Drava - mestna tura, Fala in Vuzenica

Veslanje  - 18.5. in 19.5.2026 

Mestna tura se nama je odmikala že nekaj časa. Tokrat nama je le uspelo. Pri Mariborskem otoku je začetek te ture.

Najprej veslava proti HE Mariborki otok. 

Po desni strani otoka odveslava proti mestu Maribor. Razgledi iz vodne gladine so drugačni, kot smo jih vajeni.

Na železniškem mostu je kar precej prometa.

Pri dvojnem mostu je ture nizvodno konec, saj je plovba od tu naprej prepovedana.

Obrneva in mimo Vodnega stolpa odveslava nazaj na začetek.

Drugo jutro naju na pomolu Bresternice pričaka labodja družina. Malo posediva in opazujema mamino skrb za male otročke.

Odpeljeva se proti HE Fala, da raziščeva možnosti za morebitno veslanje. Ogledava si zunanji del elektrarne, ki je prosto dostopna.

Ko že nameravava oditi, se pripelje avtobus izletnikov. Izkoristiva priložnost in si z njimi ogledava še muzej, ki je odprt le za najavljene skupine. Ko sem bil tukaj leta 1980 na šolski ekskurziji, je stari del še normalno obratoval. 

Generator

Turbina

Ko nadaljujeva pot, najdeva potencialno mesto za dostop do vode. Za drugič - rečeva - in se odpeljeva do Radelj ob Dravi. Od tu sva do Dravograda že večkrat veslala, tokrat pa se obrneva proti Vuzenici.

Pred elektrarno je znak, od katerega dalje je plovba prepovedana. 

Tudi tukaj upoštevava omejitev in se obrneva. Vreme se malo kvari, a saj je vseeno, če bova malo mokra. Nazaj grede veslava po drugi obali.

Na obali si skuhava še pozno kosilo in se odpeljeva proti domu.

Avstrijska jezera, avstrijska Drava

Velikovška Drava, Osojsko jezero, Vrbsko jezero - 2.5. - 4.5.2026

Veselje do veslanja naju je tokrat spravilo na avstrijska jezera. Tudi Drava pri naših sosedih je več kot primerna za ta šport. Hitro pa spoznava, da avstrijska zakonodaja dopušča lastninjenje zemlje do samega obrežja, zato je dostop do vode marsikje skoraj nemogoč. Klopinsko jezero je po vsej svoji obali ograjeno z ograjo. Tudi na drugih manjših jezerih ni nič drugače. 

Dobro, da se Dravo ne da omejiti z ograjo. Pri Velikovcu prideva do obrežja in napraviva en krog.

 Na mirnem mestu prenočiva in se drug dan odpeljeva proti Osojskemu jezeru. Mimogrede se ustaviva še pri gradu Hohosterwitz. Ker sva ga že pred časom obiskala, se nanj ne povzpneva. Samo malo pretegneva noge.

Nadaljujeva proti Osojskemu jezeru. Cestna zapora zaradi rekreativnega kolesarjenja naju prisili, da počakava dobri dve uri. Popoldan le prideva do jezera in najdeva primeren prostor za vstop.

Jezero je - tako kot povsod v Avstriji - marsikje pozidano povsem do obale. 

Tudi turističnih objektov ne manjka. Glede na površino vseh jezer v Avstriji, imajo precej več obale kot mi. Dobro pa je, da se je pri nas (in tudi pri Hrvatih), zakonsko omogočil dostop do obale.

Ker sva začela veslati precej pozno, po dveh urah in pol pristaneva. Opravila sva skora 14 kilometrov poti. 

Naslednji dan greva še do Vrbskega jezera. Ko se peljeva po severni strani, že skoraj obupava, da bova prišla do vode. Na južni strani je bolje in najdeva celo tablo, ki označuje vse javne dostope do vode.

Pred splavitvijo opazujeva še račjo družino ob njihovem nedeljskem izletu.

Jezero je lepo - po avstrijsko urejeno. Vile s svojimi parki segajo do vode. 

Preveslava le del jezera, saj je to precej veliko. Mogoče še kdaj v prihodnosti obdelava drug del.

Nekatere vile pa še posebej izstopajo.

Zapeljeva se še do razglednega stolpa, ampak se ne povzpneva nanj. Malo naju zmoti vstopnina (25€), nekaj pa tudi zaradi tega, ker sva vajena višin in nama vožnja z dvigalom ne predstavlja niti želje niti izziva.

Ko se peljeva proti domu, najdeva še vstopno točko v Dravo nad Labotom. Bo prišla prav ob drugi priliki. 

Avstrija je lepa in urejena država. Vseeno pa nismo navajeni (mi Balkanci), da na vsakem koraku srečuješ table z razno raznimi prepovedmi. Najpogostejša beseda na tablah in znakih je "Verboten ..."

Velike Lašče - 11.4. - 12.4.

Velike Lašče, Trubarjeva domačija, Kobilji curek, cerkev sv. Ahaca na Gori, Ljubljansko Barje

Dobil sem sporočilo, da je v Velikih Laščah prireditev - Pizziada Lasis - kreativno pečenje pizz. To je bil razlog, zakaj sva se v te konce Slovenije sploh podala. Ker sva bila bolj pozna, so ob najinem prihodu samo še redki picopeki, ki so bili že malo pod maligani, vztrajali pri peki. Seveda so bile pice temu primerne. Mogoče so bile dopoldan boljše.

Kar hitro sva se odpravila malo v naravo - pogledat Kobilji curek - to je najvišji slap na Dolenjskem in je visok 30m. Več si lahko preberete na povezavi.

Sprehod po gozdu je bil prav prijeten, tudi slap je imel še nekaj vode. Ker se je že mračilo, sva poiskala 

prenočišče ob otroškem igrišču. Zjutraj sva se malo "razgibala" po igralih.

V bližini je Trubarjeva domačija. Vedno, ko se peljeva tu mimo na Krk, nimava časa za take oglede. Tokrat pa se sprehodiva po jutranjem aprilskem soncu.

Nazaj proti Ljubljani se ustaviva še pri gradu Turjak, na katerem potekajo obnovitvena dela. Kot kaže, ga bodo uredili v nastanitvene namene. Vsekakor je pohvalno, da se kulturna dediščina obnavlja, saj je grad še pred časom imel zelo žalostno podobo.

Najdeva še hribček v bližini in obiščeva cerkev sv. Ahaca na Gori. Sprehod je prav prijeten.

Cerkev sv. Ahaca je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja. Z oltarno plastiko in stensko poslikavo predstavlja gotski slog.

Visoka cerkvena ladja ima nekaj gotskih oken in prav takšna vrata. Zvonik stoji posebej, nekaj metrov stran. V času turških nevarnosti, ki so dve stoletji pretresale naše kraje, je imel vlogo relejne opozorilne postaje.

V Sloveniji so s signalom o preteči nevarnosti začeli v Kostelu, z dimnimi signali in ognjem prešli prek ribniške Svete Ane in Grmade do Ahaca in od tu naprej proti Ljubljani. Tako lahko še danes vidimo, da je bil njegov prvotni namen obrambni stolp.

Kasneje so na Gori, kot domačini imenujejo markanten hrib, plemiči Auerspergi iz gradu Turjak cerkev prezidali v današnjo obliko v čast zmage nad Turki v sloviti bitki pri Sisku. Med bitko je namreč odločilno vlogo odigral ravno Andrej Turjaški, mladi poveljnik kranjskih strelcev.

Sveti Ahac, sicer tudi sam rimski vojak in poveljnik, pa je postal zavetnik znamenitih Turjačanov. S to zmago se je vzpostavilo vojaško ravnotežje v boju proti Turkom, ki so potlej le še redko vdirali na tedanjo Kranjsko in Štajersko.

Izlet zaključiva s kolesarskim izletom po Ljubljanskem Barju. Peljeva se do Iškega Vintgarja.

Ker sva prvotno načrtovala še en počitniški dan, doma ignorirava hišo in prespiva v kombiju pod kozolcem. Seveda pripraviva dobro večerjo in nazdraviva posebnemu dnevu.