Maroko - 26.dan - Tizi n Test

Danes sva nočila v bližini mesta Denmate. 

Vstope v vsa večja mesta v Maroku krasijo široke avenije in obcestne svetilke. Tudi mesto Denmate ni izjema.

Cesta proti Marakešu je dolgočasno ravna in precej luknjasta. Danes jo v lepem dnevu krasijo polja oljne repice. Cvetoče njive me spominjajo na prvomajske izlete z družino iz mojega otroštva.

V mestu, ki je na najini poti, je velika tržnica. Vzdušje je podobno kot včeraj, vendar je prometa občutno več. Če bi bila taka situacija (gneča) pri nas, bi to urejali s policisti, redaji, znaki... Tu pa poteka samo po sebi brez nekih večjih problemov. In vse se reši brez kakršnih koli problemov in hude krvi.

Proti prelazu vodi cesta, ki nekaj časa poteka ob akumulacijskem jezeru Barrage Yacoub el Mansour. Jez napaja reka Nfiss. Jezero leži tik ob slikoviti vasici Ouirgane. Skupaj s sosednjim jezom Lalla Takerkoust je eden ključnih vodnih virov za plodno regijo Haouz, v kateri leži tudi Marakeš.

Cesta, ki pelje proti prelazu Tizi n Test je v rekonstrukciji. Ves čas poti naju spremljajo veliki stroji, ki urejajo cesto in odstranjujejo podore kamenja. Škoda, saj gneča precej moti sicer romantično pokrajino.

Zaradi rekonstrukcij in čiščenja ceste nastajajo zastoji. Tudi ti niso regulirani s semaforji (kot pri nas), ampak situacijo sproti rešujejo vozniki sami. Včasih pomaga še kakšen delavec z gradbišča in problemov praktično ni.

Navkljub delu na cesti lahko ob poti opazujeva tudi delo pridni rok domačinov, ki obdelujejo zemljo na plodnih terasah.

Pričakoval sem, da se bo cesta strmo dvigovala v ostrih serpentinah. Ampak tu se cesta  ležerno vzpenja prečno po pobočjih.

Po poti proti vrhu opazujeva širjave Visokega Atlasa.

Na vrhu napraviva spominski posnetek.

Prelaz Tizi n'Test povezuje Marakeš z dolino Souss in mestom Taroudannt. Visoki Atlas peči na višini 2100 m.

Cesto čez prelaz so zgradili francoski inženirji med letoma 1926 in 1932. Gre za 48 kilometrov dolgo pot, vklesano v zahteven gorski teren .

Na južni strani se cesta spusti v ostrih ključih čez pobočja.

Od vrha je cesta popolnoma nova, vendar so tudi že tu vidni vdori kamenja. Nižje pa potekajo dela na širitvi trase. Ves čas pa opazujeva trud gradbenikov, da bi preprečili nestabilnim pobočjem, da bi kvarili njihovo delo. 

Sonce ravno zahaja, ko najdeva današnje prenočišče. Topel večer je zato lahko v miru večerjava pod zvezdnim nebom.

Maroko - 25.dan - Tizi n Ait Hmed, Tizi n Ait Imi, dolina Ait Bougmez

Zjutraj naju pričaka čudovito jutro. Kar nisva mogla dočakat, da se podava v višine. Po zajtrku nisva spila niti prve kave, tako sva želela naprej.

Lepa cesta se vije visoko v gore, potem se spet spusti za nekaj sto metrov. Po poti naju spremljajo berberske vasi.

Zapornica na cesti je odprta, kar je dobro znamenje. Na višini našega Triglava spijeva prvo jutranjo kavo. Z višino se razgledi večajo. Prijetno toplo je in skoraj brez vetra.

Po dvajsetih kilometrih atraktivne ceste doseževa vrh enega najvišjih gorskih prelazov v Severni Afriki. 3005 m visoki Tizi n Ait Hmed.

Razgledi so res tako veličastni, da bi lahko ves čas fotografiral na katerokoli stran.

Je pa na severni strani še kar precej snega, kar sva tudi pričakovala. Cesta je na nekaterih deli malce težje prevozna, a nama ne povzroča večjih težav.

Pot se spet spusti na višino okoli 2200 m. Spet srečujeva berberske vasice. Bivališča so zgrajena iz lokalnega materiala, zato so skoraj nevidna, ker se tako zlijejo z okolico.

Pridne roke obdelujejo, zgleda, rodovitno zemljo. Vse zaplate so lepo obdelane in že posejane s pridelki.

Cesta se vije ves čas med 2000 do 2500 m. Na severnih pobočjih je še precej ostankov snega, na prisojnih pa je že precej pomladno.

Okolica je zelo prikupna in fotogenična. Zanimive skalne formacije in kontrastno zasneženi vršaci.

 

Cesta se spet začne vzpenjati. Postala je malo slabša. Asfalt je izginil. Strmina se proti koncu tudi precej poveča.

Bližava se drugemu prelazu - Tizi n Ait Imi Višinska tabla je zasuta v snegu, zato si pomagam na drug način.

Tudi tukaj so razgledi čudoviti, kamor pogledaš.

Na severni strani je tudi tukaj še obilo snega. Prava bob steza. Še dobro, da prometa skoraj ni. Ves čas poti sva srečala samo 5 avtomobilov.

Vožnja pa izgleda nekako takole:

Po prečenju zasneženega pobočja...

... se spustiva v dolino Ait Bougmez. 

Dolina Ait Bougmez je pravi zaklad, kjer lahko vidiš pristne vasi iz blatne opeke v katerih živijo izredno prijazni ljudje. Polno je tudi obdelanih teras, kjer raste vse, kar ti ljudje potrebujejo. Dolina se imenuje  "dolina srečnih ljudi"

Danes je nedelja in v vasi, skozi katero se peljeva, je velika tržnica. Tu se lahko kupi vse - od zelenjave do pralnega stroja.

Ko zapelješ v vas, kjer imajo tržnico se nikomur nikamor ne mudi, nihče se za nič ne razburja in vsi so videti zadovoljni - zgleda pa takole:

Videla sva tudi ženske, ki so prale perilo v reki. Zgleda, da imajo v nedeljah pralni dan. Oprano perilo pa sušilo na vejah, grmovju, pa tudi takole:

Po poti srečava tudi pastirje s kozami...

... rešiva s ceste dve želvi...

in ves čas občudujeva avtentične vasi.

Danes se nama je Visoki Atlas predstavil v najlepši možni luči. Sneženi vrhovi in s snežnimi zaplatami polna pobočja obsijana s soncem, barvita pokrajina, idilične vasi in prijazni ljudje - več si človek od dneva ne more želeti.