Grčija 2026 - 10.10., 11.10., 12.10. - Chalkidiki

 O jezeru Dojran sva imela mirnno noč. Zjutraj so naju pred kombijem čakali čuvaji in "fehtarji".

Ko sva jih za silo nahranila, sva se še razgledala po okolici. Jezero je na daleč lepo, bolj od blizu pa ima kalno zeleno vodo. Nisva niti preverjala temperature vode, saj ni bilo neke želje po namakanju. Vseeno pa je bil prostor kar romantičen,

Zaželela sva si slane in čiste vode, zato sva se kar urno odpravila proti njej. Na mejnem prehodu nisva zanimala nikogar. Samo nujne formalnosti in že sva nadaljevala proti Thessalonkiju. Čeprav je bila obvoznica v popravilu - izgradnji - večjih zastojev ni bilo. Halkidiki naju je pričkal ogret na 28 stopinj. Izbrala sva plažo. Tukaj so vse plaže podobne Ulcinju - vse so dolge, široke in mivkaste. 

Takih sicer nimava najbolj rada, ampak vseeno sva bila kar hitro v čisti vodi. Po parkratni osvežitvi sva se odpeljala na drugi prst Chalkidikija. Ta je postregel z lepimi skalnimi plažami in zalivi. Izbrala sva si enega in preživela lep preostanek dneva.

Zjutraj sva imela iz postelje takšen pogled:

Sprehodila sva se po okolici - še do sosednjega zaliva.  Okopala sva se v čisti in topli vodi. 

Kar nisva se mogla odpraviti dalje, tako je bilo lepo. Vseeno sva se okoli poldneva odpeljala naprej. Po poti sva obiskala spominsko obeležje padlega helikopterja.

Tragična letalska nesreča se je zgodila 11. septembra 2004, ko je vojaški helikopter tipa CH-47D Chinook strmoglavil v Egejsko morje blizu obale polotoka Halkidiki, natančneje v bližini Svete gore (Atos). V nesreči je umrlo vseh 17 ljudi na krovu. Med potniki je bila visoka delegacija Aleksandrijske pravoslavne cerkve, vključno s samim patriarhom Petrosom VII.. Helikopter je bil na poti iz Aten proti Sveti gori, kamor je patriarh potoval na svoj prvi uradni obisk. Helikopter je nenadoma izginil z radarjev, potem ko je pilot javil izgubo višine. Uradno so dogodek opredelili kot nesrečo.

Zapeljeva se na drugo stran srednjega prsta. 

Po poti srečava čredo, ki ležerno prečka glavno cesto. 

Na vzhodni strani sva našla še bolj romantične plaže. Slike povedo več kot besede.

Zanimive so bile skalne formacije nedaleč od prelepe plaže.

V tem prelepem okolju si skuhava kosilo in se kopava v turkizni vodi. 

Pot nadaljujeva na tretji prst. Tokrat prenočujeva čisto ob obali. Morala bi imeti pogled na goro Atos, ampak jo zakrivajo oblaki. Mogoče se bo pokazal jutri. Za ponoči so napovedane močne padavine. Dobro da imava kombi - pa ša malo ga bo opralo.

Med nevihto parkrat vidim konturo gore Atos, ko jo razsvetli blisk in se gora vidi skozi oblake. Mističen prizor, ki se ga ne da slikat.

Zjutraj je že vedro. Nadaljujeva do kraja Nea Roda. 

Brala sva, da je včasih med krajema Dea Roda in Triopiti potekal prekop. Sedaj poteka po njem cesta. 

Zgodba prekopa pa je sledeča:

Prekop iz 5. stoletja pred našim štetjem na polotoku Atos je znan pod imenom Kserksov prekop. To je bil eden največjih in najzahtevnejših inženirskih podvigov v antiki, ki ga je ukazal zgraditi perzijski kralj Kserks I..

Leta 492 pr. n. št. je med prvo invazijo na Grčijo vihar ob obali Atosa uničil celotno perzijsko floto pod vodstvom vojskovodje Mardonija. Potopilo se je okoli 300 ladij. Ko je Kserks desetletje pozneje načrtoval nov pohod, se je želel izogniti nevarni plovbi okoli nemirnega rta in je raje ukazal prekopati najožji del polotoka.Gradnja je potekala med letoma 483 in 480 pr. n. št. in je trajala približno tri leta. Vodila sta jo inženirja Artahaes in Bubares. Prekop je bil dolg približno 2,2 kilometra  in širok okoli 30 metrov, kar je omogočalo, da sta si dve triremi (antični vojni ladji) nemoteno pluli nasproti ali vzporedno. Delovno silo so sestavljali prisilni delavci iz različnih delov imperija. Zgodovinar Herodot je posebej izpostavil Feničane, ki so se izkazali za najspretnejše: prekop so kopali v obliki črke V s poševnimi stenami, da bi preprečili nenehno usipanje zemlje, medtem ko so drugi narodi kopali navpično in imeli zaradi zruškov dvojno delo.

Po Kserksovem neuspelem pohodu v Grčijo je bil prekop takoj zapuščen. Ker vanj ni pritekala nobena večja reka, ki bi čistila strugo, ga je morje skupaj z nanosom zemlje hitro zasulo in zaraslo.

Stoletja je med zgodovinarji veljal dvom, ali je prekop sploh kdaj zares obstajal ali pa je šlo le za pretiravanje antičnega pisca Herodota. Vendar pa so sodobne arheološke in geofizikalne raziskave potrdile obstoj prekopa točno na mestu, ki ga navajajo antični viri.

Midva nadaljijeva proti slapovom  Agios Athanasious

Slapovi Agios Athanasios  so čudovit, a manj znan naravni dragulj v Grčiji, ki se skriva v bližini slikovite gorske vasice Vrastama.

Slapovi ležijo v objemu bujnega zelenja, bogate biotske raznovrstnosti in mirnega gozdnega okolja. Voda, ki teče čez skalne formacije, ustvarja manjše tolmunčke in slapove. 

Mimogrede obiščeva še lično cerkvico, ki leži blizu teh slapov.

Prijeten sprehod je skrajšal pot nazaj na prvi prst. Pot do tja naju vodi med nepreglednimi nasadi oljk.

Najprej greva na vzhodni del prvega prsta. Plaže so tukaj manj mivkaste.

Tukajšnje plaže so popoldan brez sonca, zato se odpeljeva na zahodno stran. Tudi tukaj sonca ni, saj so ga zakrili oblaki. Z lepim sončnim zahodom tokrat ne bo nič. Najdeva miren prostor.  Ponoči obljubljajo dež.

Jutri nameravava proti Peloponezu - če se ne odločiva drugače.

Še na kratko o Chalkidikiju - prvi prst je zelo turističen na obeh obalah. 

Drugi prst ima zelo lepe plaže, ki so včasih malo težje dostopne. Je precej manj turističen kot prvi prst. Tretji prst - če ne nameravate na Atos (ki je zaprto - sveto območje in vstop ni dovoljen brez predhodne najave in pristojbine, ženskam pa sploh ne), ga lahko tudi izpustite.