Grčija 2026 - 22.10., 23.10.- Kreta - Zahodna obala, Anidri Gorge

Včeraj sem pozabil napisati, kako sva se sploh odločila, da greva na Kreto. Ko sva bila na svetilniku na koncu drugega prsta, se nama je zdelo, da v daljavi vidiva obris otoka. Pogledal sem Mapy in dejal - zdi se mi, da je to Kreta. Pa ni tako daleč, kot sem imel v mislih. Vrnila sva se do kombija. Eka je  pogledala na net in videla, da trajekti plujejo iz Gythie in da ladja pluje samo ob sredah. To je bilo tudi ustrezno. Ko sva drugi dan prišla v Gythio, sva najprej na netu poiskala informacije. Ni mi bilo všeč, da bi kupoval karto na spletu. Rekel sem, da če najdeva agencijo, bova pa res razmislila. Na sprehodu po mestu sva jo res hitro našla. Ko smo se pogovarjali o dolžini avta, je bil problem s kolesi, ki jih voziva s sabo na vlečni kljuki. Avto je zaradi tega dolg več kot 6m. Ko je agentka izračunala ceno, je bila ta kar visoka. Odšla sva naprej in med sprehodom iskala rešitve. Najprej je bila ideja, da kolesa pustiva na celini, potem pa sva dobila idejo, da lahko kolesa nekako dava v kabino. To je bila dobra ideja. Z dolžino avta 5,30m, je bila cena sprejemljiva. Vzela sva karte. Pred odhodom sva razmišljala, da bi mogoče pustila kolesa kar zadaj, če pa bodo kaki problemi, bi jih potem dala v kabino. Ob vkrcanju je kontrolor vzel karte in kolesa ga sploh niso zanimala. Očitno Grki niso tako natančni kot italijanski GNV, kjer ti dolžino lahko merijo celo z metrom.

Tako sva prišla skupaj s kolesi na kljuki do Krete. Ponoči naju je poškropil dežek, ampak ni bilo nič hudega. Za prvi dan sva se odločila malo pregledati znane plaže. Prva je bila na vrsti plaža Balos na skrajnem severozahodu otoka. Pravzaprav najbližje pristanišču kjer sva pristala. Nisva niti vedela ali je tja možno po cesti. Poskusila sva - in seveda je cesta. Sicer makadamska, groba - ampak to ne moti turistov, ki se še vedno zgrinjajo na to obalo. V počasni koloni smo se peljali do velikega parkirišča. Vstop v Nacionalni park je bil 1€ po osebi, parkiranje pa dodatne 3€. Koliko bi le to stalo pri nas? 

Cesta je nudila lepe razglede in dovolj časa sva imela za poglede na okolico. Pot 7 km smo vozili 30 minut. 

Ob cesti so se v senci, navajene na kolone turistov, senčile koze.

Od parkirišča do plaže je še kakšen kilometer peš hoje in 200 vm. Na prvem razgledišču je bil pravi vau efekt. Včasih je škoda, da človek prej gleda tuje fotografije. Vseeno je marsikomu, ko je prišel tja, ušel spontani nekontrolirani VAU. Z vrha plaža izgleda res čudovita in nekaj posebnega.

Po poti navzdol je spet pozirala koza. Menda znajo tudi krasti iz nahrbtnikov.

Moram priznati, da je plaža najlepša z vrha. Ko prideš do nje, je to mivkasta plaža polna ljudi. Sprašujem se, kako tukaj izgleda v polni sezoni. Tudi sedaj poleg vseh, ki pridejo z avtomobili, vozijo ljudi tudi z ladjami, celo star trajekt uporabljajo za to. Nisva se dolgo zadrževala tukaj. Dvakrat sva se na hitro skopala in odšla sva naprej - oziroma nazaj po poti do kombija in po makadamu do glavne asfaltne ceste. Naslednja plaža, ki sva se jo namenila pogledati danes, je plaža Elafonissi - rožnata plaža.

Kar hitro sva spoznala, da tukaj za 40 km potrebuješ vsaj uro - če imaš srečo. Na glavni cesti se lahko pripeti tudi kaj takega:

in počakati moraš, da je delo končano. Voznik viličarja potem skomigne z rameni in se na široko nasmeji. Pa saj mu potem ne moreš zamerit. Res. Tukaj ne rabiš višje prestave kot tretjo. Mogoče za trenutek četrto. Pa se široka cesta v trenutku zoži na en pas, nasproti pride avtobus...

Po poti vidiva, da je ob morju veliko rastlinjakov. Sicer so grdi, ampak očitno  prepotrebni za vso zelenjavo, ki jo tukaj gojijo. Vidiva tudi mnogo temnopoltih ljudi, ki za to zelenjavo skrbijo.

Ker se po počasni poti utrudiva, si privoščiva še vmesno kopanje na plaži, mimo katere peljeva. Ko se vračava na glavno cesto, naju iz treh tavern vabijo na prigrizek. Vse tri razen lastnikov, ki so sedeli na vrtu, niso imele gostov.

Po kakšnih 15 km najdeva še eno plažo - kot jezero. Tudi tukaj se okopava.

Nadaljujeva do plaže Elafonissi. Ogromen plačljiv parkirni prostor je skoraj prazen. Seveda, oktober je, ura je pet in piha precej močan veter. Odideva na plažo. Rožnata - no hmm - nekaj malega malega rožnatega vidiva v vodi.

Si je treba malo pomagati in dvigniti saturacijo na sliki, da se barva sploh vidi. Ampak - druga najlepša plaža na Kreti je to in to je treba spoštovati.

Naju ni najbolj prepričala - pa saj ne iščeva takih kotičkov. Ampak, ko prvič obiščeš Kreto, jih je pa vseeno treba pogledat.

V bližini najdeva še eno skrito plažico - White watter lake. 

Utaboriva se ob njej ob še dveh somišljenikih. Noč je mirna brez svetlobnega onesnaženja. Zjutraj vidiva, da je ob morskem jezercu rezervat za kretske palme.

Kreta je znana tudi po kanjonih, zato želiva katerega obiskati. Največji, najboljši in najbolj turističen je že zaprt. Odprejo ga šele maja naslednje leto. Poiščeva alternativo v bližini mesteca Paleochora. V knjigi, ki sem jo nedavno bral je pisalo, da je to majhna vasica. Mogoče je bila to pred več deset leti. Danes je to turistično mesto polno apartmajev in turistov. Midva sva tukaj tudi zato, da greva v kanjon Anidri Gorge. Iz mesta se peljeva še kakšne dva kilometra, potem pa zagrizeva v pobočje. Greva na krožno pot in morava najprej do vrha - do vasice Anidri. Pot je lepo speljana in nudi lepe razglede, tako na Paleochoro, kot na libijsko morje.

Prav luštno je hoditi ob jesenskih temperaturah. Težko si predstavljam to pot pri 35 stopinjah Celzija. Gledava vršace ki se dvigajo proti severu. 

Prideva do male cerkvice in pozvoniva vsak s svojo skrito željo v srcu.

Še malo, pa sva v vasi Anidri. Sedaj se pričenja spust po kanjonu. No, malo pa sva bila razočarana, saj suha struga ni niti strma niti preveč ozka.

Najtežji del je spust po tri metrski skali, kjer je v pomoč vrv z vozli.

Še nekaj skokcev in suha struga se umiri. Na nekaterih mestih srečava malo blata ali kakšno lužico. Očitno je pod površjem kljub vsemu nekaj vode. 

Kanjon se zaključi na lepi plaži z imenom Paralia Gialiskari. Čeprav dan ni bil peklensko vroč (le 24 stopinj), prija osvežitev.

Kanjon naju je pustil malo hladnega. Vseeno sva pričakovala nekaj več. Mogoče bova poskusila še kakšnega, če bo vreme to dopuščalo.

Čaka naju še 3 km po obalni cesti, da prideva do svojega domovanja na kolesih. Po skoraj 11 km poti in 450 v.m. se prileže hladno pivo.

Po nujnih nakupih v marketu najdeva prostor nad mestom, kjer dočakava lep sončni zahod, ki zaključi prijeten dan.

Za konec pa še odlomek iz knjige  Koraki dvojine, avtorice Janje Vidmar, ki opisuje te kraje:

Po prelepi obalni cesti sem jo mahnila nazaj proti Peleochori. Na levi je morje segalo do obzorja, ki si ga je delilo z globoko nebesno modrino. Sonce se je z odsevom zakotalilo v vodo, da je poravnalo nebo in zemljo, molekule svetlobe so se na gladini razletele v nabito bleščavo. Na desni so se dvigale sipine peska in kršja in do Paleochore sem tu in tam potočila solzo ob dramatičnosti, ki me je ovijala vase, in mojemu pogumu staremu nekaj dni...