Turčija - polotok Urla - izviri

Pot: po polotoku Urla

Za danes sva si zadala, da si ogledava naravne izvire na polotoku Urla. Začela sva s izvirom Gulbache (rožni vrt - starogrški Rodones). Na netu piše, da je na lokaciji kamnita zgradba, ki vodi v morje in predstavlja termalno kopališče. Imenujejo jih "staromirške kopeli", vendar ni dokazov, da pripadajo helenističnemu obdobju.

Najdeva lokacijo, a je dovozna cesta ograjena z visoko bodečo žico. Na drugi strani jo loči vodni preliv. Poskusiva ga prečiti, vendar je poln šote in se noga ugreza pol metra v blato. Po večkratnih poskusih in po poivedbi pri lokalnem prebivalstvu, opustiva misel na kopanje v teh termah.

Naslednji cilj je bi vrelec Kral Havuzu (Kraljev bazen). Vrelo je znano po svoji mrzli in kristalno čisti mrzli vodi, ki menda zdravi bolezni črevesja in olćevodov. 

Ker takih težav nimava in v vetrovnem vremenu ni prave želje po mrzli in kristalno čisti vodi - si le umijeva lice in izvir ga pustiva za drugič - ko bo zunaj vsaj 35 stopinj.

Greva do tretjega -  Yildizburnu v mesti Ilica. Obljubljajo podmorske vrelce s 45 stopinjsko vodo - mikavno. Ko geva do koordinate, sva vedno bolj skeptična, saj točka kaže na pomol v marino. Kljub prepričanju, da se motiva, greva mimo varnostne hiške in vstopiva v marino. Ob pomolu, kjer so parkirane jahte, ni videti sledu o kakšnih termah. Povprašava sprehajalca. Pokaže nama v smer, v katero hodiva. Neverjetno - na koncu pomola so res izviri tople vode. Tudi enega kopalca vidiva, ki naju povabi v vodo. Vstopiva in res uživava kakšno uro in pol v čudovito topli vodi, ki se meša z morsko vodo. V času najinega kopanja se je nabralo kar nekaj ljudi. Ravno pravi čas sva še ujela, da sva terme na začetku imela skoraj zase.

Zadovoljna in zadovoljena se vračava. Še enkrat se odpeljeva do vasi Gulbache. Poskusiva še eno varianto poti, da bi prišla do toplic. Poskus spet ni bil uspešen. Opustiva misel na še eno kopanje in se odpeljeva nazaj na celino. Zaključiva pri Efezu, ki je v planu za jutri. Čisto ob morju najdeva svoj današnji košček plaže.

Ob sončnem zahodu opazujeva poročne pare, ki so se prišli fotografirat. Vsaj trije, če ne celo štirje pari so izkoristili lepo veduto za svoje poročne spomine.

Turčija - Pergamon

Pot: kanjon Sahingere, Bergamo, Izmir

Zjutraj naju prebudijo človeški glasovi. Vidiva, da v parku zraven naju deset moških izvaja gimnastične vaje. Pridno telovadijo v svojih zrelih letih. Zgleda, da so prišli iz bližanega mesta in da jim je to vsakodnevna rutina - pohvale vredna rutina. Zanimivo pa je, da so bili sami moški. Pri nas bi kvečjemu bile same ženske. Moški (vključno z mano) se ne zmenimo dosti za jutranjo telovadbo. Bi si lahko vzeli tako navado turških "penzionistov" za vzor.

Kmalu po vstajanju začne deževati. Pogledava napoved in res je napovedan dež. Odločiva se za pot naprej, saj v dežju je najbolje narediti transfer. 

Peljeva se proti Bergamu - najprej po lokalnih poteh, potem nekaj časa po štiripasovnici. Zavijeva na lokalno cesto, ki vodi preko gora, Lepo speljana po borovih gozdovih. Vmes se ustaviva na drugi kavi. Prav žalostno je gledati lep borov gozd, po tleh gozda pa kupe smeti. Cestna izogibališča so tukaj zgleda namenjena temu, da odvržeš smeti v naravo. Bi bilo nujno ozavestiti ljudi, potem pa narediti nacionalno čistilno akcijo. Mogoče pa res kdaj.

Ko prideva v Bergamo, dež veselo pada. Vseeno se vzpneva do vhoda v Pergamon. Odločiva se za hitro malico v zavetju avta. Ko končava, preneha tudi dež. Za ogled imava ravno pravšnje vreme. Na blagajni na polici počiva mačka, ki se sploh ne da motiti obiskovalcem, ki kupujemo vstopnice.

Pergamon (današnji Bergama v Turčiji) je bil eno najpomembnejših helenističnih mest in glavno mesto Pergamskega kraljestva v 3. in 2. stoletju pr. n. št.

Mesto je postalo pomembno po smrti Aleksandra Velikega. Pod dinastijo Atalidov je doseglo vrhunec moči in bogastva ter postalo tekmec Aleksandriji in Antiheji.

Kralji so ustvarili veličastno mesto z znanimi spomeniki:

o    Pergamonska oltar (posvečen Zevsu in Ateni), eden največjih dosežkov helenistične umetnosti (danes v muzeju Pergamon v Berlinu).

o    Knjižnica v Pergamonu, druga največja knjižnica antičnega sveta (za Aleksandrijsko), ki je hranila okoli 200.000 zvitkov.

o    Asklepijejon, slavno zdravilišče in versko središče posvečeno bogu zdravja Asklepiju.

Zadnji pergamski kralj je kraljestvo leta 133 pr. n. št. zapustil Rimljanom. Mesto je ostalo pomembno središče rimske province Azije.

Pergamon je bil pomembno središče kulture, znanosti, medicine in umetnosti. Prav tu so izumili pergament (pergamena charta), kot nadomestek za papirus.

Pergamon je imel tudi gledališče, zgrajeno na pobočju hriba (Akropole), ki je veljalo za eno najstrmejših in najbolj impresivnih v antičnem svetu. Vgrajeno je v strmo pobočje akropole, s čudovitim razgledom na dolino. Sprejelo je približno 10.000 gledalcev. Njegova strmina je zagotavljala izjemen pogled na oder in akustiko, tako da je bilo vsako besedo slišati do vrha. Za razliko od rimskih amfiteatrov (kot je Kolosej), ki so bili krožni in prostostoječi, je bilo pergamonsko gledališče tipično grško, izklesano v hrib. V njem so predvajali klasične drame, komedije in verske obrede.

Nadaljujeva proti Izmirju. Spet dežuje - ne, tokrat lije. Na avtocesti se zaradi dežja promet odvija po polžje. Ko pridemo do mesta, pa dobesedno obstane. Kar nekaj časa rabiva, da se odcepiva na polotok Urla. Dež počasi pojenja. Ogledava si ene toplice, toda preveč so turistične in vsekakor predrage (20€/osebo). Pa še prepozna sva. Kar težko najdeva primerno mesto za noč. Obala je zelo pozidana in polna turističnih objektov. 

Vseeno najdeva  mirno mesto s čudovitim pogledom na zaliv in Izmir.

Turčija - Troja

 Pot: od Troje do kanjona Sahingere

Troja je obvezna postaja pri obisku Turčije. Najprej se odpraviva v muzej. Zanimivo je, da je za domačine vstopnina 100 turških lir (2€), za neturke pa je vstopnina 27€. Zanimiva politika.

 Zgradba je na zunaj grda, znotraj pa je zelo zanimiva.

S terase je lep razgled na vas.

Obiščeva še arheološke ostanke Troje. Na dvorišču kraljuje maketa Trojanskega konja.

Trojanski konj je znamenita mitološka zvijača iz Trojanske vojne, ki jo je opisal Homer v epu Odisseja: 

Grški vojaki so po dolgem in neuspešnem obleganju mesta Troja načrtno odpluli in na plaži pustili ogromnega lesenega konja kot darilo bogovom. V notranjosti konja so se skrivali izbrani grški bojevniki. Trojanci so konja, kljub opozorilom, vlekli v mesto in praznovali zmago. Ponoči so se Grki skrivaj izkradli iz konja, odprli mestna vrata glavnini vojske, ki se je vrnila, in uničili Trojo.

Ogledava si še ostanke Troje

Po ogledu si v vasi privoščiva še pravi turški čaj. Nato nadaljujeva proti mestu Assos. Želiva si ogledati tempelj s palačo, ki je na vrhu hriba. Odvrne naju previsoka vstopnina, zato narediva le panoramski posnetek.

Nadaljujeva proti Altinoluku. Po poti sva zgrožena, saj dostopa do morja praktično ni. Ograja pri ograji ves čas poti. Očitno nimajo zakona o prostem dostopu do vode. Potrudiva se in le najdeva delček morja, ki ni zagrajen. Osveživa se v prijeti vodi, ki ima še vedno več kot 20 stopinj. Po kopanju poiščeva kanjon Sahindere. Ker je turistična sezona bolj kot ne končana, kanjon sameva. Odločiva se za bredenje po mrzli vodi do slapa.

Osvežilna hoja do slapu bo pomagala pri mirni noči. Ob avtu pa naju čaka prav čeden trop mačk. Seveda jim dava nekaj za pod zob. Bodo nocoj najine čuvajke.

Turčija - Polotok Gallipoli

 Pot: mimo mostu čez Dardanele do NP Gallipoli

Od prijetnega jezerca, ki v jutranjih urah ni imel komarjev se odpeljeva proti Dardanelam. Po poti srečava tri Slovence - Korošce, ki z motorji raziskujejo Turčijo. Na žalost ravno plačujejo policiji. Vseeno izmenjamo par besed. Midva nadaljujeva mimo mostu čez Dardanele.

Most preko Dardanel (uradno turško 1915 Çanakkale Köprüsü) je najdaljši viseči most na svetu.

• Lokacija: Povezuje evropsko in azijsko obalo Turčije preko ožine Dardanele.

• Glavna značilnost: Ima najdaljši glavni razpon med visečimi mostovi na svetu, ki meri 2.023 metrov. To je rekord, ki ga je prevzel od mostu Akashi Kaikyo na Japonskem.

• Odprtje: Slovesno so ga odprli 18. marca 2022.

• Pomen: Most je del nove avtoceste, ki močno skrajša potovalni čas (na približno 6 minut) in olajša promet med celinama, s čimer nadomešča dotlej edino povezavo s trajekti.

Zapeljeva se pod njim in nadaljujeva proti NP Gallipoli.. Osrednji del parka je skoraj brez turistov. Sprehodiva se po okolici.

Bitka pri Galipoliju (znana tudi kot Çanakkaleška bitka) je bila ena najpomembnejših in najkrvavejših bitk prve svetovne vojne. Potekala je od aprila 1915 do januarja 1916. na polotoku Galipoli v Osmanskem cesarstvu (današnja Turčija), ki nadzoruje pomorsko ožino Dardanele. 
Udeleženci so bili - napadalci: Sile Antante (Združeno kraljestvo, Francija, Avstralija in Nova Zelandija - ANZAC) ter branilci: Osmanska cesarstva (s pomočjo nemških svetovalcev). Antanta je želela zavzeti ožino Dardanele, prodreti do Carigrada (Istanbula) in prisiliti Osmansko cesarstvo iz vojne, ter tako odpreti oskrbovalno pot do Rusije. Izid je bil odločna osmanska zmaga. Sile Antante so po več mesecih neuspešnih in zelo krvavih napadov na dobro utrjene položaje morale umakniti svoje čete.

Bitka je postala nacionalni simbol herojstva in rojstva moderne Turčije. V njej se je izkazal Mustafa Kemal Atatürk, kasnejši ustanovitelj in prvi predsednik Turške republike. Za 

To je bila tragična in neuspešna zavezniška ofenziva, ki je imela ogromne posledice za nacionalno identiteto Turčije, Avstralije in Nove Zelandije. Terjala je 130.000 žrtev na obeh straneh. Bitka velja za veliko vojaško napako Antante.

Obiščeva nekaj vojaških pokopališč...

... ter spomenikov

Nazaj grede si na hitro ogledava še grad Kilitbahir, ki je postavljen na najožjem delu dardanelskega preliva.

Odločiva se za klasično prečkanje preliva - s trajektom. Prvič v življenju stopiva na azijska tla.

Ker so dnevi sedaj kratki, poiščeva prenočišče v  stilu današnjega dne  na zapuščeni vojaški bazi, ki je še danes polna zarjavelih topov - z lepim razgledom na preliv.

Turčija 2025 - pot

Pot: Hrvaška, Srbija, Bolgarija, Turčija

Pot pričneva šele ob 10 uri. Mejo prečiva v Rogatcu. Po hrvaških avtocestah hitro napredujeva. Pozna se, da je nedelja. Okoli 16 ure prečkava Srbsko mejo. Brez posebnosti. Gneče ni bilo. Nadaljujeva skoraj do Niša. Na prijetnem prostoru pričakava nov dan. Zunaj nič stopinj in gretje v kombiju dobro dene.

Nadaljujeva proti Sofiji. Tudi na bolgarski mejo ni gneče. Kupiva obvezno vinjeto še na srbski strani. Ne vem, če je bilo to pametno. Bom drugič preveril ceno na bolgarski strani. Bolgarske avtoceste so lepe in gladke. Hitro napredujeva in okoli 16 ure že prečkava Turško mejo. Policist na meji, kjer naju poskenirajo s tremi kamerami, z nasmehom reče: Slovenija, Luka Dončić.... Carinik sicer pogleda v zadnji del kombija, ampak ga prav nič ne zanima. Imava srečo. Na pošto prideva pet minut pred peto. Delajo do petih. Dobiva HGS kartico za avtoceste, naloživa dobroimetje, menjava denar (bom v prihodnje videl, ali dobro ali slabo) in se odpeljeva turškim dogodivščinam naproti. Tukaj je ura eno uro naprej, zato se potrudiva poiskati prenočišče prej. Ob akumulacijskem jezeru preživiva mirno noč.

Tokrat je topleje in zjutraj je dobrih 7 stopinj. 

Stausee in Drava

Akumulacijsko jezero Stausee na Golici

Pred dvema letoma, ko sva se vračala iz prvomajskega kresovanja, sva se peljala mimo jezera Stausee. To je akumulacijsko jezero za elektrarno Golica, ki se nahaja pri Lavamundu. Lepa - že skoraj alpska cesta naju pripelje skoraj na 1100 m visoko. Jezero je precej turistično, a tudi urejeno po avstrijsko. Hitro spoznava, da se "na črno" ne bo dalo v jezero. Ampak parkirnina je sprejemljiva. To pomeni, da lahko tudi koristiva nalagalno cesto.

Kajaka sta hitro v vodi, ki je zanimivo temna. 

Ko prideš do obale, kjer sonce proseva v vodo, dobi voda medeno zlato barvo.

Dolžina jezera je cca 5 km, največja širina pa je 1,5 km. Preveslava vse zalive in zalivčke. Ker sva tudi danes šla od doma po kosilu, je sonce že nizko, zato spraviva čolne nazaj na avto.

Pot sva dokumentirala na Garminu.

Na obrežju je zanimiv prizor, ko (vsaj jaz) prvič vidim čoln na drva. Nisem prepričan, ali je na lesni plin ali na paro. Kapitan se zavzeto trudi z upravljanjem čolna..

Že prej sva se odločila, da tukaj ne bova prenočila. Malo dalje proti Radljam je prijeten prostor, ki bo danes najin nočni prostor.

Zjutraj se odpeljeva proti Radljam ob Dravi. Najprej misliva, da bi za vstop na Dravo koristila tamkajšnji šporno vodni park. Na žalost ni primeren. Primeren je samo za drugo kavo.

Malo višje ob Dravi nama je poznan prostor, kjer se da lepo priti v Dravo. Razloživa in splaviva kajaka. 

Namenjena sva proti toku Drave do Dravograda. Po slabih osmih kilometrih pri Dravograjski elektrarni  obrneva in odveslava nazaj na izhodišče. Po preveslanh slabih 15. kilometrih prideva nazaj do izhodišča. Telefon je žal ostal v avtu, tako da poti nisva mogla dokumentirat.

Ker tukaj nikogar ne motiva, si skuhava še kosilo, se okopava v Dravi in se zadovoljna odpeljeva domov. Že v avtu se pogovarjava o novih planih.