Makedonija naju je kar malo prevzela, zato sva se odločila, da še ne greva naprej. Pogledala sva na net, kaj vse bi se dalo v mestu Demir kapija početi - in našla sva kar nekaj stvari.
Najprej sva se odpravila do Demirkapijskih prozora. To je pohodniška tura dolga kakšnih 6 kilometrov. Našla sva vstopno parkirišče na začetku tunela, kjer stara cesta "Bratstva in enotnosti" zgine pod masivne skale Vardarske klisure. Tamkajšnji parkirni porostor za dva avtomobila je bil poln. Vseeno sva našla prostor malo nazaj in se po stari magistrali peš odpravila do začetka. Nato je bilo potrebno še pod obema pasovoma avtoceste (ki se imenije Prijateljstvo"). Vzpon je bil kar zanimivo strm po lepo označeni planinski poti. Prvič sem videl markacije, ki so bile iz odsevnega materiala. Koristno, če iščeš pot s čelko. Kot povsod v hribih, se razgledi z višino večajo.
Ko sva prišla do vrha prve vzpetine in se je pot obrnila prti vzhodu, sva prišla do mesta, kjer se res lepo vidi Vardarska klisura.
Nadaljevala sva pot proti naravnemu oknu. Ob poti sva videla veliko raznih jam.
Po uri in pol sva prišla do Demirkapijskega prozora.
Okno je "debelo" 15m. Na drugi strani ni več poti, ampak je samo še prepadna stena. Nazaj se vračava po drugi varianti, ki gre malo bolj po goščavi. Ko sva se vrnila do zasluženega piva, sva opravil skoraj 400 višinskih metrov.
Želela sva videti še tukajšnje plezališče. Parkirni prostor je med dvema tuneloma. Plezališče ima kompaktno skali in kar precej smeri. Tudi več raztežajnih. Beograjski odsek je imel tam alpinistično šolo, na drgi strani so trenirali makedonski vojaki. Midva sva se samo sprehodila ob vznožju.
Zanimiv se mi je zdel tudi betonski sarkofag (tunel avtoceste).
Temperatura je že skoraj dosegla 30 stopinj, zato sva šla poiskat t.i. Hot Pools. V opisu piše, da so to naravni bazenčki, ki jih dela reka in da so prijetno ogreti. Bazenčke sva našla - topli sigurno niso bili, pa tudi izraz bazenčki ni ravno pravšenj. Voda je bila čista in vseeno se je prilegla osvežitev v njih.
Nato sva šla iskat še dolino aktusov. To so pritlikavi kaktusi, ki rastejo na planoti v naravnem okolji nad zapuščeno vasico Klisura. So kot preprtoga debela cca 10 cm in so edinstveni v Makedoniji.
Prej kot sva prišla do njih, sva se peljala po stari pruski cesti in opazovala klisuro še iz doline in druge strani.
Prebrala sva tudi, da je v bližini Demir Kapije najdaljša jama v Makedoniji - Bela voda. Dolga je več kot 1000 m. V njej so podzemna jezera, dvorane in lepi kapniki. Jama ni turistično urejena. Vstop bi naj bil horizontalen in naj bi bil tik ob stari cesti. Želea sva jo najti in sva se kar precej namučila, da sva našla njen vhod. Glede na opise sva pričakovala precej več, kot malo luknjo visoko po oceni 70 cm z blatnim dnom. Kjub temu, da sva imela s sabo razsvetljavo, naju je vhod odvrnil od raziskovanja.
Popoldan, ko sva opravila vse ture in oglede v Demir Kapiji, sva spremenila plan in se namesto proti Gevgeliji, odpeljala do Dojranskega jezera. Tja sva prispela že skoraj v mraku, zato sva kar nahitro poiskala prostor za prenočevanje. Ugotovila sva tudi, da je ob jezeru mednarodni mejni prehod, zato jutri ne bo treba nazaj v Gevgelijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar