Kolesarjenje po Notranjski in obisk Nanosa - 22.5.- 24.5.2026

Prvi dan - do Planine in kolesarjenje po gozdovih Hrušice

Za danes je planirana popoldanska tura, saj po naših cestah težko prideš do okolice Postojne prej, če greš iz Celja ob pol desetih.

Tokrat slediva navodilu iz knjige "Veliki kolesarski vodnik po Sloveniji - Gozdovi Hrušice". Pot naju vodi po "Jamborni cesti", ki sledi stari rimski trasi. Ker cesta obide "Kačje ride", je bila v zgodovini primerna za daljše tovore, ki so potovali proti morju. Najdaljši znan tovor je bil 64 m dolg jambor, ki so ga peljali iz Rakitne v Trst konec 19. stoletja. 

Pri Žagi Belsko se odcepiva proti Vrhem. Iz vasi pa se spustiva do Predjamskega gradu. 

Po ogledu okolice gradu, ki je polna turistov, se vrneva do vasi Vrhe, nato pa nadaljujeva po pobočjih Trnovskega gozda do vrha Hrušice. Tukaj se priključiva drugi zgodovinjski cesti. To je cesta, ki je v rimskih časih povezovala Furlansko nižino z Emono. Ker je bila cesta precej izpostavljena barbarom, je ob njej kar nekaj rimskih utrdb in pravcati "Kitajski zid", ki se razprostira na obe strani prelaza. Po poti obiščeva trdnjavo na Lanišču.

V zgodnjem popoldnevu umetnik izkorišča akustiko obzidja

Lepe serpentine, ki so v današnjem času poslastica za motoriste, so še vedno najkrajša pot med Ljubljano in Vipavsko dolino.

Spustiva se do bližine Logatca, nato pa se usmeriva po magistrali proti Planini. Ko prideva do Planinskega polja, zavijeva nanj in se po labirintu malih cestic vračava proti Planini. Po poti se lahko pripeti tudi takšen dogodek:

Pot, ki je bila dolga 50 km in 950 v.m., sva končala pri avtu, kjer se je prilegla malica in hladno pivo. Ko sva se okrepčala, sva odšla še na sprehod po Planini z okolico. Ogledala sva si Planinsko jamo...

... in Ravbarjev stolp.

Stolp je bil zaprt, tako da se nama ni bilo potrebno vzpenjati po zavitih stopnicah. Ker je padla že noč, sva se odločila prespati kar na parkirišču ob stolpu.

Drugi dan - pohodna krožna pot na Nanos

Naslednji dan sva imela v planu pohodni izlet na Nanos, katerega je razpisalo naše planinsko društvo -  PD PT Celje. Dobili smo se na parkirišču in se po strmi poti povzpeli na vrh.

Vrh krasi popolnoma obnovljena Vojkova koča, v kateri strežejo okusno hrano in mrzlo pijačo. Pred povratkom v dolino si oboje z užitkom privoščimo.

Vračamo se po zložni poti - proti cerkvi Sv. Hieronima nazaj proti izhodišču. Po poti nas prevzemajo širni pogledi po Vipavski dolini.

S prijatelji se odpeljemo še do doma gostoljubne vodnice Mateje, ki ima novo hišo v okolici Rakitne. Po druženju prijatelji odidejo proti Celju, midva pa proti (meni ljubemu) gradu Kalc. Ta bo jutri najino izhodišče za naslednjo kolesarsko turo.

Pred počitkom si še pretegneva noge s sprehodom po okoliških pašnikih.

Tretji dan - Velika Milanja in Mussolinijev tunel

Za nama je mirna noč. Polna energije se odpraviva na tokratno pot, ki sva jo spet izbrala že iz prej omenjene knjige - "Obrobje Snežnika". 

Cesta se zlagoma dviga in razgledi postajajo širši.

Pripeljeva na sedlo, potem pa nadaljujeva kar po planinski poti do vrha Velike Milanje.

Pred leti so na tej rebri želeli postaviti veterne elektrarne. Nisem nasprotnik novih energetskih rešitev, a se mi zdi kar prav, da te neokrnjene in prečudovite pokrajine niso uničili za par MW veternih elektrarn.

Ko se naužijeva pogledov, greva pogledat še skalni osamelec v bližini.

Čas je, da se spustiva nazaj v dolino. Nič kaj prijazna cesta z novim grobim nasutjem naju pretresa naslednjih 10 kilometrov. Prideva do vasi Podtabor, kjer najdeva italijansko vojaško cesto, ki pelje do Šilentabora. Pot se počasi vzpenja ob strmih skalah kraškega roba.

Mussolinijev tunel na Šilentaboru (znan tudi kot predor Podtabor) je 72 metrov dolg predor, vklesan v živo skalo ob vznožju vzpetine nad vasjo Podtabor. Zgradili so ga italijanski vojaki med drugo svetovno vojno (oziroma v času rapalske meje) z namenom povezovanja strateških vojaških objektov na tamkajšnjem obrambnem grebenu.

Pot, ki pripelje v Šilentabor, gre najprej mimo cerkvice Sv.Martina. Ta cerkev je starodavna podružnična cerkev iz 12. stoletja, ki stoji na razglednem grebenu na nadmorski višini 723 metrov. Res je vzorno urejena.

Odpeljeva se še do vaške razgledne točke, ki si res zasluži to ime.

Za konec naju še čaka spust do izhodišča. Mimogrede obiščeva še izvir reke Pivke, ki pa je suh. V bližnjem Zagorju si zmočiva suha grla s pivom, nato pa pri avtu pojeva kosilo in nazdraviva lepo preživetemu vikendu. Upam, da še kdaj - kmalu.

Danes sva prekolesarila 40 km in premagala nekaj več kot 1000 v.m.

Drava - mestna tura, Fala in Vuzenica

Veslanje  - 18.5. in 19.5.2026 

Mestna tura se nama je odmikala že nekaj časa. Tokrat nama je le uspelo. Pri Mariborskem otoku je začetek te ture.

Najprej veslava proti HE Mariborki otok. 

Po desni strani otoka odveslava proti mestu Maribor. Razgledi iz vodne gladine so drugačni, kot smo jih vajeni.

Na železniškem mostu je kar precej prometa.

Pri dvojnem mostu je ture nizvodno konec, saj je plovba od tu naprej prepovedana.

Obrneva in mimo Vodnega stolpa odveslava nazaj na začetek.

Drugo jutro naju na pomolu Bresternice pričaka labodja družina. Malo posediva in opazujema mamino skrb za male otročke.

Odpeljeva se proti HE Fala, da raziščeva možnosti za morebitno veslanje. Ogledava si zunanji del elektrarne, ki je prosto dostopna.

Ko že nameravava oditi, se pripelje avtobus izletnikov. Izkoristiva priložnost in si z njimi ogledava še muzej, ki je odprt le za najavljene skupine. Ko sem bil tukaj leta 1980 na šolski ekskurziji, je stari del še normalno obratoval. 

Generator

Turbina

Ko nadaljujeva pot, najdeva potencialno mesto za dostop do vode. Za drugič - rečeva - in se odpeljeva do Radelj ob Dravi. Od tu sva do Dravograda že večkrat veslala, tokrat pa se obrneva proti Vuzenici.

Pred elektrarno je znak, od katerega dalje je plovba prepovedana. 

Tudi tukaj upoštevava omejitev in se obrneva. Vreme se malo kvari, a saj je vseeno, če bova malo mokra. Nazaj grede veslava po drugi obali.

Na obali si skuhava še pozno kosilo in se odpeljeva proti domu.

Avstrijska jezera, avstrijska Drava

Velikovška Drava, Osojsko jezero, Vrbsko jezero - 2.5. - 4.5.2026

Veselje do veslanja naju je tokrat spravilo na avstrijska jezera. Tudi Drava pri naših sosedih je več kot primerna za ta šport. Hitro pa spoznava, da avstrijska zakonodaja dopušča lastninjenje zemlje do samega obrežja, zato je dostop do vode marsikje skoraj nemogoč. Klopinsko jezero je po vsej svoji obali ograjeno z ograjo. Tudi na drugih manjših jezerih ni nič drugače. 

Dobro, da se Dravo ne da omejiti z ograjo. Pri Velikovcu prideva do obrežja in napraviva en krog.

 Na mirnem mestu prenočiva in se drug dan odpeljeva proti Osojskemu jezeru. Mimogrede se ustaviva še pri gradu Hohosterwitz. Ker sva ga že pred časom obiskala, se nanj ne povzpneva. Samo malo pretegneva noge.

Nadaljujeva proti Osojskemu jezeru. Cestna zapora zaradi rekreativnega kolesarjenja naju prisili, da počakava dobri dve uri. Popoldan le prideva do jezera in najdeva primeren prostor za vstop.

Jezero je - tako kot povsod v Avstriji - marsikje pozidano povsem do obale. 

Tudi turističnih objektov ne manjka. Glede na površino vseh jezer v Avstriji, imajo precej več obale kot mi. Dobro pa je, da se je pri nas (in tudi pri Hrvatih), zakonsko omogočil dostop do obale.

Ker sva začela veslati precej pozno, po dveh urah in pol pristaneva. Opravila sva skora 14 kilometrov poti. 

Naslednji dan greva še do Vrbskega jezera. Ko se peljeva po severni strani, že skoraj obupava, da bova prišla do vode. Na južni strani je bolje in najdeva celo tablo, ki označuje vse javne dostope do vode.

Pred splavitvijo opazujeva še račjo družino ob njihovem nedeljskem izletu.

Jezero je lepo - po avstrijsko urejeno. Vile s svojimi parki segajo do vode. 

Preveslava le del jezera, saj je to precej veliko. Mogoče še kdaj v prihodnosti obdelava drug del.

Nekatere vile pa še posebej izstopajo.

Zapeljeva se še do razglednega stolpa, ampak se ne povzpneva nanj. Malo naju zmoti vstopnina (25€), nekaj pa tudi zaradi tega, ker sva vajena višin in nama vožnja z dvigalom ne predstavlja niti želje niti izziva.

Ko se peljeva proti domu, najdeva še vstopno točko v Dravo nad Labotom. Bo prišla prav ob drugi priliki. 

Avstrija je lepa in urejena država. Vseeno pa nismo navajeni (mi Balkanci), da na vsakem koraku srečuješ table z razno raznimi prepovedmi. Najpogostejša beseda na tablah in znakih je "Verboten ..."