Planina Ravni in Dleskovec

Pot: Planina Ravni, Sedelce, Dolge Trate, Dleskovec

Po prejšnji turi na Uršljo goro, me je začelo boleti koleno. Današnja tur(c)a je bila namenjena ugotavljanju dejanskega stanja. Včeraj zvečer sva se pripeljala na planino Ravni. Na lepem že znanem kraju sva prenočila. 

Zjutraj je bilo nič kaj poletnih 8 stopinj. Ampak naredil se je lep dan. Zaradi mokrih trav sva se  odpeljala na začetek, kjer smo bili dogovorjeni z ostalimi prijatelji. 

Namen oz. cilj je bil Križevnik. Ker me boleče koleno ovira pri hoji, sva se odpravila naprej pred skupino. Na prvem razpotju sva se odločila napačno in zavila sva proti Molički peči. Smer za Planino Polšak sva žal spregledala. Menda je smer napisana malo višje - kar na deblu.  

Ko naslednje pol ure ni bilo nikogar za nama, sva le ugotovila napako. Pa saj je vseeno. Važna je pot, ne cilj. Z višino se razgledi širijo.

Ko prideva na Sedelce, se ne odločiva za Veliki vrh, ampak greva po prečnici na Dolge Trate. Pot se vije med nizkimi borovci. Še dobro, da je steptana od živine. 

Ko prideva na Dolge Trate, je ura še dovolj zgodna pa tudi koleno ni preveč boleče. Greva še na Dleskovec pogledat, kakšni so razgledi z njega.

Po poti, ki jo bolj slutiš kot vidiš, po slabi urici prideva na vrh. Splačalo se je potrudit. Na eno stran vidiva najin nesojen današnji cilj - Križevnik...

... na drugo stran Veliko Planino kot na dlani.

 Vreme danes res služi.

Čaka naju še sestop, ki bo spet preizkušnja za moje koleno. Pot proti planini Ravni sva imela v mislih bolj strmo, kot je bila danes. Koleno je zdržalo. Le kaj bo jutri?

Na planini srečava ostale iz skupine. Popijemo zasluženo pijačo in malo pokramljamo. Vsi ostali gredo proti domu, midva pa (ker imava dom s sabo), kuhat kosilo. V prijetnem sončku pojeva, potem pa še malo polenariva - dokler naju na preženejo temni oblaki.

Že prej na planini sva opazovala Bodeče neže, ki so bile že vse zaprte - kljub temu, da je bilo (videti) vreme odlično. Zanimivo, kakšne pripomočke rabimo ljudje, da napovemo vreme. Roža pa kar ve...

Domov se peljeva po nevihti. Celo malo toče je vmes. No, pa spet ne bo treba prati avta...

Hodila sva slabih 5 ur, napravila pa sva 10 km in 590 višinskih metrov.

Uršlja gora s Poštarskega doma

 Pot: Poštarski dom, Uršlja gora - krožna pot, Ivarčko jezero

V soboto zvečer se na hitro odločiva, da ne bova doma. Odpeljeva se okoli osmih zvečer. V mraku parkirava pred Poštarskim domom. V domu je še veselo, a naju to nič ne moti. Ponoči pade par kapljic dežja. To je samo poletna nevihta, ki je z repom iz Avstrije zašla v naše kraje. Zjutraj se prebudiva ravno ob sončnem vzhodu.

Odločiva se za krožno pot - gor čez Kozarnico, dol pa čez Kal. Prejšnji dan sva srečala na Slemenu planinske prijatelje, ki so to noč prespali na Uršlji gori. Mogoče pa jih srečava tudi danes in jih presenetiva. 

Malo za Križem res srečava skupinico. Prisrčno se pozdravimo in se dogovorimo, da se srečamo pozneje še v Slovenj Gradcu. 

Proti vrhu je vse več planincev. Danes je lep dan - težko bi bil lepši. 

Greva do vrha, ...

... pa do križa, ki je vedno fotogeničen, ...

... pa mimo cerkvice...

... nazaj v dolino. 

Tokrat se v koči ne oglasiva, saj je na prostoru pred kočo za naju preveč ljudi. 

Pot navzdol naju malo razočara. Pred devetnajstimi leti, ko sva zadnjič hodila po tej poti, je bila po spominu lepo speljana po gozdu. Danes pa pot vodi po gozdnih vlakah in cestah. Očitno je bil tudi tukaj vetrolom in gozd je precej razredčen. Obilica gozdnih vlak in cest pa narejenih zato, da so gozd očistili.

V vročem opoldnevu prideva nazaj na izhodišče. Zapeljeva se do Slovenj Gradca, kjer se še enkrat srečamo s prijatelji in popijemo zasluženo pivo.

Oni se odpeljejo domov, midva pa se greva še ohladit v Ivarčko jezero. 

Presenečena sva nad urejenostjo jezera. Precej je sprehajalcev, jih je pa kar nekaj z enakimi nameni kot midva. Voda je čista in osvežujoča. Kopanje se prav prileže.

Za nama je spet en lep dan. Splača se potruditi in oditi iz cone udobja doma.

Špičasti vrh, Kislica, in grad Lindek

Pot: Špičasti vrh, Kislica, grad Lindek, grad Rajhemburg

Nedelja je, vreme je lepo in že dolgo nisva hodila pa naših bližnjih hribčkih. S Špelo smo dogovorjeni, da obiščemo Špičasti vrh nad Frankolovim. 

Po lepi poti pridemo najprej do dvojnega slapa. Tokrat je samo enojen, ampak ima kar tri kaskade.

Pot nadaljujemo navkreber in kmalu se nam začnejo kazati lepi razgledi. Ker so pogoji za pohodništvo danes več kot ugodni, je tudi obiskovalcev tega lokalnega hriba (grebena) kar nekaj.

Pot nadaljujemo naprej po grebenu do Kislice. Tu obiskovalcev zmanjka, saj se večinoma vsi vračajo po smeri prihoda.

Po poti srečamo še mali "Aljažev stolp".

Pot se prične spuščati in kmalu pridemo v dolino med Kislico in Stenico. Obrnemo se proti Vrhivškemu prelazu. Vidimo tudi Vrhivškovo kmetijo, na kateri se ukvarjajo z zanimivimi dejavnostmi in izobraževanji.

Pot nas vodi mimo gradu Lindek, ki je tudi pravi razglednik. Škoda, da za njegovo obnovo ni denarja, zato so okoli njega naredili ograjo s prepovedjo obiska. Z denarjem za ograjo bi že lahko kaj naredili na ruševinah, da ne bi bile potencialno nevarne. Ne držimo se navodila in si ogledamo ruševine od blizu.

Vračamo se mimo dvojnega slapu do izhodišča. Po poti nazaj domov si ogledava še pročelje gradu Lemberg pri Novi Cerkvi. 

Grad je že nekaj časa v privatni lasti in obnovitvena dela lepo napredujejo. Dobro, da ni več v državni lasti, saj bi tudi okoli njega bila danes verjetno postavljena ograja in prepoved približevanja.

Pot, ki smo jo danes opravili, je bila dolga slabih devet kilometrov. Premagali pa smo 680 višinskih metrov.

Radojč mimo Gonžarjeve peči

Pot: Cerkev Sv.Martina v Vinski gori - Gonžarjeva peč - Radojč - Vipotnik 

Končno nas je lep dan povlekel na plano in z Igorjem smo odšli na parurno potepanje. Parkiramo pri župnijski cerkvi Sv. Martina in se odpravimo proti Gonžarjevi peči. Ob ferati si ogledamo dostop in se dogovorimo, da jo v poletnih mesecih enkrat ponovimo. Eka je bila ob otvoritvi prva ženska, ki jo je preplezala.

Tokrat se po obvoznici odpravimo na vrh ferate, kjer nas pričaka lep pogled na vas in bližnjo okolico. Pot je kar malo ledena in ne bi škodile male derezice, ki so (spet) ostale doma.

Nadaljujemo po planinski poti. Proti vrhu nas pozdravi znanilec pomladai, ki sramežljivo kuka izpod snega

Pokrajina je prav zimska.

Na vrhu, ki je tokrat v soncu in popolnoma brez vetra, pomalicamo.

Odpravimo se naprej proti Ramškovemu vrhu, vendar se po poti odločimo, da se bomo spustili proti Vipotniku.

Po nekaj urah in slabih sedmih kilometrih pridemo nazaj na izhodišče.

Mene je skoraj presenetila ugotovitev, kako hitro kondicija zgine. Res, v januarju sva se malo potepala s kombijem, malo je bilo zdravstvenih težav... Ampak ostala je obljuba, da je treba kondicijo pridobiti nazaj. Za to pa je samo ena pot - ta današnja je že bila začetek...