Maroko 23. in 24. dan - Dolina Ziz, kanjon Todra, kanjon Dades

Zjutraj naju sipine spet premamijo in pred odhodom se še enkrat sprehodiva po njih. Danes sva tudi spala čisto ob sipinah.

 

Nadaljujeva pot proti severu. Po poti srečava tudi polno naložen kamion. Takšni prizori so v Maroku kar pogosti in prav nič ne motijo roke pravice.

Ustaviva se nad dolino Ziz.

Dolina reke Ziz je najbolj znana kot najdaljša oaza na svetu. Reka Ziz, ki izvira v Visokem Atlasu, ne ustvarja le življenjskega prostora, ampak je skozi tisočletja v pokrajino vrezala tudi dramatične soteske in kanjone.

Ko se peljeva skozi dolino, naju obkrožajo ogromni nasadi palm, ki so glavni vir zaslužka in prehrane za lokalno prebivalstvo.

V tem na videz sušnem okolju je ključ do uspevanja nasadov moder sistem namakanja. Že stoletja lokalni prebivalci uporabljajo genialne podzemne namakalne kanale, znane kot "khettara" . To so pravzaprav rahlo nagnjeni podzemni rovi, ki speljejo vodo iz vodonosnikov in višje ležečih virov daleč naokoli do polj in nasadov, ne da bi pri tem prihajalo do izhlapevanja. To je popoln dokaz, kako so ljudje v harmoniji z naravo in s svojo iznajdljivostjo omogočili življenje v puščavskih razmerah.

Nadaljujeva proti kanjonu Todra. Prespiva nad kanjonom in občudujeva staro berbersko vas, ki se dviga nad nasadi palm.

Zjutraj se peljeva do kanjona. Že vhod je spektakularno ozek.

Kanjon Todra (pogosto imenovan tudi Soteska Todra) je še en biser visokogorskega Atlasa. Je zgodba o surovi moči vode in skale, ki se dvigajo v nebo.

Gre za ozko sotesko, ki jo reka skozi tisočletja vrezala v apnenčasto planoto. Zadnji kilometer soteske je najbolj spektakularen – stene se dvigajo skoraj navpično do višine 300 metrov, na najožjem delu pa sta skali oddaljeni le 10 do 20 metrov druga od druge. To ustvarja mogočen in nepozaben prizor.

Kanjon Todra velja za eno najboljših plezališč v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Gladke, kompaktne apnenčaste stene ponujajo na stotine plezalnih smeri vseh težavnostnih stopenj.

V stenah je nekaj plezalcev, nekaj pa jih srečava, ko se pripravljajo za vzpon. Mogoče bi pa naslednjič lahko prinesla s sabo plezalno opremo in bila tukaj kak dan.

 Tudi koze delajo družbo množici turistov.

Nadaljujeva do kanjona Dades. Sprva sem načrtoval pot preko planin, a sem se na koncu vseeno odločil za ravninsko varianto.

Cesta, ki vodi skozi sotesko nosi romantično ime "Cesta tisočerih kasb«. Vožnja po njej je doživetje zase, saj se z vsakim ovinkom odpre nov dih jemajoč razgled. 

Soteska Dades je niz globokih sotesk, ki jih je izdolbla reka Dades, ki izvira v gorah in teče približno 350 kilometrov proti jugozahodu, preden se priključi reki Draa na robu Sahare . Stene sotesk so visoke od 200 do celo 500 metrov .

Zgodba Dadesa se je začela pred milijoni let, ko je bilo to območje na dnu morja . Usedline so se usedale okoli velikanskih koralnih grebenov in sčasoma strdile v sedimentne kamnine, kot so peščenjak in apnenec . Ko so tektonski premiki dvignili Atlas, se je reka Dades zajedla v dvigajoče se kamnine in jih s svojo erozijsko močjo oblikovala v današnje soteske . Večino leta je reka šibka, ob neurjih pa se spremeni v silovit tok, ki nosi kamenje in poglablja strugo.

Do vrha kanjona vodi spektakularna cesta.

Ko se vračava, si bolj podrobno ogledava še znamenite in nenavadne skalne formacije imenovane Opičji prsti. To so erodirane apnenčaste strukture, ki spominjajo na prste ali možganske vijuge in so prava paša za oči. Nahajajo se ob cesti, ki se vzpenja skozi najbolj osupljiv del soteske.

Nadaljujeva pot in danes nočiva na višini 2200 m. Med večerjo imava zelo zanimiv razgled na pokrajino pod nama.