Kolesarjenje po Notranjski in obisk Nanosa - 22.5.- 24.5.2026

Prvi dan - do Planine in kolesarjenje po gozdovih Hrušice

Za danes je planirana popoldanska tura, saj po naših cestah težko prideš do okolice Postojne prej, če greš iz Celja ob pol desetih.

Tokrat slediva navodilu iz knjige "Veliki kolesarski vodnik po Sloveniji - Gozdovi Hrušice". Pot naju vodi po "Jamborni cesti", ki sledi stari rimski trasi. Ker cesta obide "Kačje ride", je bila v zgodovini primerna za daljše tovore, ki so potovali proti morju. Najdaljši znan tovor je bil 64 m dolg jambor, ki so ga peljali iz Rakitne v Trst konec 19. stoletja. 

Pri Žagi Belsko se odcepiva proti Vrhem. Iz vasi pa se spustiva do Predjamskega gradu. 

Po ogledu okolice gradu, ki je polna turistov, se vrneva do vasi Vrhe, nato pa nadaljujeva po pobočjih Trnovskega gozda do vrha Hrušice. Tukaj se priključiva drugi zgodovinjski cesti. To je cesta, ki je v rimskih časih povezovala Furlansko nižino z Emono. Ker je bila cesta precej izpostavljena barbarom, je ob njej kar nekaj rimskih utrdb in pravcati "Kitajski zid", ki se razprostira na obe strani prelaza. Po poti obiščeva trdnjavo na Lanišču.

V zgodnjem popoldnevu umetnik izkorišča akustiko obzidja

Lepe serpentine, ki so v današnjem času poslastica za motoriste, so še vedno najkrajša pot med Ljubljano in Vipavsko dolino.

Spustiva se do bližine Logatca, nato pa se usmeriva po magistrali proti Planini. Ko prideva do Planinskega polja, zavijeva nanj in se po labirintu malih cestic vračava proti Planini. Po poti se lahko pripeti tudi takšen dogodek:

Pot, ki je bila dolga 50 km in 950 v.m., sva končala pri avtu, kjer se je prilegla malica in hladno pivo. Ko sva se okrepčala, sva odšla še na sprehod po Planini z okolico. Ogledala sva si Planinsko jamo...

... in Ravbarjev stolp.

Stolp je bil zaprt, tako da se nama ni bilo potrebno vzpenjati po zavitih stopnicah. Ker je padla že noč, sva se odločila prespati kar na parkirišču ob stolpu.

Drugi dan - pohodna krožna pot na Nanos

Naslednji dan sva imela v planu pohodni izlet na Nanos, katerega je razpisalo naše planinsko društvo -  PD PT Celje. Dobili smo se na parkirišču in se po strmi poti povzpeli na vrh.

Vrh krasi popolnoma obnovljena Vojkova koča, v kateri strežejo okusno hrano in mrzlo pijačo. Pred povratkom v dolino si oboje z užitkom privoščimo.

Vračamo se po zložni poti - proti cerkvi Sv. Hieronima nazaj proti izhodišču. Po poti nas prevzemajo širni pogledi po Vipavski dolini.

S prijatelji se odpeljemo še do doma gostoljubne vodnice Mateje, ki ima novo hišo v okolici Rakitne. Po druženju prijatelji odidejo proti Celju, midva pa proti (meni ljubemu) gradu Kalc. Ta bo jutri najino izhodišče za naslednjo kolesarsko turo.

Pred počitkom si še pretegneva noge s sprehodom po okoliških pašnikih.

Tretji dan - Velika Milanja in Mussolinijev tunel

Za nama je mirna noč. Polna energije se odpraviva na tokratno pot, ki sva jo spet izbrala že iz prej omenjene knjige - "Obrobje Snežnika". 

Cesta se zlagoma dviga in razgledi postajajo širši.

Pripeljeva na sedlo, potem pa nadaljujeva kar po planinski poti do vrha Velike Milanje.

Pred leti so na tej rebri želeli postaviti veterne elektrarne. Nisem nasprotnik novih energetskih rešitev, a se mi zdi kar prav, da te neokrnjene in prečudovite pokrajine niso uničili za par MW veternih elektrarn.

Ko se naužijeva pogledov, greva pogledat še skalni osamelec v bližini.

Čas je, da se spustiva nazaj v dolino. Nič kaj prijazna cesta z novim grobim nasutjem naju pretresa naslednjih 10 kilometrov. Prideva do vasi Podtabor, kjer najdeva italijansko vojaško cesto, ki pelje do Šilentabora. Pot se počasi vzpenja ob strmih skalah kraškega roba.

Mussolinijev tunel na Šilentaboru (znan tudi kot predor Podtabor) je 72 metrov dolg predor, vklesan v živo skalo ob vznožju vzpetine nad vasjo Podtabor. Zgradili so ga italijanski vojaki med drugo svetovno vojno (oziroma v času rapalske meje) z namenom povezovanja strateških vojaških objektov na tamkajšnjem obrambnem grebenu.

Pot, ki pripelje v Šilentabor, gre najprej mimo cerkvice Sv.Martina. Ta cerkev je starodavna podružnična cerkev iz 12. stoletja, ki stoji na razglednem grebenu na nadmorski višini 723 metrov. Res je vzorno urejena.

Odpeljeva se še do vaške razgledne točke, ki si res zasluži to ime.

Za konec naju še čaka spust do izhodišča. Mimogrede obiščeva še izvir reke Pivke, ki pa je suh. V bližnjem Zagorju si zmočiva suha grla s pivom, nato pa pri avtu pojeva kosilo in nazdraviva lepo preživetemu vikendu. Upam, da še kdaj - kmalu.

Danes sva prekolesarila 40 km in premagala nekaj več kot 1000 v.m.