Turčija - Makedonija, Srbija in domov

Pot: Kičevo, Tetovo, Vranjska Banja, Surdulica, Vlasinsko jezero, Niška Banja - dom

Vso noč je deževalo, tako da je bilo spanje prav prijetno. Sicer je bil prostor blizu ceste, a ponoči ni bilo prometno. Zjutraj si ogledava park Mati Albanija, ob katerem sva bila.

Spomenik in park Mati Albanija (Nëna Shqipëri) v Kičevu predstavlja albanske borce, ki so padli v bojih za osvoboditev tega območja v času nemirov v Makedoniji leta 2001. Spomenik je velik betonski kip ženske figure, ki v rokah drži venec in albansko zastavo. 

Spomenik ni le umetniško delo, ampak močan politični in nacionalni simbol. Označuje prisotnost in zgodovino albanske skupnosti v Severni Makedoniji ter spominja na konflikt leta 2001, ki je privedel do Ohridskega sporazuma, ki je dodelil več pravic albanski manjšini. Njegov pomen je predvsem simboličen in zgodovinski za albansko skupnost.

Vrneva se v Kičevo. Na vstopu v mesto leži kasarna. Že na pogled je v klavrnem stanju. Najprej sem mislil, da je zaprta. Nato sem na vhodu le videl vojaka. Povedal mi je, da je kasarna še vedno aktivna, da so avto poligon (katerega smo mi gradili pri 40 stopinjah Celzija) sedaj zapuščen. V kasarni pa je nameščena pešadija. Slikati si jo nisem upal zaradi izkušenj iz Tunizije. Z nostalgičnim spominom se odpeljeva naprej proti Tetovu. 

Vmes zavijeva še v nacionalni park Mavrovo. 

Tu sva bila v letu 2009 z skupino planincev. Vodostaj jezera je sedaj precej nižji, kot je bil takrat, tako da je cerkev, ki je bila  takrat skoraj do vrha poplavljena, veselo spet zunaj. 

Pot nadaljujeva proti Tetovu. Namenila sva si ogledati (in po možnosti kopati) v Tetovskih banjicah. 

Kar precej truda je bilo potrebnega, da jih najdeva. Nikjer ni videti bazena ali izvira, zato povprašava v bližnjem lokalu. Prijazen natakar naju odpelje do bazenčkov. Pove, da je kopanje ločeno po spolu.

Ogledava si situacijo.

Voda sicer brbota, a na površini plava nekaj črnega. Ko potipava vodo, je ledeno mrzla. Čudno, kakšna banjica je to. Na tabli piše, da je to geotermalna voda. No, midva jo vsekakor ne bova preizkusila.

Na makedonsko srbski meji ni težav. Tudi potni list pokaževa samo enkrat. Zgleda, da imajo skupno mejo.

Prispeva v Vranjsko Banjo. Tukaj je situacija precej drugačna. Že na parkirnem prostori se vse kadi. 

Vranjska banja je eno najpomembnejših in najbolj znanih zdravilišč v Srbiji. Leži v južnem delu države, približno 10 km od mesta Vranje. Poznana je po svoji izjemno topli termalni vodi, ki je najtoplejša v Srbiji s temperaturo, ki doseže 96°C ob izviru. Voda je uvrščena med radonske hipertermalne vode.

V zdraviliški stavbi (hotel in bazen sta še v gradnji) povprašava o možnostih kopanja. Povejo, da bazena nimajo, imajo pa zasebne kopalnice, kjer si lahko po želji zmešaš vodo in v samoti uživaš v termalni vodi. Najameva eno izmed njih in prav uživava v vroči vodi.

Prijetno pogreta se ne prestavljava več, ampak noč prespiva kar na parkirišču zdravilišča.

Naslednje jutro se odpeljeva do Surdulice. Tukaj sem preživel 13 mesecev na služenju JLA. Mesto je lepo urejeno. Vreme sicer ni najlepše, a vseeno narediva en obhod.

Ko prideva pred kasarno, le ta sameva. Na vhodu ni nikogar, a videti je, da je nekdo še tukaj.

Kot piše na vhodu, pozvonim. Pride vojak, kateremu razložim, da sem tukaj bil pred mnogimi leti. Pove, da kasarna ni več naseljena. Tukaj je samo še par ljudi za varovanje vojaške lastnine. Seveda vstop ni dovoljen, tako da si jo ogledava samo od zunaj. Res je v klavrnem stanju.

Že prej sem preveril in vojak mi je to potrdil, da so med vojno en trakt bombardirali in je bil porušen. 

Napad na vojašnico v Surdulici so izvedle sile NATA (ZDA in njihovi zavezniki) kot del operacije Zavezniška sila med vojno v Kosovu. Cilj je bila vojašnica Jugoslovanske ljudske armade (JNA) v Surdulici  6. aprila 1999. Natova ofenziva je imela za cilj prisiliti srbske sile k umiku s Kosova in prekiniti njihove vojaške zmogljivosti. Vojaške baze, kot je bila ta v Surdulici, so bile legitimni strateški cilji za NATO.

V istem napadu je prišlo do tragedije civilistov. Po poročanjih je ena od bomb zadela tudi stanovanjsko naselje v bližini vojašnice, kar je povzročilo smrt številnih civilistov, vključno z otroki. To je eden izmed najbolj tragičnih dogodkov za civilno prebivalstvo v Srbiji med Natovim bombardiranjem.

Odpeljeva se naprej do jezera na Vlasini. Ves čas naju spremlja gosta megla, temperatura je padla na 3°C. Ko se voziva ob jezeru, ga lahko samo slutiva, vidiva pa ga ne. No, na kraju se le pokaže.

Vlasinsko jezero je eno najlepših in naj specifičnih jezer na Balkanu. Leži na nadmorski višini okoli 1200 metrov. Je umetno jezero, ki je nastalo z zajezitvijo reke Vlasine leta 1949 za potrebe hidroelektrarne.

Ima edinstvene plavajoče otoke  To so nasadi trsja, mahovja in zemlje, ki prosto plavajo po površini jezera. To je redkost, ki jezeru daje čarobno in skoraj pravljično podobo.

Ob jezeru so poletne hišice, restavracije in možnosti za kopanje. Jezero je bogato s postrvjo in drugimi vrstami rib, zato je precej razvit tudi ribolov.

Sonce je prebilo meglo in na kocu jezera je vidljivost že odlična. Značilnost tega področja so brezovi gozdovi, ki so me očarali že takrat, ko sem jezero obiskoval z vojaškimi kamioni in džipi. Že takrat sem si želel, da bi domov v spomin odnesel eno brezo. Tokrat jo res skopljem. Upam, da bo preživela pot domov in da ji bo slovenska zemlja tudi všeč.

Po poti domov se ustaviva še v Niški Banji. 

Tudi tukaj sva želela okopati v termalni vodi, a sva izvedela, da stari bazeni ne obratujejo več, v hotelskem kompleksu pa je bazen trenutno v obnovi.

Bova pač en dan prej doma. Odpeljeva se proti Smederevu. Ob Donavi imava še zadnjo mirno noč na tem potovanju. Še prej v lokalni restavraciji pojeva "zadnjo večerjo". Noč je mrzla, a v avtu je s pomočjo tehnike prijetno toplo. Zjutraj se prebudiva v megleno jutro pri 5°C. Brije mrzel veter, zato se urno odpraviva naprej. Megla vztraja ves čas poti, a ne moti vožnje. Šele ko prestopiva slovensko mejo, se pokaže sonček - za dobrodošlico.