Grčija 2026 - 13.10., 14.10., 15.10. - do Patrasa, Olympia in slapovi Neda

Prespala sva na parkirišču velikega amfiteatra Siviri. Pred dvema mesecema je tukaj divjal velik gozdni požar. Sledovi bodo še dolgo vidni. Zelo so se potrudili, da je amfiteater ostal dokaj nedotaknjen 

... ampak se posledice vidijo vsepovsod naokoli.

V današnjem dnevu nameravava narediti kar precej poti proti Patrasu. Napovedano je kar nekaj padavin, ampak za tako pot to ni ovira. Čez Thesssalonki se peljeva ob obali kar skozi mesto. Nadaljujeva po avtocesti proti Atenam. Grške ceste so na splošno kar dobro urejene. Tudi avtoceste niso predrage, če imaš avto nižji od dveh metrov. Grki računajo avtoceste po višini - in nad 2,2m postanejo cestnine zelo drage. Iz tega razloga sva midva pustila doma strešni kovček. AC zapustiva v Larisi in po stari cesti nadaljujeva do Lamie. Malo naprej je kraj Termopile, ki j znan po izvirih tople vode. Najdeva en stranski izvir, kjer se pretežno kopajo domačini. Zunaj pada dež, temperatura zraka je 12 stopinj. Vseeno se odločiva za kopel v termalni žvepleni vodi, ki ima 39 stopinj Celzija. Po kopanju tudi prespiva kar tukaj.

Vso noč dežuje. Tudi zjutraj še ne neha. Ampak topla voda naju še enkrat premami in takoj po vstajanju se greva namakat. Tako kot včeraj, sva tudi tokrat v jezercu sama.  Ko odhajava, najdeva še eno jezerce, ki pa ni tako romantično.

Najdeva tudi tisto največje, kjer je včasih bil hotel. To mesto je še danes priljubljeno predvsem med turisti - avtodomarji, ki se ob njem in ob rečici, ki teče dalje, pridno namakajo.

Iz Lamije se vzpneva preko hribov proti Iteji. Ko se spuščava proti morju, gledava neskončne nasade oljk. Teh je tukaj in v vsej Grčiji ogromno. Po poti gledava goro, na kateri je Delphi, katerega se spominjava izpred dveh let. Cesto od Iteje do Patrasa že poznava, saj sva se po njej takrat vračala proti Albaniji. Tokrat pa zavijeva na most, ki vodo na Peloponez. Za ilustracijo - za vozilo do 2m mostnina stane 15,9€, če pa bi višina bila nad 2,2m, pa bi mostnina znašala 45€.

Most je dolg 2880 m in je bil odprt leta 2004 - tik pred olimpijskimi igrami. 

Lepa AC naju hitro pripelje mimo Patrasa, ki je tretje največje mesto v Grčiji. Tu se ne ustavljava. Želiva si čim prej priti do kakšne lepe plaže. Izbereva eno, Kyllinija. Mivkasta plaža, precej veliki valovi in severni veter okrog 10 m na sekundo, naju odvrne od kopanja. 

 

Nadaljujeva do druge plaže, ki je bolj romantična. Tukaj za danes končava.

Zjutraj je zunaj 12 stopinj. Iz morja se dvigujejo pare, ki nakazujejo toplo vodo. Res se še pred zajtrkom okopava. Voda ima še 23 stopinj. Ko posije sonce, je tudi zunaj kar prijetno toplo. 

Pot nadaljujeva najprej do kraja Katakolo. Turistično mesto, ki razen trgovin in pristanišča za križarke ne ponuja ničesar. Vseeno greva na sprehod - da si zasluživa drugo kavo.

Tako kot avtobusi, ki prevažajo turiste s križarke, greva tudi midva v Olimpijo. 

Olimpija je eden najbolj svetih in slavnih krajev v antični Grčiji, ki leži v mirni dolini reke Alfeios na zahodnem delu polotoka Peloponez. Za razliko od Aten ali Šparte Olimpija nikoli ni bila mesto, temveč versko središče in svetišče, posvečeno vrhovnemu bogu Zevsu.

Olimpija je po vsem svetu znana kot zibelka olimpijskih iger. Prve uradno zabeležene igre so tukaj potekale leta 776 pred našim štetjem. Na vsaka štiri leta, ko so igre potekale, je po vsej Grčiji stopilo v veljavo t.i. sveto premirje, kar je pomenilo, da so se morale vse vojne med mestnimi državicami ustaviti, da so športniki in gledalci lahko varno potovali v Olimpijo.

Antične olimpijske igre so potekale vsake štiri leta do njihovega konca v pozni antiki leta 393 našega štetja. Tako so v Olimpiji neprekinjeno organizirali igre vsaka štiri leta več kot 1100 let (skupaj 293 olimpijad).

Sprehodiva se po tem svetem kraju in si ga ogledava.

Ogledava si še muzej, ki je lepo urejen.

Shematski prikaz prizorišča:

Naslednja točka najinega ogleda so terme Lamatika Loutra Kaiafas. Na spletu so lepe obljube, na terenu pa je to sicer na novo urejen objekt, ki ima pokrit bazenček kot "rastlinjak" s termalno vodo okoli 30 stopinj. Star del, ki je bil precej bolj slikovit, pa je zaprt.

Nisva se odločila za kopanje in sva šla spet za morje. Pogoji so bilo podobni, kot včeraj. Veter, valovi in mivka.

Ni naju pritegnilo in spet se nisva odločila za namakanje. Po pregledu zemljevida, naju je pot peljala malo v hribe - do slapu Neda. Na koncu je bila cesta ravno pravšnja za 4x4. Nikogar nisva srečala, čeprav je cesta do slapov lepo označena. Na začetku pohodne poti sva malo iskala in končno našla pot do slapov. Vsekakor je bila pot vredna truda.

Mali slap:

Veliki slap:

Slapovi Neda so eden najbolj skritih in divjih naravnih biserov na polotoku Peloponez. Nahajajo se v spektakularni, 32 kilometrov dolgi soteski reke Nede, ki riše naravno mejo med pokrajinama Ilija in Mesenija. Reka Neda je posebnost že sama po sebi, saj je ena izmed le dveh rek v Grčiji, ki nosita žensko ime.

Po grški mitologiji je bila Neda nimfa. Ko je boginja Rea rodila Zevsa, ga je želela zaščititi pred njegovim očetom Kronosom, ki je požiral svoje otroke. Zevsa je zaupala nimfam Nedi, Tisoi in Agno. Nimfa Neda je malega Zevsa skrila in ga vzgojila na gori Likajon. Kasneje se je spremenila v reko, njeni čudoviti kiti pa naj bi po legendi postali današnji slapovi.

V tej čudoviti in neokrnjeni naravi sva nocoj našla svoj prostor. Jutri pa spet proti morju. Komaj čakava, da bova našla še kaj drugega kot mivkaste plaže.

 

Grčija 2026 - 10.10., 11.10., 12.10. - Chalkidiki

 O jezeru Dojran sva imela mirnno noč. Zjutraj so naju pred kombijem čakali čuvaji in "fehtarji".

Ko sva jih za silo nahranila, sva se še razgledala po okolici. Jezero je na daleč lepo, bolj od blizu pa ima kalno zeleno vodo. Nisva niti preverjala temperature vode, saj ni bilo neke želje po namakanju. Vseeno pa je bil prostor kar romantičen,

Zaželela sva si slane in čiste vode, zato sva se kar urno odpravila proti njej. Na mejnem prehodu nisva zanimala nikogar. Samo nujne formalnosti in že sva nadaljevala proti Thessalonkiju. Čeprav je bila obvoznica v popravilu - izgradnji - večjih zastojev ni bilo. Halkidiki naju je pričkal ogret na 28 stopinj. Izbrala sva plažo. Tukaj so vse plaže podobne Ulcinju - vse so dolge, široke in mivkaste. 

Takih sicer nimava najbolj rada, ampak vseeno sva bila kar hitro v čisti vodi. Po parkratni osvežitvi sva se odpeljala na drugi prst Chalkidikija. Ta je postregel z lepimi skalnimi plažami in zalivi. Izbrala sva si enega in preživela lep preostanek dneva.

Zjutraj sva imela iz postelje takšen pogled:

Sprehodila sva se po okolici - še do sosednjega zaliva.  Okopala sva se v čisti in topli vodi. 

Kar nisva se mogla odpraviti dalje, tako je bilo lepo. Vseeno sva se okoli poldneva odpeljala naprej. Po poti sva obiskala spominsko obeležje padlega helikopterja.

Tragična letalska nesreča se je zgodila 11. septembra 2004, ko je vojaški helikopter tipa CH-47D Chinook strmoglavil v Egejsko morje blizu obale polotoka Halkidiki, natančneje v bližini Svete gore (Atos). V nesreči je umrlo vseh 17 ljudi na krovu. Med potniki je bila visoka delegacija Aleksandrijske pravoslavne cerkve, vključno s samim patriarhom Petrosom VII.. Helikopter je bil na poti iz Aten proti Sveti gori, kamor je patriarh potoval na svoj prvi uradni obisk. Helikopter je nenadoma izginil z radarjev, potem ko je pilot javil izgubo višine. Uradno so dogodek opredelili kot nesrečo.

Zapeljeva se na drugo stran srednjega prsta. 

Po poti srečava čredo, ki ležerno prečka glavno cesto. 

Na vzhodni strani sva našla še bolj romantične plaže. Slike povedo več kot besede.

Zanimive so bile skalne formacije nedaleč od prelepe plaže.

V tem prelepem okolju si skuhava kosilo in se kopava v turkizni vodi. 

Pot nadaljujeva na tretji prst. Tokrat prenočujeva čisto ob obali. Morala bi imeti pogled na goro Atos, ampak jo zakrivajo oblaki. Mogoče se bo pokazal jutri. Za ponoči so napovedane močne padavine. Dobro da imava kombi - pa ša malo ga bo opralo.

Med nevihto parkrat vidim konturo gore Atos, ko jo razsvetli blisk in se gora vidi skozi oblake. Mističen prizor, ki se ga ne da slikat.

Zjutraj je že vedro. Nadaljujeva do kraja Nea Roda. 

Brala sva, da je včasih med krajema Dea Roda in Triopiti potekal prekop. Sedaj poteka po njem cesta. 

Zgodba prekopa pa je sledeča:

Prekop iz 5. stoletja pred našim štetjem na polotoku Atos je znan pod imenom Kserksov prekop. To je bil eden največjih in najzahtevnejših inženirskih podvigov v antiki, ki ga je ukazal zgraditi perzijski kralj Kserks I..

Leta 492 pr. n. št. je med prvo invazijo na Grčijo vihar ob obali Atosa uničil celotno perzijsko floto pod vodstvom vojskovodje Mardonija. Potopilo se je okoli 300 ladij. Ko je Kserks desetletje pozneje načrtoval nov pohod, se je želel izogniti nevarni plovbi okoli nemirnega rta in je raje ukazal prekopati najožji del polotoka.Gradnja je potekala med letoma 483 in 480 pr. n. št. in je trajala približno tri leta. Vodila sta jo inženirja Artahaes in Bubares. Prekop je bil dolg približno 2,2 kilometra  in širok okoli 30 metrov, kar je omogočalo, da sta si dve triremi (antični vojni ladji) nemoteno pluli nasproti ali vzporedno. Delovno silo so sestavljali prisilni delavci iz različnih delov imperija. Zgodovinar Herodot je posebej izpostavil Feničane, ki so se izkazali za najspretnejše: prekop so kopali v obliki črke V s poševnimi stenami, da bi preprečili nenehno usipanje zemlje, medtem ko so drugi narodi kopali navpično in imeli zaradi zruškov dvojno delo.

Po Kserksovem neuspelem pohodu v Grčijo je bil prekop takoj zapuščen. Ker vanj ni pritekala nobena večja reka, ki bi čistila strugo, ga je morje skupaj z nanosom zemlje hitro zasulo in zaraslo.

Stoletja je med zgodovinarji veljal dvom, ali je prekop sploh kdaj zares obstajal ali pa je šlo le za pretiravanje antičnega pisca Herodota. Vendar pa so sodobne arheološke in geofizikalne raziskave potrdile obstoj prekopa točno na mestu, ki ga navajajo antični viri.

Midva nadaljijeva proti slapovom  Agios Athanasious

Slapovi Agios Athanasios  so čudovit, a manj znan naravni dragulj v Grčiji, ki se skriva v bližini slikovite gorske vasice Vrastama.

Slapovi ležijo v objemu bujnega zelenja, bogate biotske raznovrstnosti in mirnega gozdnega okolja. Voda, ki teče čez skalne formacije, ustvarja manjše tolmunčke in slapove. 

Mimogrede obiščeva še lično cerkvico, ki leži blizu teh slapov.

Prijeten sprehod je skrajšal pot nazaj na prvi prst. Pot do tja naju vodi med nepreglednimi nasadi oljk.

Najprej greva na vzhodni del prvega prsta. Plaže so tukaj manj mivkaste.

Tukajšnje plaže so popoldan brez sonca, zato se odpeljeva na zahodno stran. Tudi tukaj sonca ni, saj so ga zakrili oblaki. Z lepim sončnim zahodom tokrat ne bo nič. Najdeva miren prostor.  Ponoči obljubljajo dež.

Jutri nameravava proti Peloponezu - če se ne odločiva drugače.

Še na kratko o Chalkidikiju - prvi prst je zelo turističen na obeh obalah. 

Drugi prst ima zelo lepe plaže, ki so včasih malo težje dostopne. Je precej manj turističen kot prvi prst. Tretji prst - če ne nameravate na Atos (ki je zaprto - sveto območje in vstop ni dovoljen brez predhodne najave in pristojbine, ženskam pa sploh ne), ga lahko tudi izpustite.