v začetku 19. stoletja dal obnoviti sultan Abderrahman in ga poimenoval El Jadida ("nova"). V 20. stoletju so Francozi mesto razvili v priljubljeno morsko zdravilišče.

Leta 2004 je bila Portugalska mestna četrt Mazagan zaradi izjemne ohranjenosti in edinstvenega stika evropske in maroške kulture razglašena za UNESCO-vo svetovno dediščino.

Glavne znamenitosti:

-          Portugalska cisterna - nekdanje skladišče ali orožarna iz 16. stoletja, predelana v rezervoar za vodo. Znana je po 25 stebrih, ki podpirajo obok, in tanki plasti vode na tleh, ki ustvarja čarobne odseve svetlobe. Bila je prizorišče filma Othello režiserja Orsona Wellesa.

-          Močno renesančno obzidje z več bastijoni, po katerem se lahko sprehodite in uživate v razgledu na morje.

Cisterna je žal zaprta in je v obnovi - po informacijah in po zbledeli tabli na vhodu - že kar nekaj let. Ni videti, da bi se obnova že pričela.

Sprehodiva se še po ozkih uličicah starega dela...

... in si ogledava zanimivo pristanišče polno oceanskih čolnov, ki so pripravljeni za lov.

Na poti proti Casablanci se ustaviva za kavo in v travi Eka najde majhno želvico.

 

Poziranje ji ni bilo najbolj všeč, zato sva jo odložila nazaj na travo. Na svojih majhnih nožicah je urno odhitela dalje. Po par minutah je ni bilo nikjer več.

V Casablanci sva si želela ogledati mošejo Hasana II.

Mošeja Hasana II. v Casablanci je največja mošeja v Maroku in ena največjih na svetu, obenem pa je tudi najvišja verska zgradba na svetu. Minaret je visok 210 m in ima na vrhu laser, ki ponoči kaže proti Meki. Velja za mojstrovino moderne islamske arhitekture in najpomembnejši mejnik mesta. Odprta je bila leta 1993.

Sprejme do 105.000 vernikov (25.000 v notranji dvorani in 80.000 na zunanjem dvorišču)

Pri okrasju je sodelovalo 6.000 maroških mojstrov obrtnikov, ki so ustvarili osupljive mozaične ploščice, ročno rezbarjen les in štukature. Vsi materiali, razen stebrov in steklenih lestencev, so iz Maroka.

Mošeja Hasana II. je ena redkih mošej v Maroku, ki je odprta za nemohamedance. Ogled notranjosti je možen s vodičem. 

Midva sva si jo ogledala samo od zunaj.

Počasi končujeva svojo krožno pot po Maroku. Tako prva kot zadnja postaja je Tanger.

Tanger je mesto na skrajnem severu Maroka ob ožini Gibraltar, kjer se Sredozemsko morje srečuje z Atlantskim oceanom. Zaradi strateške lege je bil skozi zgodovino vrata med Afriko in Evropo ter stičišče različnih kultur.

Danes mesto ohranja mešanico arabskih, evropskih in judovskih vplivov. Je sodobno, dinamično mesto z več kot milijon prebivalci, ki hkrati ohranja svoj edinstveni zgodovinski značaj.

Midva si ogledava pristanišče, mošejo in del obzidja.

Ogledava si še svetilnik, ki označuje stično točko Mediterana in Atlantika. Preden prideva do njega, vidiva tablo, ki opozarja na prepoved hranjenja divjih prašičev. Mislila sva, da je to šala, ampak sva po par metrih srečala četico...

Svetilnik na rtu Spartel je najstarejši in eden najbolj prepoznavnih maroških svetilnikov. Stoji na skrajni severozahodni točki Afrike, približno 14 km zahodno od Tangerja, na mestu, kjer se Atlantski ocean sreča s Sredozemskim morjem.

Svetilnik je dal zgraditi sultan Mohamed IV. po hudi pomorski nesreči leta 1860, ko se je ob obali razbila brazilska fregata Dona Isabel, pri čemer je umrlo 250 mladih kadetov. Gradnja je potekala med letoma 1861 in 1864.

Višina stolpa: 24 metrov, s svetlobnim virom na 95 m nadmorske višine. Svetlobni doseg je 30 navtičnih milj.

Svetilnik so skozi leta večkrat posodobili – leta 1931 so povečali moč na 300.000 sveč, leta 1933 dodali zvočni sistem za meglo, leta 1952 pa priključili elektriko.

Na poti do pristanišča Tanger Med, po cesti prečiva še gibraltarsko ožino. Morski promet je precej gost.

Najino potovanje po Maroku je končano. Čaka naju še 55 urna plovba proti Italiji in nato še 750 km do doma. Za enkrat je morje mirno, carinske obveznosti pa sva prestala brez problemov.

Grb Kraljevine Maroko.

Pa še prizorček iz pristanišča.