Grčija 2026 - 18.10., 19.10. - jama Diros, vas Vathia, svetilnik na rtu Tajnaron, pot do Monemvazije

 Zjutraj nimava sončnega vzhoda, saj so na vzhodu gore, ki zakrivajo njegov vzhod. Morje je mirno, ampak brije hladen vetrič, ki ubija željo po kopanju. 

Danes tako nimava časa, ker se morava urno odpraviti do jame Diros. Ko prideva, sva prva obiskovalca. Ampak kmalu za nama pride prvi avtobus. 

Jama Diros velja za enega najlepših in najbolj fascinantnih podzemnih jamskih sistemov v Evropi. Nahaja se na zahodni obali slikovitega polotoka Mani na Peloponezu..

Posebnost jame Diros je v tem, da je večji del poti prekrit z vodo. Obiskovalci si jo ogledajo na vodenem izletu z majhnimi čolni, ki jih izkušeni vozniki z dolgimi palicami potiskajo skozi ozke rove.

Narava je skozi tisočletja izklesala čudovite formacije v belih, rožnatih in rdečkastih odtenkih, ki se magično zrcalijo na gladini kristalno čiste vode.

Čolnar varno vodi čoln po plitvi jami, ki je tako nizka, da je kar treba paziti na glavo. Po par sto metrih se izkrcamo in nadaljujemo ogled jame peš.

Ko se vrneva z ogleda, je pred vhodom kar precej ljudi. Trije avtobusi so jih pripeljali in vesela sva, da sva bila dovolj zgodna. 

Pot nadaljujeva proti Vathiji. Po poti se ustaviva v obalni vasici. Vasica živi za in od turizma. Tudi v teh že malo poznih dnevih, je turistov kar nekaj.

Večina vasi je že obnovljena, nekatere hiše pa še čakajo na obnovo. Te na spodnji sliki imajo sigurno velik turistični potencial.

Vathia  je ena najbolj fascinantnih in ikoničnih utrjenih vasi v Grčiji. Nahaja se na divjem in goratem polotoku Mani na jugu Peloponeza. Vas je svetovno znana po svoji edinstveni arhitekturi, ki jo sestavljajo visoki kamniti stolpi, zgrajeni kot prave male trdnjave.

Vas sestavlja okoli 70 kamnitih stolpičastih hiš, štiri cerkve in dva obrambna stolpa. Ti večnadstropni stolpi so nastali predvsem v 18. in 19. stoletju. Imajo izjemno majhna okna, ki so služila kot strelne line za obrambo pred pirati, Turki in drugimi napadalci.

Arhitektura odraža krut zgodovinski družbeni sistem regije Mani. Vas je obvladovalo nekaj glavnih družinskih klanov, med katerimi so zaradi časti in ozemlja pogosto izbruhnile dolgotrajne in krvave fevde. Ena od takšnih medsebojnih vojn v začetku 19. stoletja je trajala kar 40 let in zahtevala okoli 100 življenj. Višina družinskega stolpa je takrat neposredno kazala na moč in status posameznega klana.

Zaradi izseljevanja prebivalstva v večja mesta po drugi svetovni vojni je vas postala skoraj popolnoma zapuščena. Čeprav je Grška turistična organizacija v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nekaj stolpov obnovila v tradicionalna prenočišča, Vathia danes deluje predvsem kot muzej na prostem. 

Nadaljujeva proti rtu polotoka Mani. Po poti se osveživa v osamljeni plaži).

Nadaljujeva do konca ceste. Na parkirišču je kar precej avtomobilov. Tukaj sva imela namen ostati kak dan, ampak - najboljše mesto za parkiranje je zasedeno.

Odpraviva se do svetilnika. Pot je idilična in poteka po pobočju rta kar visoko nad sinjim morjem. Idilo kvari le precej turistov, ki so se podali na enako pot kot midva. Ampak tako kot midva, imajo tudi oni pravico videti in doživeti pokrajino, ki je na koncu koncev od vseh nas.

Svetilnik na rtu Tajnaron (znan tudi kot rt Matapan ali Tenaro) stoji na skrajnem južnem koncu polotoka Mani na Peloponezu in predstavlja najjužnejšo točko celinske Grčije ter celotnega Balkanskega polotoka. Ta impresivni kamniti svetilnik, postavljen na divjih in vetrovnih pečinah, ločuje Mesenijski in Lakonijski zaliv ter označuje eno bolj prometnih in zgodovinsko pomembnih pomorskih poti v Sredozemlju.

Svetilnik so leta 1882 zgradili francoski inženirji, delovati pa je začel leta 1887. Prvotno je uporabljal napreden naftni mehanizem, izdelan v Parizu. Gre za 16 metrov visok kvadraten kamnit stolp, ki se drži enonadstropne hiše za svetilničarje. Njegova luč se nahaja na žariščni višini 41 metrov nad morjem.

Med drugo svetovno vojno je bil svetilnik ugasnjen, grška mornarica pa ga je ponovno usposobila leta 1947. Leta 1982 je bil elektrificiran, od leta 1984 pa deluje popolnoma avtomatizirano na sončno energijo. Njegov svetlobni snop seže do 22 navtičnih milj daleč. 

Ker je ljudi na parkirišču le preveč, poiščeva bolj miren kotiček. Najdeva ga pri mali cerkvici nedaleč od prenapolnjenega parkirišča. Prepričana sva, da tukaj gor ne bo nikogar. A spet sva se zmotila. Prišla je prijazna domačinka in lepo smo se pozdravili. Še danes ne veva, od kod se je pojavila. V okolici ni bilo nobene hiše.

Zjutraj sva vstala za sončni vzhod. To sedaj ni pretirano težko, saj sonce vzhaja okoli pol osme ure.

Po vzhodnem delu drugega prsta cesta spominja na jadransko magistralo. Le da je prometa občutno manj. Občasno se cesta, ko pripelje v kakšno vas, zoži na širino enega avtomobila. Zgodi se tudi, da se na ozkem delu ceste voznik, ki je srečal prijatelja, pač pogovarja. Nihče se za to ne razburja. Pač počakaš in nato nadaljuješ. Takšno je pač življenje v Grčiji. Dokaj ležerno in nikomur se pretirano ne mudi. Ne blagajničarki, ne poštni uslužbenki.

Mimo večjega mesta Gythia pripeljeva mimo plaže, kjer krasi ali kvari veduto nasedla zarjavela ladja. No ne vem, če je to res turistična znamenitost, ampak ob njej se kopajo ljudje. Vseeno ena slika ne škodi.

Nadaljujeva do Monemvazije.  Ravno še ujameva sonce, za hitro ohladitev, nato pa na mirnem prostoru preizkusim presenečenje - žar za enkratno uporabo. 

Moram priznati, da je žar dokaj enostaven, ekološki in da dobro deluje. Ribja večerja z vsemi prilogami  je bila zelo okusna.

 Ko pade noč vidiva, da je otok Monemvazije diskretno osvetljen. Tako minimalistično, da se ga ne da fotografirati (s telefonom). Ob šepetanju morja in s polnimi trebuščki prijetno zaspiva.