Methana je polotok na severovzhodu Peloponeza. Najbolj znan je po svoji divji vulkanski pokrajini in zdravilnih termalnih izvirih. Glavno mestece Methana ponuja prijetno obmorsko promenado s kavarnami, tavernami in razgledom na Saronski zaliv.
Naravni termalni vrelci, po katerih je polotok znan so povsem brezplačni in dostopni javnosti. Ker so uradna zgodovinska zdravilišča trenutno zaprta, vroča vulkanska voda prosto izteka v morje ali naravne bazene, kar domačini in popotniki izkoriščajo za brezplačno sprostitev skozi vse leto., Žvepleni vrelci Sfagia (28-35 stopinj) - takoj ob vstopu v obmorsko mestece Methana, je prvi izvir. Vroča žveplena voda tukaj priteka neposredno iz skal in se izliva v odprto morje. Celoten obalni pas je zaradi mineralov obarvan v značilno mlečno modro ali belo barvo. Kopa se kar v morju, kjer se mešata vroča izvirska in hladna morska voda.
Poleg izvira je zaprt termalni objekt, ki je deloval od leta 1917. Pred leti so ga zaprli. Sedaj čaka obnovo.
Alkalni vrelec pod kapelico Agios Nikolaos (36 stopinj) –
se nahaja približno 1,5 km severno od marine v Methani vzdolž obalne ceste. Voda
izvira iz jame, ki se nahaja pod majhno cerkvico svetega Nikolaja. Polni
majhen, improviziran naravni bazenček na sami plaži tik ob morju, ki je
brezplačen za uporabo.
Kopeli Pausanias (39 stopinj) – se nahajajo na severovzhodni
obali polotoka, v bližini vasice Agios Nikolaos, približno 25 minut po obalni
poti iz mesta Methana. Ta izvir velja za najbolj slikovit in odročen kotiček.
Domačini so iz vulkanskih skal tik ob morju zgradili majhen kamnit bazen.
Posebnost tega mesta je, da si obiskovalci sami napolnijo svojo »kad«: v
bližnji kamniti hišici preprosto pritisnete na gumb, ki požene električno
črpalko, ta pa bazenček napolni s svežo, vročo vulkansko vodo.
Zaradi prisotnosti ogljikovega dioksida in drugih plinov se
odsvetuje samostojno kopanje!
V 19. in 20. stoletju se je v regiji razvil sodoben
zdraviliški turizem, ob izviru pa je bila zgrajena tudi zaprta stavba. Leta
2014 sta v zdravilišču umrla dva pacienta zaradi zastrupitve z vulkanskimi
plini. Tako so toplice zaprli, ostal pa je samo zunanji bazenček.
Izbruh je bil tako silovit in opazen, da so o njem pisali
sloviti antični pisci in zgodovinarji, kot so Strabon, Pavzanij in Ovidij.
Ogenj in pepel sta bila takrat vidna celo iz starodavnih Aten.
Veliko gledališče v Epidaurusu (4. stoletje pr. n. št.) velja za najlepše in najbolje ohranjeno
antično gledališče na svetu. Zgrajeno je bilo za zabavo in duhovno sprostitev
pacientov, ki so se zdravili v Asklepijevem svetišču. Gledališče, ki sprejme do
14.000 gledalcev, ima tako popolno akustiko, da se šepet, vzdih ali zvok
kovanca, padlega na tla v središču jasno sliši vse do zadnje vrstice na vrhu
(60 metrov visoko).
Epidaver je bil v resnici ogromen zdraviliški kompleks
(nekakšna antična kombinacija bolnišnice, term in verskega središča), kamor so
se zgrinjali bolniki iz celotnega Sredozemlja.























