Pot: Tanger, Ceuta, Tetuan, NP Talassemtane
Po šestdesetih urah plovbe po morju gladkem kot dojenčkova ritka, smo pristali v Tangerju. Ob treh zjutraj. Videti je, da so začeli v Maroku varčevati, saj policistov in carinikov niso poslali v Barcelono, da bi lahko na poti do Tangerja uredili vse papirje - ampak smo tokrat vse urejali, ko je ladja pristala. Trajalo je kar nekaj časa, da so vse potnike zavedli v svoje baze podatkov in da so izdali začasna uvozna dovoljenja za vse avtomobile na krovu. Ampak tudi to je minilo in ob 6. po evropskem času oz. ob 5. po maroškem času smo zapustili pristanišče. Na carini tudi tokrat za nas turiste ni bilo nikakršnih težav.
Poiskala sva prenočišče le nekaj kilometrov stran, kjer sva nadaljevala prekinjen spanec z ladje. Ko se je naredil nov sončen dan, sva se sprehodila po bližnjem hribu in si raztegnila noge.
Tudi pristanišče šele iz višje lege pokaže svojo velikost.
Ceuta, ki je v Španski lasti je od Maroka ločena s zelo zastraženo mejo. Peljeva se samo mimo in nadaljujeva proti Tetuanu.
Tetuan je lepo mesto. Novo, urejeno, čisto. Stara Medina pa ima kronično pomanjkanje parkirnih prostorov. Odločiva se kar za avto ogled. Ob enem sva še malo trenirala vožnjo po ozkih ulicah polnih prometa. Postavljala sva si vprašanje, kako bi tak promet tekel pri nas, ko je vse urejeno in vsi zahtevajo svoje pravice. Bil bi popoln kaos. Tukaj pa se z nekaj pogledi, nekaj gibi rok reši vse brez živčnosti - v vsesplošno zadovoljstvo.
Odpeljeva se proti NP Talassemtane. Po poti naju premamijo vršaci in zavije s poti. Ko se voziva po vaških cestah, vsi pozdravljajo, mahajo, se smejijo. V Afriki se res čuti, da drug drugega tudi vidijo. Tukaj te vsak pogleda v oči in te z njimi tudi pozdravi. Nihče ne pogleda stran in se dela, kot da te ni. Vsak je v vsakem trenutku pripravljen pomagati - če rabiš pomoč. Prijeten občutek, ki bi se ga lahko mi naučili nazaj.
Končava v NP Talassemtane. Cesta je prijetno vijugasta in popelje naju proti kanjonom, kjer si bova jutri ogledala nekaj stvari..
Zvečer naju čuva kar nekaj psov. Upam, da ne bodo svojega čuvanja vzeli preresno in da ne bodo preglasni.
