Skok v Istro

Pot: Strma Reber, Delnice, Fužine, Rijeka, Mošenička Draga, Fažana, Poreč

Tokrat se malo po Ribnici odcepiva proti Kočevski Reki, saj je ta cesta bistveno manj prometna kot tista proti Kočevju. Serpentinasta cesta Strma Reber spominja na Vršič. Ker je fotografija najlepša iz zraka, si sposodim sliko na spletu.

Foto: https://pjammcycling.com/climb/2949.Strma-Reber

Že nekajkrat, ko sva se vozila iz Delnic proti Krku sva opazovala jezero, ki se razprostira pod avtocestnim viaduktom. Tokrat sva se odločila, da si ga pobliže pogledava. Mogoče ga kdaj (upam) obiščeva s kajakom. Jezero se nahaja pri mestecu Fužine in je akumulacijsko jezero - v bistvu sta to dve jezeri - Bajersko jezero in Jezero Lepenica. Okrog prvega je speljana prijetna sprehajalna pot, ki jo prevoziva s kolesi.

Ker še ni čas, da bi za danes končala, se odpeljeva naprej. Že prej sva se odločila, da prenočiva na celini. Najdeva prijetno mesto z čudovitim razgledom. Srečo imava, da danes ni vetra. 

V bližini je še tabla z napisom  "Vidikovac via 4x4". Midva se kljub vsemu odpraviva peš. Razgled se z višino veča. Ne greva do konca, saj nekje na treh četrtinah lovci izvajajo svoje aktivnosti.

Naslednji dan se spustiva do morja in nadaljujeva mimo Rijeke do Mošeničke Drage. Že dolgo se nisva vozila po tej strani Istre.

Mestece je, tako kot vsa tukaj, turistično opremljeno s sprehajalnimi potni, plačljivimi parkirnimi prostori  - urejeno na invazijo poletnih turistov. 

Ne zadržujeva se veliko. Nadaljujeva do Plomina. Tudi tu se ne ustavljava. Vidiva termoelektrarno, ki mrtva stoji na robu zaliva. Glede na velikost dimnika, je bila kar velik onesnaževalec. Tudi zapuščene stavbe rudnika Raša spominjajo na čase, ko jim za ekologijo še ni bilo mar.

Nadaljujeva do Rabca. Preteklo je že veliko časa, ko sem bil nazadnje tu - še kot najstnik.

Od zadnjič, ko sem bil tukaj, so mestece uspešno zazidali skoraj do te mere, da spominja na Budvo. Midva se kljub vsemu ustaviva tu za osvežilno kopanje.

Vrneva se do Labina. Mesta ne obiščeva, saj je že skoraj prevroče. Se pa odločiva, da obiščeva Sentonino stezo. 

To je peš pot, ki se iz Labina spušča do Rabca. Ob poti bi po Googlovih slikah naj bila dva lepa slapova. Slike so obljubljale več.

Mogoče je bilo v tem letnem času premalo vode, da bi si slap zapomnil kot posebnost. Kljub vsemu sva se imela namen malo namočiti, a nama je kača, ki ja plavala po vodi, vzela veselje. Vrnila sva se po isti, prijetno senčni poti do izhodišča.

Po lepi cesti prideva do Vodnjana. Tu obiščeva prijateljice, ki tukaj letujejo. Skupaj preživimo lep popoldan.

Zvečer se sprehodiva še do mesteca Vodnjan, ki je tako kot vsa mesta tukaj, pripravljen na poletni naval. 

Naslednja dva dneva nista bila več namenjena ogledom. Zjutraj se odpeljeva do plaže Cisterna blizu Bal. Prijetno okolje in čisto morje izkoristiva za celodnevni počitek, branje knjig, kopanje. 

Ko se peljeva proti Čevaru, ob poti vidiva smerokaz za Kamenolom Fantazija. Ustaviva se in si ga ogledava. Tu je prikazano, kako so sekali marmor. 

Prijetno presenečenje je, da kljub lepi urejenosti prostora, sanitarijam, otroškim igralom..., ni potrebno plačati vstopnine.

Zvečer prideva na červarske Havaje - še ravno pravi čas za osvežilno kopanje in prijetno večerjo ob sončnem  zahodu. Spat se kljub vsemu ne upava tukaj, saj so hrvaški organi precej nastrojeni proti spanju v naravi. Sicer nama družbo delata dva kamperja, ki imata očitno namen prenočiti tukaj. Midva se vseeno umakneva v varno zavetje parkirnega prostora v Červaru. 

Zjutraj, ko se vrneva na "Havaje", sta kamperja še vedno tam. Očitno še ni čas poostrenih kontrol. Miren spanec pa vseeno odtehta neromantično varnost parkirišča. 

Preživiva še en lep dan, proti večeru pa se vrneva v domače loge.

Špičasti vrh, Kislica, in grad Lindek

Pot: Špičasti vrh, Kislica, grad Lindek, grad Rajhemburg

Nedelja je, vreme je lepo in že dolgo nisva hodila pa naših bližnjih hribčkih. S Špelo smo dogovorjeni, da obiščemo Špičasti vrh nad Frankolovim. 

Po lepi poti pridemo najprej do dvojnega slapa. Tokrat je samo enojen, ampak ima kar tri kaskade.

Pot nadaljujemo navkreber in kmalu se nam začnejo kazati lepi razgledi. Ker so pogoji za pohodništvo danes več kot ugodni, je tudi obiskovalcev tega lokalnega hriba (grebena) kar nekaj.

Pot nadaljujemo naprej po grebenu do Kislice. Tu obiskovalcev zmanjka, saj se večinoma vsi vračajo po smeri prihoda.

Po poti srečamo še mali "Aljažev stolp".

Pot se prične spuščati in kmalu pridemo v dolino med Kislico in Stenico. Obrnemo se proti Vrhivškemu prelazu. Vidimo tudi Vrhivškovo kmetijo, na kateri se ukvarjajo z zanimivimi dejavnostmi in izobraževanji.

Pot nas vodi mimo gradu Lindek, ki je tudi pravi razglednik. Škoda, da za njegovo obnovo ni denarja, zato so okoli njega naredili ograjo s prepovedjo obiska. Z denarjem za ograjo bi že lahko kaj naredili na ruševinah, da ne bi bile potencialno nevarne. Ne držimo se navodila in si ogledamo ruševine od blizu.

Vračamo se mimo dvojnega slapu do izhodišča. Po poti nazaj domov si ogledava še pročelje gradu Lemberg pri Novi Cerkvi. 

Grad je že nekaj časa v privatni lasti in obnovitvena dela lepo napredujejo. Dobro, da ni več v državni lasti, saj bi tudi okoli njega bila danes verjetno postavljena ograja in prepoved približevanja.

Pot, ki smo jo danes opravili, je bila dolga slabih devet kilometrov. Premagali pa smo 680 višinskih metrov.

1.maj 2025

Pot: Ptuj - Moravske Toplice - Bukovniško jezero

30.april

Zadnji dve leti greva nekam na kresovanje. Delati za prvi maj res ni treba in najbolj sigurno je, da se to ne zgodi, da nisva doma. Lani nisva imela preveč sreče, pa sva se letos odločila, da greva pogledat na Ptuj. Kresovanje, kot si ga jaz predstavljam, mora biti posvečeno ognju ne veselici. Po navadi pa je ravno obratno - da je kresovanje veselica, kres je pa en ogenj pač zunaj prireditvenega šotora.

Lani, ko sva se peljala mimo Ptuja en dan pred kresovanjem, sva videla, da imajo vzorno pripravljen kres. Prepričala sva se, da je tudi letos tako.

Počakala sva na hribu nasproti gradu in ob 21.uri so kres prižgali. Zagorel je prav veličastno.

Pod gradom pa je bil prireditveni prostor, kjer so igrali razni ansambli. Po kakšnih dveh urah sva se odločila, da je zabave dovolj in odšla sva do kombija, ki sva ga parkirala na mirnem parkirišču. 

1.maj

Zjutraj naju je zbudila budnica. Prav idilično za prvi maj. Malo sva še podremala, potem pa sva odšla proti Moravskim Toplicam. Po prekmurskih ravnicah, kjer sva kolesarila, sva se ustavila tudi v Bogojini. Cerkev ravno letos praznuje stoto obletnico.

Po kakšnih 20km se vrneva nazaj v Moravske Toplice. Ker je popoldan še mlad, se greva malo kopat. Cene niso ravno prijazne, ampak vseeno se greva malo namakat. Po dobrih dveh ura imava dovolj. 

Med kolesarjenjem sva si ogledala še nekaj prostorov, kjer bi se dalo prespat. Na enem izmed njih parkirava, si narediva večerjo in se malo sprehodiva ob širnih ravnih poljih. 

2.maj

Slišal sem, da so pred časom imeli probleme z Bukovniškim jezerom, ker je puščal nasip. Zajahava kolesi in greva pogledat. Očitno so vse sanirali, saj je ob jezeru kar nekaj turistov. Tudi ni videti več črnih vreč peska, ki so bile tam, ko sva zadnjič (prvi izlet s kombijem) bila tam.

Nadaljujeva do kraja Bukovnica in se po slabih 18 km vrneva do avta. Prejšnji dan sva videla, da imajo v Moravskih dobre gibanice. Mimo grede jo kupiva, da preveriva kvaliteto. Res so dobre in mogoče so celo vredne 5€. 

Še spominska fotka za prvi maj 2025 - in v zgodnjem popoldnevu se odpraviva proti domu. Imava še neke plane za danes.

Tunizija - 18., 19., in 20.dan - pot domov in povzetek

Pot: Tunis - Palermo - Civeveccia

Družba GNV dovoli celo "kampiranje" v salonu.

Ladja z dobrimi 22 vozli pluje proti Palermu, kamor prispemo okoli 14 ure. Kot smo pričakovali, se res izkrca kar veliko "pešcev" - po oceni kakšnih 400 in še dodatnih 200 avtomobilov. 

Mi se sončimo na toplem mediteranskem soncu.

Proti večeru zapustimo Palermo in se usmerimo proti celinski Italiji.

Ves čas nas spremlja mirno morje. V jutranjih urah prispemo v rimsko pristanišče - Civitavecchio. Izkrcanje traja kakšni dve uri, skupaj s carinskimi formalnostmi. 

Sedaj nas čaka samo še pot domov - 800 km po večinoma dobrih italijanskih avtocestah. Midva se odločiva, da v bližini Gradeža še enkrat prespiva, B&L pa potegneta kar do doma.

Vse nas kliče pomladno delo, ki je bilo v zadnjih treh tednih zanemarjeno.

Tunizija - 17.dan - Cartagina

Pot: Kartagina - odhod domov

Zjutraj obiščemo še Hammamed. gneča v mestu nas prepriča, da se ne ustavljamo. Pa saj mora ostati nekaj še za drugič. 

Gremo do Tunisa in še malo naprej do Kartagine, ki je znana kot ena najpomembnejših zgodovinskih lokacij v Sredozemlju in je na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Kartagino so ustanovili Feničani v 9. stoletju pred našim štetjem. Po legendi jo je ustanovila kraljica Dido. Mesto je hitro postalo pomembno trgovsko in pomorsko središče.

Kartagina je bila središče Punskega cesarstva in je igrala ključno vlogo v punskih vojnah proti Rimski republiki. Po tretji punski vojni, leta 146 pr. n. št., so Rimljani Kartagino popolnoma uničili.

Rimljani so mesto kasneje obnovili in postalo je eno najpomembnejših mest Rimskega cesarstva. V rimskem obdobju je Kartagina postala središče rimske province Afrika.

Najprej si ogledamo obnovljen amfiteater, ki še danes služi namenu.

Nato gremo do Term Antonina. Te rimske terme so bile nekoč ene največjih in najbolj razkošnih v Rimskem cesarstvu. Ohranjene ruševine dajejo vpogled v rimsko arhitekturo in življenjski slog.

Akropola Byrsa: To je bilo središče starodavne Kartagine. Danes je na tem mestu arheološki park, kjer lahko obiskovalci vidijo ostanke templjev, hiš in drugih struktur.

Ogledamo si še ostanke rimskega pristanišča...

... in Narodni muzej Kartagine. Ta muzej hrani bogato zbirko artefaktov iz punskega in rimskega obdobja, vključno z mozaiki, kipi, keramiko in vsakdanjimi predmeti. Muzej ponuja vpogled v življenje v starodavni Kartagini.

Z vrha je tudi lep razgled na Kartagino.

V bližini je še modro mesto Sidi Bou Seid. Zelo turistično!

Ura se približuje odhodu, zato zaključimo in se odpeljemo v pristanišče. Ker smo tukaj prvič in seveda brez izkušenj, naredimo napako in smo tam že na prvi termin za check-in. To pomeni, da je tam še precej domačinov, ki ponujajo raznorazne stvari in usluge - in se jih je kar težko otresti. Ko smo se na ladji potem pogovarjali z izkušenim Slovencem, ki te poti opravi večkrat, nam je povedal, da je najbolje priti na check-in dobre pol ure pred zaprtjem. Če bi to vedeli prej, bi si lahko še slabe štiri ure ogledovali mesto.

Ampak - konec je naše poti in konec je velikonočnih praznikov. Tako je ladja kar precej polna, saj na svoji poti stoji tudi v Palermu. Tu pa dela veliko Tunizijcev. 

Ladja okoli enih ponoči izpluje iz Tunisa in pričenja našo pot nazaj proti domu.