Pot proti domu sva si tokrat zamislila na tak način, da bova vsak dan obiskala kakšne toplice, kjer se da na bolj naraven način kopati.
Prve sva izbrala v Grčiji - nama poznane že od lanskega leta. To so toplice Pozar v bližini Edesse.
Letos je bilo gneče bistveno manj kot lani, vreme pa je bilo enako - rahlo je deževalo pri 9 stopinjah. Prijetno topla voda naju je vseeno zvabila v bazenček.
Drug dan nadaljujeva proti Makedoniji. Cesta se vije med nepreglednimi nasadi češenj, breskev, marelic in kivija.
Prečkava mejo z Makedonijo. Škoda za tako lepo državo, da jo prebivalci bolj ne pazijo. Smeti ležijo vse naokoli in nikogar ne motijo.
Mimo Bitole in Prilepa prideva do naslednjih toplic. To so toplice Katlanovo. Pred kratkim sta jih obiskala prijatelja B&L in jih priporočila. Zdraviliški kompleks naju ni zanimal, zanimale so naju "Rimske terme". Pet minut od zdravilišča je naravna jama velikost 4x3m. Voda ima okoli 39 stopinj. V njej se predvsem kopajo domačini.
V bližini prespiva in kopalni tretma ponoviva še v jutranjih urah. Kljub zgodnji uri in zunanji temperaturi okrog 2 stopinji, nisva bila sama. Ko pa sva se po tri četrt ure vračala do avta, sva srečala kar pet ljudi, ki so se vzpenjali do jame.
Lansko leto sva obiskala Vlasinsko jezero. Takrat se je skrivalo v gosti megli. Danes je bilo drugače. Danes se je kopalo v čudovitem jesenskem soncu. Gor sva šla z namenom, da izkopljem novo brezo, saj lanska ni preživela.
Vrneva se v Vranjsko Banjo. To so srbske toplice, ki sva jih izbrala po poti. Tukaj ni prostih izvirov, saj je voda prevroča.
Vzameva zasebni bazenček, katerega sam napolniš z vodo, kakršna ti odgovarja. In tvoj je za 45 minut.
Nadaljujeva proti Nišu in se ustaviva v Leskovcu, kjer prespiva noč.
Zjutraj je meglenop in minus dve stopinji. Odpeljeva se proti Beogradu. Naredi se lep jesenski dan. arve jeseni naju spremljajo vso pot. Avtocesta je prazna, da je skoraj malo dolgočasno. V Rumi zapraviva preostanek srbskih dinarjev za dobre čevapčiče. Nadaljujeva do meje. Na srbsko hrvaški meji je zastoj. Seveda - šengenska meja. Po uri čakanja in prerivanja le prideva do kontrola. Mlada carinica vseeno pogleda v zadnji del. Cigarete, alkohol - sprašuje. Povem, da ne kadiva. Čudno me pogleda in pravi - ne pušita - jao. Potem ji povem, da pa imava dva litra vina. Nasmehne se in reče - barem nešto. Ko odpeljem se spomnim, da bi ji lahko dal eno grško pomarančo. Eka me vpraša, če bi jo dal tudi cariniku. Seveda mu je ne bi dal - kaj pa bi si mislil.
Najin današnji postanek je v Lipiku. Sicer tu ni prosto dostopnih vrelcev, a imajo termalni bazen. Za uro kopanja želijo 3 evre. Ne moreva verjeti. Ko plačava, blagajnik vpraša, če sva prvič tukaj. Ko potrdiva, reče, da bo on častil eno vstopnico. Nato nama razkaže sistem slačilnice in nama posodi 2x po 20 centov za garderobo. Bazenček je prijeten in nabere se kljub vsemu 20 ljudi. Fotografirati se v bazenu ne sme.
Danes sva naredila več kot 600 km, zato po kopanju najdeva miren prostor pri letnem bazenu, ki je seveda zaprt - in park in parkirišče je precej osamljeno.
Zjutraj se odpeljeva dokončno proti domu. Ker sva v vsaki državi, skozi kateo sva se peljala, obiskala toplice, greva še v Sloveniji pogledat v Krakovski gozd.
Na žalost ugotoviva, da je izvir presahnil (verjetno samo začasno). V mrzli vodi lahko opazujeva žabe.
Popoldan se zapeljeva na domače dvorišče. Letošnja pot je bila dolga 6500 km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar