Maroko - 34., 35., 36., 37., 38. dan - Od Maroka do doma

Vkrcanje je potekalo brez vsakršnih problemov. Po voznem redu smo izpluli.  V kabini se je prilegel vroč tuš in mehka postelja. Morje je bilo mirno, zato je tudi noč bila takšna.

Problem v notranji kabini je ta, da lahko spiš tudi ves dan. Zunanje svetlobe ni, zato si je dobro nastaviti budilko. Dan je sončen, morje je še vedno mirno.

Tudi naslednja noč je mirna. Čas preživljava s sprehodi po palubi in branju knjig. V zadnjem mesecu ni bilo časa za branje, tukaj pa ga je v izobilju. 

Naslednje jutro pristanemo v Barceloni. Izkoristim dostop do interneta in posodobim blog. Barcelona vedno očara, pa čeprav samo iz palube stoječe ladje. Izhod v mesto ni dovoljen.

Prvič vidim, kako tako ladjo oskrbijo z gorivom.

Nadaljujemo plovbo v lepem vremenu. Bodite pozorni, da ob izplutju izključite prenos podatkov na vaših napravah. V nasprotnem primeru vas čaka visok račun, saj se ladja poveže na satelitski internet, vaša naprava pa na ladijski mobilni signal.

Vremenska napoved za naslednje dni ni nič kaj obetavna. Windi napoveduje visoke valove (preko 5m) in močan veter (do 160 km/h). Res se že po nekaj urah veter krepi, valovi pa po oceni dosegalo okoli 2m. Ladja še naprej pluje dokaj mirno. Na GPS vidim, da se je kapitan prilagodil situaciji in vzorno pluje kakšnih 20 km stran od obale. Morje zato ostaja na zmernih valovih in plujemo dokaj mirno. Zjutraj priplujemo v Genovo. 

Izkrcanje in carinske obveznosti so gotove po poldrugi uri. Po italijanskih avtocestah hitro napredujeva. Promet ni pretirano gost. Vidiva da se je gorivo precej podražilo. Če ti uslužbenec natoči nafto, lahko stane tudi 2,4 €/liter. Na srečo se midva voziva še vedno z maroško nafto.

Proti večeru se odločiva, da še enkrat prespiva, saj se nama ne mudi domov. Poslušava poročila o močnem vetru v naših krajih. Menda tudi sneži. Zakaj bi torej hitela domov. V italijanski Gorici najdeva miren prostor tik ob Soči. Skuhava si dobro večerjo in nazdraviva srečnemu povratki v Slovenijo.

Zjutraj se odpraviva proti domu. Ker nimava vinjete, se peljeva čez Ajdovščino in Col proti Logatcu. Spremlja naju sneg in zmeren veter. Iz poletja sva spet prišla v zimo. 

Kmalu zapeljeva na domače dvorišče. Videti je, da je vse tako kot je treba. 

Celotna pot je bila dolga 6800 km. 

Maroko - 31.32.33. dan - od El Jadide do Tangerja

Sedaj sva v  osrčju področja, kjer raste argan. 

Arganovo drevo (Argania spinosa) je endemit, kar pomeni, da v naravi uspeva le na zelo omejenem geografskem območju. Njegovo edino naravno rastišče je jugozahodna Maroko, čeprav manjše populacije najdemo tudi v sosednji Alžiriji ter območjih Zahodne Sahare in Mavretanije.

Zaradi zahtevne pridobitve in izjemnih lastnosti ga pogosto imenujejo "maroško tekoče zlato". Njegova priljubljenost izvira iz dveh glavnih vrst uporabe:

V kulinariki: Olje iz praženih semen ima značilen oreščkov okus. Uporablja se za pomakanje kruha, prelivanje kuskusa ali kot osnova za amlou (namaz iz arganovega olja, mandljev in medu)

V kozmetiki: Olje iz nepraženih semen je cenjeno zaradi visoke vsebnosti vitamina E in antioksidantov. Odlično vlaži kožo, lase, izboljšuje elastičnost kože in deluje protivnetno.

Zjutraj si z zanimanjem ogledava plodove, ki že rastejo ...

... nato pa si v bližnji zadrugi ogledava še, kako iz sadeža pridobijo olje. Predelava je ročna, temu primerna je cena tega oljnega zlata.

Obiščeva El Jadido. El Jadida je pristaniško mesto na atlantski obali Maroka, približno 90 km jugozahodno od Casablance. Zanjo je značilna izjemno bogata in večplastna zgodovina.

Portugalska preteklost

Mesto so leta 1502 zasedli Portugalci in ga utrdili v močno trdnjavo Mazagan. Ta je postala njihova zadnja postojanka v Maroku, ki so jo leta 1769 po hudem boju zapustili

Po odhodu Portugalcev je mesto večinoma samevalo, dokler ga ni v začetku 19. stoletja dal obnoviti sultan Abderrahman in ga poimenoval El Jadida ("nova"). V 20. stoletju so Francozi mesto razvili v priljubljeno morsko zdravilišče.

Leta 2004 je bila Portugalska mestna četrt Mazagan zaradi izjemne ohranjenosti in edinstvenega stika evropske in maroške kulture razglašena za UNESCO-vo svetovno dediščino.

Glavne znamenitosti:

-          Portugalska cisterna - nekdanje skladišče ali orožarna iz 16. stoletja, predelana v rezervoar za vodo. Znana je po 25 stebrih, ki podpirajo obok, in tanki plasti vode na tleh, ki ustvarja čarobne odseve svetlobe. Bila je prizorišče filma Othello režiserja Orsona Wellesa.

-          Močno renesančno obzidje z več bastijoni, po katerem se lahko sprehodite in uživate v razgledu na morje.

Cisterna je žal zaprta in je v obnovi - po informacijah in po zbledeli tabli na vhodu - že kar nekaj let. Ni videti, da bi se obnova že pričela.

Sprehodiva se še po ozkih uličicah starega dela...

... in si ogledava zanimivo pristanišče polno oceanskih čolnov, ki so pripravljeni za lov.

Na poti proti Casablanci se ustaviva za kavo in v travi Eka najde majhno želvico.

 

Poziranje ji ni bilo najbolj všeč, zato sva jo odložila nazaj na travo. Na svojih majhnih nožicah je urno odhitela dalje. Po par minutah je ni bilo nikjer več.

V Casablanci sva si želela ogledati mošejo Hasana II.

Mošeja Hasana II. v Casablanci je največja mošeja v Maroku in ena največjih na svetu, obenem pa je tudi najvišja verska zgradba na svetu. Minaret je visok 210 m in ima na vrhu laser, ki ponoči kaže proti Meki. Velja za mojstrovino moderne islamske arhitekture in najpomembnejši mejnik mesta. Odprta je bila leta 1993.

Sprejme do 105.000 vernikov (25.000 v notranji dvorani in 80.000 na zunanjem dvorišču)

Pri okrasju je sodelovalo 6.000 maroških mojstrov obrtnikov, ki so ustvarili osupljive mozaične ploščice, ročno rezbarjen les in štukature. Vsi materiali, razen stebrov in steklenih lestencev, so iz Maroka.

Mošeja Hasana II. je ena redkih mošej v Maroku, ki je odprta za nemohamedance. Ogled notranjosti je možen s vodičem. 

Midva sva si jo ogledala samo od zunaj.

Počasi končujeva svojo krožno pot po Maroku. Tako prva kot zadnja postaja je Tanger.

Tanger je mesto na skrajnem severu Maroka ob ožini Gibraltar, kjer se Sredozemsko morje srečuje z Atlantskim oceanom. Zaradi strateške lege je bil skozi zgodovino vrata med Afriko in Evropo ter stičišče različnih kultur.

Danes mesto ohranja mešanico arabskih, evropskih in judovskih vplivov. Je sodobno, dinamično mesto z več kot milijon prebivalci, ki hkrati ohranja svoj edinstveni zgodovinski značaj.

Midva si ogledava pristanišče, mošejo in del obzidja.

Ogledava si še svetilnik, ki označuje stično točko Mediterana in Atlantika. Preden prideva do njega, vidiva tablo, ki opozarja na prepoved hranjenja divjih prašičev. Mislila sva, da je to šala, ampak sva po par metrih srečala četico...

Svetilnik na rtu Spartel je najstarejši in eden najbolj prepoznavnih maroških svetilnikov. Stoji na skrajni severozahodni točki Afrike, približno 14 km zahodno od Tangerja, na mestu, kjer se Atlantski ocean sreča s Sredozemskim morjem.

Svetilnik je dal zgraditi sultan Mohamed IV. po hudi pomorski nesreči leta 1860, ko se je ob obali razbila brazilska fregata Dona Isabel, pri čemer je umrlo 250 mladih kadetov. Gradnja je potekala med letoma 1861 in 1864.

Višina stolpa: 24 metrov, s svetlobnim virom na 95 m nadmorske višine. Svetlobni doseg je 30 navtičnih milj.

Svetilnik so skozi leta večkrat posodobili – leta 1931 so povečali moč na 300.000 sveč, leta 1933 dodali zvočni sistem za meglo, leta 1952 pa priključili elektriko.

Na poti do pristanišča Tanger Med, po cesti prečiva še gibraltarsko ožino. Morski promet je precej gost.

Najino potovanje po Maroku je končano. Čaka naju še 55 urna plovba proti Italiji in nato še 750 km do doma. Za enkrat je morje mirno, carinske obveznosti pa sva prestala brez problemov.

Grb Kraljevine Maroko.

Pa še prizorček iz pristanišča.

Maroko - 29. in 30. dan - Tiznit in nazaj proti severu

Tafraout zapustiva  kar malce težko. Zjutraj se še enkrat sprehodiva po okolici in z domišljijo iščeva like po sklanih skladih. Najdeva še enega spečega indijanca. Ga najdete?

Nadaljujeva do mesta Tiznita, ki je očarljivo mesto in ga pogosto imenujejo tudi "mesto srebra". Velja za vrata v pokrajino Anti-Atlas.

Mesto Tiznit je leta 1882 ustanovil sultan Hasan I. kot vojaško postojanko. Zanjo je značilno 6 km dolgo obzidje iz nabite zemlje, ki obdaja staro medino in velja za enega najbolje ohranjenih tovrstnih utrdbenih sistemov v Maroku.

Mesto Tiznit slovi predvsem po izdelovanju srebrnega nakita, tradicionalnih berberskih fibul (zaponk), bodal, sabelj in sedel za konje.

Seveda pa se v medini najde vse.

Nadaljujeva do ribiškega mesta Sidi R'Bat. 

Sidi R'bat je znan kot ribiška vas. Ob njegovi "divji" plaži se lahko vidijo ribiške jame, izklesane v pečine (fishermen's caves ali troglodyte caves) . Te "luknje" so služile ribičem kot zavetje ali prostor za shranjevanje orodja.

Že nekajkrat na tem izletu sva videla muslimane, ki molijo na vseh mogočih mestih. Motorist ali voznik obstane na cestnem izogibališču in moli, ribič spusti palico in moli, v trgovini prodajalec moli... Na sprehodu po klifu sva videla vojaškega stražarja, ki je molil v uniformi in imel ob sebi radijsko postajo. Seveda vernikov pri njihovih ritualih ni etično fotografirati - zanimalo pa me je vseeno, koliko krat na dan to počno. Poiskal sem informacije:

Muslimani molijo petkrat na dan. To je eden od petih stebrov islama in predstavlja obvezno dolžnost za vsakega odraslega muslimana. Časovni razpored molitve (imenovane salat ali salah) je določen s sončnim položajem.

- ob zori pred sončnim vzhodom – Fajr
- opoldne, ko sonce preči zenit – Dhuhr
- popoldne – Asr
- takoj po sončnem zahodu – Maghrib
- noč, ko se popolnoma stemni – Isha

Vernike k molitvi pozivajo minareti s tradicionalnim klicem (ezan)

Atlantski ocean je bil tudi danes precej hrupen, čeprav je bil miren. Valovi so bili visoki komaj dober meter (kar se na fotografiji slabo vidi)

Vseeno sva ga slišala na tri kilometre oddaljenem prostoru, kjer sva prenočila. Ampak ta hrup ne moti - kvečjemu te zaziblje v miren sen.

Zjutraj nadaljujeva proti Agadirju. Po poti gledava rastlinjake, ki se razprostirajo po okolici.

Agadir je danes veliko in novo mesto. V letu 1960 ga je prizadel najbolj uničujoč potres v zgodovini Maroka. Kljub zmerni magnitudi (5,8) je terjal več kot 12.000 življenj in mesto skoraj povsem zravnal z zemljo. Trajal je vsega 15 sekund. Potres je povzročil katastrofalne posledice tudi zato, ker je bilo žarišče le 15 km pod površjem epicenter je bil oddaljen le 8 km od mesta.

Po potresu je sledila ambiciozna obnova. Pod kraljevim vodstvom so domači in mednarodni arhitekti v rekordnem času zgradili novo. Danes je Agadir sodobno turistično središče, znano po širokih bulvarjih in moderni arhitekturi.

Midva sva ga samo prevozila na najini poti nazaj proti severu. Želela sva še malo dopolniti zaloge, a so bile vse trgovine zaprte.

Danes je praznik po ramadanu, ki se imenuje id al-fitr, kar pomeni "praznik prekinitve posta". Ljudje so oblečeni v praznična oblačila – halje svetlih barv in praznujejo ter se veselijo.

Zanimalo naju je, kako muslimani določijo datum za ramadan:

Datum ni določen zgolj z izračunom, temveč tudi s šeriatskim pravom. Ramadan se začne z opazovanjem mlaja (Hilal). Čeprav astronomi točno vedo, kdaj nastane mlaj, se v islamu mesec šteje za začetega, ko je mlaj fizično viden z očesom (ali s teleskopom) takoj po sončnem zahodu.

Glavni razlog premikanja Ramadana je, da je lunin koledar, katerega uporablja islam krajši od Gregorijanskega. Gregorijansko leto (sončno) traja 365 dni, Islamsko leto (lunino) pa traja 354 ali 355 dni. Ker je islamsko leto za približno 10 do 12 dni krajše, se začetek ramadana vsako leto premakne za toliko dni nazaj v gregorijanskem koledarju. Če se je ramadan letos začel 20. marca, se bo naslednje leto začel predvidoma okoli 10. marca (približno 10 dni prej)

Odvisen je tudi od geografske lege zato ima lahko v različnih državah različne datume glede na vidnost lune. Odstopa lahko za dan ali dva.

Greva naprej iskati dinozavrove sledi v bližnji kraj Anza. Ker ni bilo oseke, jih žal nisva našla. Sva pa zato fotografirala ptiče in občudovala deskarje na valovih.

Za fotografiranje jahalcev valov pa bi potreboval profesionalno foto opremo.

Po poti proti Assouiri srečava tudi zadruge, ki prodajajo arganovo olje. Ampak danes žal ne. Bova jutri šla na lov za njim.

Maroko 27. in 28. dan - po Anti-Atlasu do Tafraoute, Pobarvane skale in kanjon Ait Mansour

Nadaljujeva pot proti Tafraoutu. V mestu ob poti vidiva zanimiv prizor, kako v Maroku dostavljajo kruh na prodajne police.

Anti-Atlas se razprostira približno 500 km od Atlantskega oceana na jugozahodu proti severovzhodu do mesta Ouarzazate in naprej proti Tafilaltu. Na jugu meji na Saharo .

Za razliko od Visokega Atlasa je Anti-Atlas bolj sušno in manj masivno gorovje. Zaradi lege v seni Visokega Atlasa, ki ga ščiti pred sredozemskim vplivom, je podnebje sušno, s padavinami pod 200 mm letno. Rastlinstvo je prilagojeno na sušo, med drugim uspevata timijan, rožmarin in drevo argan .

Območje je tradicionalno berbersko, poseljuje ga skupina Chleuh. Glavno mesto je Tafraoute, ki velja za "berbersko srce Maroka". Pokrajino zaznamujejo slikovite utrdbe, imenovane kasbah.

Voziva se mimo berberskih vasi, ki se tako kot drugod po Maroku, skoraj ne ločijo od okolja, v katerem so postavljene. 

Hiše so tako zlite z okolico zaradi tega, ker so osnovni material za gradnjo dobesedno z mesta gradnje. Stene so zgrajene iz materialov, ki jih najdemo na kraju samem - izkopana zemlja, kamen in slama. Iz njih se naredijo bloki ali zidaki, ki se potem sušijo na soncu. To ustvari izjemno trdne in masivne bloke ali zidake, iz katerih se gradijo stene. Površine so zaključene z ometi iz gline in peska.

Za strešno konstrukcijo se uporablja lokalni les (npr. cedrovina, bambus), ki je lahek in dostopen. Značilna ravna streha je pogosto kombinacija lesenih tramov, protja in zemlje.

Ker so uporabljeni materiali vzeti neposredno iz zemlje, kjer se objekt postavlja, so tudi barve in teksture hiš popolnoma enake barvam in teksturam hribov, skal in zemlje v okolici.

V zadnjih dneh je deževalo zato  sicer suha pokrajina ozeleni .

Ko prideva v Tafraute, je že pozno popoldne. Želela sva v lokalni hammam, vendar je še Ramadan in hammami so zaprti. Odprejo ga šele pozno zvečer za par ur. Najdeva alternativo in se namestiva tokrat izjemoma v kampu, ki ponuja tudi toplo vodo.

Kamp je tik ob pobočju, ki ga tvorijo zanimive skalne tvorbe. Takšne so tudi značilne za vso bližnjo okolico Tafrauta.

Pobarvane skale (Painted Rocks) pri Tafraoutu so ena najbolj nenavadnih znamenitosti v Maroku. Gre za umetniški projekt, ki je nastal sredi narave in je sčasoma postal prava turistična ikona tega območja.

Leta 1984 jih je ustvaril belgijski umetnik Jean Vérame . Na skalah v dolini je s takrat svojimi sodelavci ustvaril veliko barvno instalacijo na prostem in zato porabil 18 ton barve.

Vérame je ogromne granitne balvane pobarval v živahne odtenke modre, rdeče, vijoličaste in roza . Učinek je osupljiv, saj te umetne barve močni kontrasti z naravno rdečkasto-okrasto pokrajino Anti-Atlasa.

Danes so prvotne barve že zbledele, ker so skale izpostavljene soncu, vetru in občasnemu dežju. Zato so barve danes bolj pastelne in zlite z okolico, kar jim daje še bolj nadrealističen videz.

Pot nadaljujeva do kanjona Ait Mansour. 

Kanjon Ait Mansour je ozka soteska v gorovju Anti-Atlas, približno 30 km jugovzhodno od Tafraouta . Znana je po spektakularnem kontrastu med surovimi, rožnatimi skalnatimi stenami in bujno zeleno palmino oazo na dnu kanjona. Skozi kanjon teče reka Sidi Mansour. Ta reka ni stalna. Bolj pravilno bi bilo reči, da skozi kanjon teče voda, ki se pojavi in izgine glede na letni čas. Suha struga se ob nalivih spremeni v hudournik, občasno pa voda teče tudi po površju in napaja čudovito palmino oazo na dnu kanjona . Prav ta občasni vodotok ustvarja tisti neverjetni kontrast med surovimi skalami in bujno zelenico, zaradi katerega je kanjon tako poseben.

Po poti nazaj fotografirava še Napoleonovo kapo.

Hrib z obliko Napoleonove kape (francosko Le chapeau de Napoléon) je ena najbolj prepoznavnih naravnih znamenitosti v okolici Tafraouta.

Skalna formacija je dobila ime, ker spominja na klobuk, kakršnega je nosil francoski cesar Napoleon Bonaparte. Gre za masivno granitno formacijo, značilno za to območje Anti-Atlasa, ki se dviga nad okoliško pokrajino.

Odpraviva se še v mesto, kjer se sprehodiva po trgu in tržnicah.

Za danes zaključiva potepanje in si v kampu naročiva večerjo - dve vrsti berberskih palaćink nama dostavijo kar k avtu.

Jutri se morava obrniti proti Atlantiku, saj se konec potepanja po Maroku nepreklicno bliža....