sreda, 4. november 2026

Grčija 2026 - 3.11., 4.11. - Korint, Patra, do Preveze

Korintski prekop je eno najbolj prepoznavnih in vizualno osupljivih infrastrukturnih čudes na svetu. Ta ozek, kot z britvico vrezan kanal se razteza v dolžino 6,3 kilometra in seka Korintsko ožino, s čimer ločuje polotok Peloponez od grške celine ter ga tehnično spreminja v otok. Zgrajen je bil leta 1893 z namenom, da ladjam prihrani več kot 700 kilometrov dolgo in nevarno pot okoli celotnega Peloponeza, saj neposredno povezuje Korintski zaliv (Jonsko morje) s Saronskim zalivom (Egejsko morje).

Ideja o prekopu se je porodila že v antiki. Ker takrat niso imeli tehnologije za rezanje trde apnenčaste skale, je korintski vladar Periander v 7. stoletju pr. n. št. raje zgradil Diolkos – posebno tlakovano pot, po kateri so ladje namazali z lojem in jih na vozovih dobesedno prevlekli čez kopno z ene strani ožine na drugo.

Najresnejši antični poskus je leta 67 n. št. sprožil rimski cesar Neron. Na gradbišče je pripeljal 6.000 judovskih ujetnikov, da bi izkopali prekop. Ko je Neron kmalu zatem umrl, so projekt zaradi astronomskih stroškov ustavili. Zanimivo je, da so sodobni inženirji ob končni gradnji v 19. stoletju sledili skoraj natanko tisti trasi, ki jo je začrtal Neron.

Prekop so po 11 letih mukotrpnega dela končno odprli leta 1893. Vendar se je zgodil ironičen zasuk. V  tistem obdobju se je svetovno pomorstvo bliskovito preusmerilo v gradnjo ogromnih jeklenih parnikov in tovornih ladij. Prekop, ki je pri dnu širok le 24,6 metra, je bil za sodobne oceanske ladje enostavno preozek in preplitev (globina znaša le okoli 8 metrov).

Ker prekop za sodobni tovorni promet nima več prave gospodarske teže, je postal izjemna turistična atrakcija. Letno skozenj zapluje okoli 11.000 manjših plovil, jadrnic in manjših turističnih križark.

Po prečkanju prekopa sva se odpravila še na hrib nad mestom Korint, ki se imenuje Akrokorint, na njegovem vrhu pa stoji največja in ena najveličastnejših starodavnih utrdb v Grčiji. Ta mogočna monolitna skala se dviga 575 metrov nad morsko gladino in ponuja osupljiv strateški pregled nad Korintsko ožino, ki povezuje celinsko Grčijo s Peloponezom.

Utrdba je bila neprekinjeno poseljena od antike pa vse do začetka 19. stoletja.

Antični Grki in Makedonci so postavili prve temelje in obrambne zidove, Bizantinci in križarji (Franki) so utrdbo spremenili v klasični srednjeveški grad in zgradili mogočne obrambne stolpe. Benečani in Osmani (Turki) so dodali topovske line, bastione in utrdili vhodni sistem. Utrdba ima sistem treh obrambnih linij in vrat in skoraj 3 km obzidja. Utrdba ima tudi svoj lasten izvir vode, kar je bilo med dolgimi obleganji ključnega pomena.


Kdor je imel pod nadzorom to utrdbo, je dobesedno nadzoroval ves promet, trgovino in premike vojske med severno Grčijo in Peloponezom.


Zapustila sva Korint in se po severni strani Peloponeza odpeljala proti Patri. Vmes sva prenočila, zjutraj pa sva se vrnila na celino - tokrat s trajektom, da sva videla most še iz morske strani.


Krožna pot je končana. Pa saj je skoraj minil že mesec dni. Sedaj naju čaka še pot proti domu, ki si jo bova poskušala čim bolj popestriti. Zvečer zaključiva v bližini Preveze. Zadnji morski večer si polepšava s pečenimi ribami ob sončnem zahodu.


Posloviva se od grškega morja  - za to leto.

Še par zanimivosti o Peloponezu in Grčiji:

Na Peloponezu raste približno 8 milijonov pomarančevcev, kar to regijo uvršča med absolutno središče grške pridelave citrusov. Polotok namreč prispeva več kot polovico celotnega pridelka pomaranč v Grčiji. Vsako odraslo drevo rodi od 200 do 400 sadežev.


Na Peloponezu raste tudi okoli 1,2 milijona mandarinovcev, okoli 800.000 limonovcev ter 30 do 40 milijonov oljk. 


V celotni Grčiji je po oceni 160 milijonov oljk, ki rastejo na 60% obdelovalnih površin. V Grčiji pride 12 do 15 oljk na vsakega prebivalca. Tudi midva sva kupila nekaj olja, da se bova do naslednjega leta lahko večkrat spomnila Grčijo.