Drava - mestna tura, Fala in Vuzenica

Veslanje  - 18.5. in 19.5.2026 

Mestna tura se nama je odmikala že nekaj časa. Tokrat nama je le uspelo. Pri Mariborskem otoku je začetek te ture.

Najprej veslava proti HE Mariborki otok. 

Po desni strani otoka odveslava proti mestu Maribor. Razgledi iz vodne gladine so drugačni, kot smo jih vajeni.

Na železniškem mostu je kar precej prometa.

Pri dvojnem mostu je ture nizvodno konec, saj je plovba od tu naprej prepovedana.

Obrneva in mimo Vodnega stolpa odveslava nazaj na začetek.

Drugo jutro naju na pomolu Bresternice pričaka labodja družina. Malo posediva in opazujema mamino skrb za male otročke.

Odpeljeva se proti HE Fala, da raziščeva možnosti za morebitno veslanje. Ogledava si zunanji del elektrarne, ki je prosto dostopna.

Ko že nameravava oditi, se pripelje avtobus izletnikov. Izkoristiva priložnost in si z njimi ogledava še muzej, ki je odprt le za najavljene skupine. Ko sem bil tukaj leta 1980 na šolski ekskurziji, je stari del še normalno obratoval. 

Generator

Turbina

Ko nadaljujeva pot, najdeva potencialno mesto za dostop do vode. Za drugič - rečeva - in se odpeljeva do Radelj ob Dravi. Od tu sva do Dravograda že večkrat veslala, tokrat pa se obrneva proti Vuzenici.

Pred elektrarno je znak, od katerega dalje je plovba prepovedana. 

Tudi tukaj upoštevava omejitev in se obrneva. Vreme se malo kvari, a saj je vseeno, če bova malo mokra. Nazaj grede veslava po drugi obali.

Na obali si skuhava še pozno kosilo in se odpeljeva proti domu.

Avstrijska jezera, avstrijska Drava

Velikovška Drava, Osojsko jezero, Vrbsko jezero - 2.5. - 4.5.2026

Veselje do veslanja naju je tokrat spravilo na avstrijska jezera. Tudi Drava pri naših sosedih je več kot primerna za ta šport. Hitro pa spoznava, da avstrijska zakonodaja dopušča lastninjenje zemlje do samega obrežja, zato je dostop do vode marsikje skoraj nemogoč. Klopinsko jezero je po vsej svoji obali ograjeno z ograjo. Tudi na drugih manjših jezerih ni nič drugače. 

Dobro, da se Dravo ne da omejiti z ograjo. Pri Velikovcu prideva do obrežja in napraviva en krog.

 Na mirnem mestu prenočiva in se drug dan odpeljeva proti Osojskemu jezeru. Mimogrede se ustaviva še pri gradu Hohosterwitz. Ker sva ga že pred časom obiskala, se nanj ne povzpneva. Samo malo pretegneva noge.

Nadaljujeva proti Osojskemu jezeru. Cestna zapora zaradi rekreativnega kolesarjenja naju prisili, da počakava dobri dve uri. Popoldan le prideva do jezera in najdeva primeren prostor za vstop.

Jezero je - tako kot povsod v Avstriji - marsikje pozidano povsem do obale. 

Tudi turističnih objektov ne manjka. Glede na površino vseh jezer v Avstriji, imajo precej več obale kot mi. Dobro pa je, da se je pri nas (in tudi pri Hrvatih), zakonsko omogočil dostop do obale.

Ker sva začela veslati precej pozno, po dveh urah in pol pristaneva. Opravila sva skora 14 kilometrov poti. 

Naslednji dan greva še do Vrbskega jezera. Ko se peljeva po severni strani, že skoraj obupava, da bova prišla do vode. Na južni strani je bolje in najdeva celo tablo, ki označuje vse javne dostope do vode.

Pred splavitvijo opazujeva še račjo družino ob njihovem nedeljskem izletu.

Jezero je lepo - po avstrijsko urejeno. Vile s svojimi parki segajo do vode. 

Preveslava le del jezera, saj je to precej veliko. Mogoče še kdaj v prihodnosti obdelava drug del.

Nekatere vile pa še posebej izstopajo.

Zapeljeva se še do razglednega stolpa, ampak se ne povzpneva nanj. Malo naju zmoti vstopnina (25€), nekaj pa tudi zaradi tega, ker sva vajena višin in nama vožnja z dvigalom ne predstavlja niti želje niti izziva.

Ko se peljeva proti domu, najdeva še vstopno točko v Dravo nad Labotom. Bo prišla prav ob drugi priliki. 

Avstrija je lepa in urejena država. Vseeno pa nismo navajeni (mi Balkanci), da na vsakem koraku srečuješ table z razno raznimi prepovedmi. Najpogostejša beseda na tablah in znakih je "Verboten ..."