Turčija - Feithiye, Kayakoy, Oludeniz

Pot: Fethiye z okolico

Noč res ni bila preveč mirna. Mladi tudi tukaj še vedno prakticirajo zmenke v avtomobilih. Pa saj so mladi in se morajo imeti radi. Naju hrup ni preveč motil. Zjutraj, ko je posijalo sonce, pa ni bilo nikogar več. Povzpela sva se na bližnji hrib.

Na drugi strani hriba je videti prav prijeten turistični resor.

Ker sem včeraj uspel popraviti Alenkino kolo, se danes na ogled mesta odpraviva s kolesi. Mesto je lepo urejeno, parki, otroška igrišča, kolesarske steze....

V starem delu mesta si ogledava Likijske sarkofage.

V bližini so še Likijske grobnice vklesane v skalo.

Aminitasova grobnica (Amyntas Rock Tomb) v Fethiyetu je ena najbolj impresivnih znamenitosti tega območja. To je veličastna kamnita grobnica, vklesana naravnost v strmo pečino. Zgrajena je bila v 4. stoletju pr. n. št., v času, ko je to območje pripadalo starodavni Likiji.  Grobnica posnema fasado jonskega templja z visokimi stebri, pedimentom in okrasjem. To kaže na močan vpliv grške kulture na Likijo. Nahaja se visoko v pobočju, kar je značilno za likijske grobnice. Verjeli so, da  višina olajšala duši pot v nebesa. Njena impresivna razsežnosti (fasada je visoka približno 8 metrov) kažejo na bogastvo in pomembnost pokojnika.

Aminitasova grobnica je izjemen primer likijske pogrebne arhitekture in ena najbolje ohranjenih stavb te vrste. 

Ogledava si še Kayaköy - mesto duhov blizu Fethiyeta. Sestavlja ga več sto kamnitih hiš in dveh cerkva, ki so skoraj vse v razvalinah.

Do začetka 20. stoletja je bila vas, takrat znana kot Levissi, uspešna in multikulturna skupnost, kjer so v harmoniji živeli grški kristjani in turški muslimani. Prebivalci so se ukvarjali s kmetijstvom in obrtjo. Po grško-turški vojni (1919-1922) in padcu Otomanskega cesarstva je leta 1923 sklenjena Lozanska pogodba določila obvezno izmenjavo prebivalstva med Grčijo in Turčijo. Grški prebivalci Kayaköya so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in oditi v Grčijo. Turški priseljenci, ki so prišli z grškega ozemlja, so bili naseljeni tukaj, a kamnite hiše v suhem okolju so se jim zdele neprivlačne, zato so vas kmalu zapustili. Vas je ostala prazna in jo je leta 1957 močno poškodoval potres, kar je dokončno uničilo večino struktur.

Vsa vas je danes muzej na prostem.

Po celodnevnih ogledih, se je v popoldanskih urah prileglo kopanje na znani turški plaži Oludeniz. Srečo imava, ker je letošnja turistična sezona že skoraj končana, zato je bilo turistov zelo malo. Tudi dostopi do plaže so bili sedaj že brezplačni.

Plaža je tudi izhodišče za mnoge turistične izlete z ladjami.

Zvečer se odpeljeva v hribe, kjer najdeva prenočišče ob Likijski poti. Srečava nekaj popotnikov in skupaj si delimo prostor pod zvezdami.