Pot: Ephesus, Karahayit, Pamukkale
Zjutraj se je le občasno pokazalo sonce. Proti zahodu je bilo precej temno nebo. Ampak razen par kapljic, ni bilo nič. Že kmalu je sonce premagalo jutranjo zaspanost.
Nisva preveč zgodnja - okoli 9h sva na vhodu Ephesusa. Nekaj avtobusov je že bilo, a se je dalo parkirat brez problema. Na ceno vstopnice sva bila že pripravljena in tudi odločena, da bova dala 40€ po osebi za ogled. Bova pač poiskala cenejše prenočišče, pa se bo nekako kompenziralo. Na blagajni poskušava še s upokojenskim popustom, a blagajnik je neomajen. Pravi, da so vstopnice že tako poceni. Hmm. Po moje v desetih minutah proda vstopnic za svojo mesečno plačo.
Ephesus (Efes v turščini) je bil eno najpomembnejših in
največjih mest antičnega sveta, locirano v Mali Aziji (današnja Turčija).
Po legendi so mesto ustanovili Atenski kolonisti okoli 10.
stoletja pr. n. št.. V 6. stoletju pr. n. št. je Ephesus padel pod Lidijsko
kraljestvo, nato pod Perzijo. V 2. stoletju pr. n. št. je mesto prišlo pod
rimsko oblast. V tem času je doživelo svoj zlati vek in postalo glavno mesto
rimske province Azije ter eno največjih mest na svetu s preko 250.000
prebivalci. Bilo je pomembno pristaniško mesto in središče trgovine. Slovelo je
tudi kot središče kulture in znanosti.
Ephesus je bil predvsem svetovno znan po Artemidinem templju
(Temple of Artemis), enem od sedmih čudes antičnega sveta. V zgodnjem
krščanstvu je bilo mesto pomembno za širjenje vere. Po Svetem pismu je apostol
Pavel tu pridigal, po tradiciji pa je tu živela tudi Devica Marija in apostol
Janez.
Najpomembnejše znamenitosti:
- Celsova knjižnica –
ikonična fasada, simbol mesta
- Veliko gledališče –
največje v antičnem svetu s kapaciteto 25.000 gledalcev
- Templj Hadriana
- Terasaste hiše – razkošna
stanovanja z mozaiki
Po dveh urah sva obhodila vso mesto. Res je lepo ohranjeno in restavrirano. Po dobrih štirih kilometrih poti sva spet na spodnjem vhodu/izhodu. No, 10€ na kilometer pa je še kar sprejemljivo.
Ko sva začela hoditi, se nama je zdelo čudno, zakaj vsi ljudje hodijo proti nama. Na polovici sva ugotovila - vse turiste pripeljelo na zgornji vhod, tako da potem hodijo samo navzdol. Avtobusi pa jih pričakajo pri spodnjem izhodu. Ljudi je res ogromno. Ko odhajava, je čakalna vrsta za vtop na parkirni prostor najmanj eno uro. Kolona, ki čaka, je dolga vsaj kilometer in pol. Dobro, da že odhajava.
Imela sva namen obiskati še kapelo Device Marije na hribu nad Efesom. Kolona vozil naju je odvrnila od ogleda svetega mesta. Pa saj ob toliki gneči ne more biti več sveto.
Nadaljujeva proti Pamukkalam, vmes pa si bova ogledala že vrelo v mestu Karahayit. Po lepi avtocesti hitro prevoziva slabih 200 km. V Karahayitu najdeva najprej bazenčke s vročo termalno vodo. Nekaj ljudi si namaka noge. Vse deluje zelo prijetno - vaško.
V mestu je tudi bazar. Ogledava si ga in ugotavljava, da tukaj trgovci niso nič posiljeni, pa tudi z barantanjem se nočejo ukvarjati. Na sprehodu po sejmu nisva nič zapravila, jedla pa sva v lokalni restavraciji okusno mesno pito in na koncu tudi obvezen čaj, na katerega sva morala počakati 10 minut, saj jim ga je zmanjkalo. Priprava pa traja svoj čas, saj ni natočen iz Expressa.
Ko sva se odpeljala naprej, sva na krožišču našla še drugo vrelo - to je tisto, ki je na večini slik. Ker je prometni režim tukaj bolj ohlapen, ni problema, če je znamenitost na sredini krožišča. V sobivanju vozniki in pešci brez problema in razburjenja opravijo vsak svojo pot.
Pamukkale se vidijo že od daleč. Kot bi sneg pokrival celo pobočje. Prometa je precej, pa se spet nihče ne pritožuje. Parkirava in si ogledava situacijo, da jutri ne bova preveč iskala. Pod hribom je prijeten park z jezercem in jatami razposajenih in glasnih gosi.
Na vhodu tudi preveriva ceno vstopnice. 30€ po osebi hočejo - brez arheološkega ogleda. Če je šel bik, naj gre pa še ... Spet bova morala poiskati poceni prenočišče :).
Tokrat spiva nad mestom v prijetem gozdičku po akcijski ceni.
.jpg)
