Korintski prekop je eno najbolj prepoznavnih in vizualno osupljivih infrastrukturnih čudes na svetu. Ta ozek, kot z britvico vrezan kanal se razteza v dolžino 6,3 kilometra in seka Korintsko ožino, s čimer ločuje polotok Peloponez od grške celine ter ga tehnično spreminja v otok. Zgrajen je bil leta 1893 z namenom, da ladjam prihrani več kot 700 kilometrov dolgo in nevarno pot okoli celotnega Peloponeza, saj neposredno povezuje Korintski zaliv (Jonsko morje) s Saronskim zalivom (Egejsko morje).
Ideja o prekopu se je porodila že v antiki. Ker takrat niso
imeli tehnologije za rezanje trde apnenčaste skale, je korintski vladar
Periander v 7. stoletju pr. n. št. raje zgradil Diolkos – posebno tlakovano
pot, po kateri so ladje namazali z lojem in jih na vozovih dobesedno prevlekli
čez kopno z ene strani ožine na drugo.
Najresnejši antični poskus je leta 67 n. št. sprožil rimski
cesar Neron. Na gradbišče je pripeljal 6.000 judovskih ujetnikov, da bi
izkopali prekop. Ko je Neron kmalu zatem umrl, so projekt zaradi astronomskih
stroškov ustavili. Zanimivo je, da so sodobni inženirji ob končni gradnji v 19.
stoletju sledili skoraj natanko tisti trasi, ki jo je začrtal Neron.
Prekop so po 11 letih mukotrpnega dela končno odprli leta
1893. Vendar se je zgodil ironičen zasuk. V tistem obdobju se je svetovno
pomorstvo bliskovito preusmerilo v gradnjo ogromnih jeklenih parnikov in
tovornih ladij. Prekop, ki je pri dnu širok le 24,6 metra, je bil za sodobne
oceanske ladje enostavno preozek in preplitev (globina znaša le okoli 8
metrov).
Ker prekop za sodobni tovorni promet nima več prave
gospodarske teže, je postal izjemna turistična atrakcija. Letno skozenj zapluje
okoli 11.000 manjših plovil, jadrnic in manjših turističnih križark.
Utrdba je bila neprekinjeno poseljena od antike pa vse do
začetka 19. stoletja.
Antični Grki in Makedonci so postavili prve temelje in
obrambne zidove, Bizantinci in križarji (Franki) so utrdbo spremenili v
klasični srednjeveški grad in zgradili mogočne obrambne stolpe. Benečani in
Osmani (Turki) so dodali topovske line, bastione in utrdili vhodni sistem.
Utrdba ima sistem treh obrambnih linij in vrat in skoraj 3 km obzidja. Utrdba
ima tudi svoj lasten izvir vode, kar je bilo med dolgimi obleganji ključnega
pomena.
Kdor je imel pod nadzorom to utrdbo, je dobesedno nadzoroval ves promet, trgovino in premike vojske med severno Grčijo in Peloponezom.








