sobota, 24. oktober 2026

Grčija 2026 - 24.10. - Kreta - Sveta jama, jama Agia Sophia

Sveta jama leži na nadmorski višini 535 metrov severozahodn od vasi Azogires. Do nje vodi strma in precej kamnita pohodniška pot. 

Jama je temačna in globoka, v njej pa prebivajo netopirji in golobi. Vstop in spust v jamo zahtevata previdnost, saj se je treba spustiti po šestih strmih železnih lestvah. Jama je zasilno osvetljena, čelna svetilka je vsekakor potrebna. V notranjosti se nahaja majhna podzemna kapelica, posvečena svetim očetom.



Legenda o 99. svetih očetih

Zgodba pravi, da je skupina 99 asketskih menihov pod vodstvom svetega Janeza Puščavnika v 14. stoletju pribežala na Kreto. Skupina se je iz prvotnih 36 menihov iz Egipta postopoma povečala na Cipru in v Mali Aziji do natančnega števila 99. Število 99 so namerno ohranjali, saj so verjeli, da je stoti član njihove bratovščine sam Jezus Kristus.

Ko so prispeli na Kreto, so se naselili v jamah okoli odmaknjene vasice Azogires. Skupaj so se zaobljubili s posebno krvno zavezo: ko bo umrl eden izmed njih, bodo v isti uri umrli tudi vsi ostali.

Vodja Janez je po določenem času začutil potrebo po popolni samoti, zato je zapustil jamo v Azogiresu in se odpravil na skrajni sever otoka, na polotok Akrotiri, kjer je živel v popolni izolaciji.

Nekega dne je lokalni lovec na polotoku Akrotiri opazil premikanje v grmovju. Ker je bil Janez oblečen v živalske kože in je zaradi dolgotrajnega klečanja pri molitvi lahko le še plazil, ga je lovec zamenjal za divjo žival in ga ustrelil s puščico. Smrtno ranjeni svetnik se je odvlekel nazaj v svojo jamo, kjer ga je lovec našel. Preden je izdihnil, mu je Janez odpustil, a mu naročil, naj nemudoma odpotuje v Azogires in preostalim 98. bratom sporoči, da umira. Ko je lovec po dolgi poti prispel do jame v Azogiresu, so bili vsi menihi že mrtvi. Umrli so mirno, med molitvijo, natanko v tistem trenutku kot njihov vodja.

Med potjo sva na nebu opazila tudi beloglave jastrebe. Ta ptica je najbolj opazna in številčna velika ptica na Kreti. Kreta ima največjo otoško populacijo beloglavih jastrebov na svetu. Imajo ogromen razpon kril, ki lahko doseže tudi do 2,8 metra. 

Ker sva kombi pustila v vasi, sva bila deležna kilometer in pol lepe poti, kjer sva opazovala stoletne (tisočletne) oljke, ki še vedno bogato rodijo.


Oljke so simbol, ponos in kri Krete. Njihova tradicija na otoku sega neverjetnih 4000 let v preteklost. Ko potujete po Kreti se zdi, da so oljčni grmički in neskončni oljčni nasadi del vsakega kotička pokrajine – po nekaterih ocenah na otoku raste več kot 30 milijonov oljk, kar pomeni več kot 50 dreves na vsakega prebivalca.

Oljke na Kreti niso le kmetijska panoga, temveč način življenja, globoko zasidran v zgodovino, kulturo in gastronomijo.

Kretska ljubezen do oljk se je začela že v času Minojske civilizacije (okoli 2500 pr. n. št.). Minojci so olje uporabljali za prehrano, nego telesa, razsvetljavo (svetilke) ter kot glavno trgovsko blago, s katerim so obogateli in prevladovali v Sredozemlju.

Pot nadaljujeva proti severni obali. Izbereva staro cesto, ki vodi mimo jame Agia Sophia in enosmernega tunela nad sotesko Topolia.


Vhod v jamo je širok 25 metrov, celotna osrednja dvorana pa je oblikovana skoraj v krogu s premerom okoli 50 metrov in višino kupole do 20 metrov. Notranjost jame krasijo mogočni kapniki nenavadnih naravnih oblik, od katerih so nekateri visoki tudi nad 5 metrov.

Takoj na levi strani jame stoji majhna in preprosta kamnita kapelica, posvečena sveti Sofiji (Agia Sofia). Jama je že stoletja pomemben verski kraj, v njej pa domačini še danes občasno prirejajo krste.  Legenda pravi, da so kretski vojaki po padcu Carigrada leta 1453 s seboj prinesli sveto ikono Agie Sofije in jo skrili v razpoko te jame, kjer so jo kasneje verniki našli.

Pot se nadaljuje nad kanjonom Topolia po ozki cesti, ki se zaključi z enosmernim tunelom.



Na hitro si ogledava še kamnit most iz 16. stoletja. 


Pot do njega poteka po stari zapuščeni vasi, kjer rastejo zapuščeni pomarančevci. Nabereva si jih nekaj na zalogo. Mogoče bodo pa dozoreli med potjo domov.

Pot naju vodi še mimo zanimivih piramid Komolithi.


Ob obali si ogledava še samostan Matere Božje. Samostan ima lepe zbirke ikon, knjig in oblačil. Vidiva knjigo iz šestnajstega stoletja, oblačila iz sedemnajstega stoletja...




Dan zaključiva z osvežilnim kopanjem in iskanjem mesta za prenočevanje.