Ski open 2025 - Krnonplatz

10.12 - 14.12.2025 

Letos smo šli (s Sašo in z Igorjem) v osrčje Dolomitov. Vremenska napoved se ni izneverila in imeli smo štiri lepe smučarske dneve.

Proge so bile zjutraj brezhibno urejene. Smučišče slovi po tem, da imajo zelo dobre vlečne naprave. Vse sedežnice so ogrevane in pokrite - če je taka želja. Dosti je tudi gondol. 

Kot se za vestne upravljavce smučišč spodobi, je sneg tam, kjer je nujno potreben - saj je ves umeten. Okolica pa je skoraj pomladanskega izgleda.

Tokrat je Ski Fun organiziral tudi party na eni izmed koč. Dobra glasba, prigrizek in pokušina vin v sončnem popoldnevu na terasi koče  - kaj si lahko želiš še več.

Pozdravila nas je tudi Ski Fun maskota.

Ves čas smučanja smo koristili brezplačen javni prevoz in se na smučišče vozili s ski busom. Tukaj res vedo, kako se streže turizmu. 

Seveda je na smučiščih tudi obilica koč, ki nudijo vse. kar človek potrebuje na smučišču poleg smučanja.

Zvečer smo izkoristili še brezplačen vlak in se odpeljali v Brunico na Božični sejem.

Tukaj smo se srečali s tirolskim parkeljnom, ki je bil pripravljen pozirati za spominski posnetek.

Kot vedno, je čas prehitro minil. Ostal bo lep spomin na urejeno - čeprav precej polno smučišče...

... in prijetne koče z lepimi razgledi.

Turčija - Makedonija, Srbija in domov

Pot: Kičevo, Tetovo, Vranjska Banja, Surdulica, Vlasinsko jezero, Niška Banja - dom

Vso noč je deževalo, tako da je bilo spanje prav prijetno. Sicer je bil prostor blizu ceste, a ponoči ni bilo prometno. Zjutraj si ogledava park Mati Albanija, ob katerem sva bila.

Spomenik in park Mati Albanija (Nëna Shqipëri) v Kičevu predstavlja albanske borce, ki so padli v bojih za osvoboditev tega območja v času nemirov v Makedoniji leta 2001. Spomenik je velik betonski kip ženske figure, ki v rokah drži venec in albansko zastavo. 

Spomenik ni le umetniško delo, ampak močan politični in nacionalni simbol. Označuje prisotnost in zgodovino albanske skupnosti v Severni Makedoniji ter spominja na konflikt leta 2001, ki je privedel do Ohridskega sporazuma, ki je dodelil več pravic albanski manjšini. Njegov pomen je predvsem simboličen in zgodovinski za albansko skupnost.

Turčija - Grčija, Makedonija

Pot: Edessa, Pozar, Bitola, Kičevo

Zjutraj se po praznih grških avtocestah odpeljeva proti zahodu. Očitno Grki spijo dlje, saj sva prvi dve uri srečala samo par avtomobilov. Načrtovala sva obisk Halkidikija, a prave motivacije ni bilo, saj je turobno nebo zakrivalo ves želeni del. Celo deževati je pričelo, zato sva prilagodila plan in odšla proti severozahodu Grčije  proti mesti Edessa. V bližini tega mesta so tudi obetajoče toplice Pozar.

Ko sva prišla, je bila gneča kar precejšnja. 

Ampak topla voda naju je vseeno premamila. Našla sva kotiček zase in prav uživala kakšno uro. Ostajajo tudi bolj osamljeni prostori, ampak meni niso bili po godu, saj je tam voda preplitka.

Mesto prenočevanja sva morala zamenjati, saj je bila v neposredni bližini poroka, ki se najbrž ni končala pred jutrom. Tako sva se odpeljala v Edesso. 

Ob arheološkem parku sva preživela mirno noč, zjutraj pa sva si ga lahko še (brezplačno) ogledala.

V mestu Edessa so tudi lepi slapovi. Mesto Edessa je lepo urejeno.

Slapovi v mestu Edessa so takšna znana zanimivost, da je mesto po njih dobilo ime.

Slapovi so nastali z velikim potresom v 14. stoletju, ki je spremenil tok reke Vodas (ali Edesseos). Prej je reka tekla južneje, nato pa se je zaradi potresa preusmerila in padla čez skalno steno prav v središču današnjega mesta.

To so najvišji slapovi na Balkanu in edini, ki se nahajajo neposredno v središču mesta.

Območje slapov je razdeljeno na več delov in je urejeno kot čudovit park, kjer se lahko sprehajate po mostičih in stezah. Ob parku je tudi muzej.

Veliki slap (Karanos) - je največji in najbolj impresiven slap, visok 70 metrov. Pod njim je nastal naravni bazen z ledeno mrzlo vodo. Po legendi je z njegovega vrha leta 1913 skočil  makedonskega revolucionarja Zafeirakisa Theodosioua, da ne bi padel živ v roke Osmanom.

Ob glavnem slapu je še vrsta manjših slapov, ki jih lahko občudujete s posebej zgrajenih lesenih mostov in platform. Najbolj znan med njimi je slap Lamda, ki ima značilno obliko grške črke Λ.

Pod slapovi obstaja tudi jama. Do njenega vhoda vodi pot za padajočim slapom.  Menda so v jami tudi številni netopirji. Žal je bila v času najinega obiska jama zaprta.

Sprehodiva se še mimo muzeja, ki je bil tudi zaprt. Tako sva si lahko ogledala le zunanji del.

Pot nadaljujeva preko grško  makedonske meje. V Makedoniji še nisva bila sama. Moja želja pa je bil tudi ogled kasarne v Kičevu, kjer sem pred mnogimi leti preživel mesec svojega vojaškega življenja. 

Najprej se ustaviva v Bitoli. Ker je nedelja, so vsi prebivalci (tega pri nas nismo navajeni) na glavnem korzu. Vsi lokali so polni in na sprehajališču je res ogromno ljudi.

Stara Bitola pa sameva...

Odpeljeva se naprej proti Kičevu. Po poti naju spremlja dež. V domači gostilni si privoščiva balkansko večerjo, potem pa komaj najdeva kolikor toliko raven in miren prostor.

Turčija - jezero Egirdir, pot proti Grčiji

5.11., 6.11 in 7.11.2025

Na poti proti severi Turčije opazujeva fotovoltaična polja. Tudi Turki jih imajo precej.

Kmalu prideva to jezera Egerdir. Jezero je velko skoraj 500 km2 in leži na višini 920 m n.m. Voda seveda v tem letnem času ni več primerna za kopanje. Sprehodiva se ob njem.

Našla sva tudi pravi turški hamam.

Eka je izkoristila priliko ženskega dneva in si je privoščila malo razvajanja. Vrnila se je kot prerojena. Bila je zelo zadovoljna. 

Danes imava prenočišče s pogledom na lunino cesto.

Zjutraj se varno zbudiva, saj so naju ponoči čuvali trije psi. 

Nadaljujeva pot po lepih turških cestah. Res so široke in gladke. Vse, kar moti na njih, je obilica kamer in radarjev, ki prežijo na voznika. Občutek, da si spremljan skoraj v vsakem trenutku poti, ni prijeten. Posebej še zato, ker Turki naredijo obračun, ko zapuščaš državo. Tako ves čas ne veš, če si spregledal kakšen radar ali zapeljal v kakšno rdečo luč.

Po obisku kakšne lokalne vasi, kjer so nama čaj postregli kar na tretjem stolu (saj so bile vse mize polne), so prijazni domačini mahali v slovo. Ljudje so res prijazni, nevsiljivi in radi pomagajo. Ne vem, zakaj so nas učili, da so vsi ljudje bolj temne polti nevarni, da nas bodo okradli in nam nadredili kaj slabega. Tudi tukaj (kot v Maroku in Tuniziji) se je izkazalo, da to ni res.

Prenočiva na poti proti Bursi.

Že prej sva se odločila, da Burso in Istanbul pustiva za naslednjič. Malo sva se že nasitila ogledov. Tokrat Azijo zapustiva preko najdaljšega visečega mostu na svetu.

Most čez Dardanele (turško Çanakkale 1915 Köprüsü) je eden najimpresivnejših in najpomembnejših mostov na svetu. Je visokocestni viseči most, ki povezuje evropsko in azijsko obalo Turčije prek ožine Dardanele. Odprt je bil 18.3.2022. Razpon glavnega razpona je 2.023 metrov, zato je najdaljši viseči most na svetu.. Celotna dolžina je 4,6 km, višina stolpov pa je 334 m.

Ime Çanakkale 1915 Köprüsü  je most dobil v spomin na pomorsko zmago Otomanskega cesarstva nad zavezniškimi silami leta 1915 v bitki pri Gallipoliju.

Most ni le inženirska mojstrovina, ki drži svetovni rekord, temveč tudi močan nacionalni simbol turške zgodovine, moderne tehnologije in povezave med celinami.

Proti večeru prideva na turško - grško mejo. S cmokom v grlu dam potne liste, saj me čaka prometni obračun. Policist poskenira najina obraza in tablico avtomobila. Udari žig v potni list in jih vrne. Očitno nisva grešila. Zanimiv je bil tudi dogodek ob prehodu meje, ko je drug policist pregledal notranjost avtomobila (iskal je slepe potnike). Poklical me je z "my friend, please come" in ko sem mu odprl stranska vrata, se je sezul in v nogavicah vstopil v avto. Toliko o prijaznosti turških policistov.

Na grški meji sva čakala dobro uro in pol. Očitno jim je nagajal evropski informacijski sistem, saj niso pregledali nič drugega kot potne liste, pred nama pa je bilo cca 30 avtomobilov. S nasmehom grškega  policista in pozdravom "Welcome Slovenia" sva vstopila v Grčijo. Na prenočišču sta naju spet čuvala dva psa.

Turčija - zaliv Olympus, kanjon Gojnuk

Pot: iz zaliva Olympus do Gojnuka

Zjutraj se zaliv že koplje v soncu. Sprehodiva se po njem in nabirava kamenčke.

 Na koncu je vhod v antično mesto Olympus. Nisva se odločila za ogled, saj sva že malo nasitena starega kamenja. Dopoldan raje izkoristiva za kopanje v čudovitem morju.

Danes si imava namen ogledati še en kanjon - Gojnuk.

Opisi so obljubljali veliko, vendar sva bila v resnici precej razočarana. Pot vodi v glavnem po cesti. Z vrha gledava kanjon, ki se komaj vidi.

Na koncu je jezerce, kjer dodatno ponujajo vožnjo s čolni, kanjoning. 

Po najinem mnenju ne boste ničesar zamudili, če kanjona ne obiščete. Razen če si želite zipline, vožnjo s čolnom in 3km vožnje s terencem za 45€ po osebi. Sam vstop (hoja po 3km dolgi cesti z razgledom na kanjon daleč spodaj) pa so podražili iz 65 TL na 200 TL. 

Pod kanjonom za danes končava. Jutri pa bova verjetno obrnila proti severu. Čas je, da spoznava še kaj drugega. Turizma imava zaenkrat dovolj.

Turčija - jama Gedelme, Mount Chimaera

Pot: ob reki Sapan do jame Gedelme, nato nazaj do plaže Olimpus in vzpon na goro Chimaera

Zjutraj se napotiva najprej po poti, ki nama jo je včeraj pokazal ribič. Prideva skoraj do morja, ampak ker še ni sonca, se ne odločiva za kopanje. Jutranji sprehodič pa je vseeno bil OK.

 Namenila sva se ogledati jamo Gedelme. Do nje pot vodi po kanjonu reke Sapan. Vsi kanjoni tukaj imajo probleme z vodo, zato tudi ta ni posebno impozanten.

Ne izgubljava časa, ampak se odpeljeva naprej iskat jamo. V vasi ni nobene teble, ki bi nakazovala, kje je. Uporabiva Mapy in jo po dveh neuspelih poskusih vendarle najdeva. Dobrih 100 m globoka je, ima nekaj kapnikov. Vseeno je vredna ogleda.

Ko se vračava v vas, po poti srečava še platano, ki je stara 2000 let. S 4,5m premera je prav impozantna.

Vračava se nazaj v zaliv Olimpus. Zvečer bova obiskala "gorečo goro" Chimaera. 

Gora Chimaera (turško Yanartaş, kar pomeni "goreča skala") je eden najbolj mističnih in edinstvenih naravnih pojavov v Turčiji. To ni gora v klasičnem smislu, temveč hribovito območje, kjer iz skal in razpok v zemlji izhajajo večni naravni plameni. Plameni gorijo dan in noč skozi vse letne čase že tisočletja. Plameni so posledica naravnega metana in drugih plinov, ki se sproščajo iz zemlje in se v stiku s kisikom vžgejo. To je geološki fenomen, znan kot "zemeljski ogenj".

Po grški mitologiji je tu prebivala Himera (Chimaera), v antiki pa je bilo to mesto svetišče, kjer so ljudje prihajali častit bogove (predvsem Hefesta, boga ognja).

Chimaera je čarobna in skrivnostna destinacija, kjer se združujejo narava, mitologija in zgodovina v edinstven doživljaj. 

Proti večeru se nabere kar precej turistov. V večini so Rusi. 

Nisva čakala noči - še dobro, saj sva na poti navzdol srečala še vsaj sto ljudi, ki so se vzpenjali.

Najdeva miren kotiček ob zalivu. Po pričakovanjih je noč mirna.