Tumizija - 10.dan - Jebil

Pot: Souh Lakad - Kebil - Douz - NP Jebil - Matmata

Topli izviri v Souh Lakadu imajo 60 stopinj. Ker vodo rabijo  za namakanje, jo morajo ohladiti. Najprej jo hladijo v hladilnem stolpu, nato hlajenje nadaljujejo po kaskadah. 

Na koncu teče še v dva hladilna bazena, od tu pa po kanalih na mesta, kjer jo potrebujejo. Zadnji bazen tudi mi izkoristimo za kopanje. Voda tu dosega še slabih 40 stopinj.

V bližini so tudi okamenele sipine. Ogledamo si jih in pri domačinih, ki prodajajo spominke, spijemo dober čaj.

Današnja pot nas vodi mimo mesta Kebil do Douza. Od tu imamo namen obiskati nacionalni park Jebil. Cesta je najprej dobra... 

... nato zavijemo na puščavsko pisto. 

Pista je precej kamnita in zasuta s peskom. Skupna dolžina piste je 55 km. Temperatura zraka je presegla 39 stopinj. Če gremo do konca, se ta dan ne bomo vračali. Ker je za drug dan napovedan močnejši veter, bi se lahko zgodilo, da bi pisto delno zasulo in bi povratek lahko bil precej težak. 

Po kakšnih 15 km se skupno odločimo in obrnemo. Po poti nazaj proti Douzu,  se ohladimo v palmovem nasadu in srečamo karavano. 

Pot nadaljujemo proti Matmati. Ker se dan končuje, se utaborimo na mirnem prostoru, slabih deset kilometrov pred mestom.

Tunizija - 9.dan - Ong Jemel

Pot: iz Midesa, mimo Chebike do Tozeurja, nato v puščavo Ong Jemel, nato do slanega jezera Chott el Jerida

Prespimo mirno noč. Organi nas niso preganjali.

Mimo Temerze in Chebike nadaljujemo proti Tozeurju. Ob cesti se kažejo znaki, da gremo vedno bolj v puščavo.

Od Tazeurja gremo proti puščavi Ong Jemel. Tu je eno izmed prizorišč snemanja filma Star Ware.  Ob poti nam občasno družbo delajo kamele.

Pripeljemo se do mesta, kjer so snemali film. Ker to Tunizijci jemljejo zelo turistično, tudi tu ne manjka spominkov vseh vrst. Ponujajo tudi jahanje kamel. Ponudniki se obnašajo arabsko. Eki predstavijo kamelo Ali Babo ...

 ... in na vsak način želijo, da jo jezdi, ali pa vsaj vodi. Bila je vztrajna v svoji odločitvi, da tega ne bo počela, čeprav tudi vodniki niso popuščali.

Ko so videli, da ne bo uspeha, so šli nagovarjat druge turiste.

Mi smo se sprehodili po prizorišču snemanja in si ogledali filmske kulise.

Po ogledu smo se sprehodili do bližnjih sipin. Bile so občutno večje kot tise lani v Maroku.

Imeli pa smo še en cilj - in sicer obiskati osamelec, ki je od prizorišča oddaljen kakšnih 5 kilometrov. Po puščavski pisti se odpravimo do njega.

Ker za puščavo ni navigacijskih kart, je iskanje kar zahtevno. Kljub vsemu najdemo iskani osamelec. 

Vračamo se po isti poti in spet nam družbo delajo kamele.

Kmalu pridemo do slanega jezera Chott el Jerid. 

Slano jezero je eno najbolj izjemnih naravnih znamenitosti Sahare. Površina jezera je okrog 7000 km2. Je eno največjih v Afriki. Ker je jezero brez odtoka, se poleti skoraj popolnoma posuši, pozimi pa se napolni z vodo zaradi dežja in podzemne vode. Ko je jezero delno napolnjeno, lahko voda dobi različne odtenke (belo, zeleno, vijoličasto ali oranžno) zaradi mineralnih usedlin in alg. Poleti voda izhlapi, ostanejo pa debele plasti soli, po kateri se lahko celo vozi z avtom. V preteklosti so v jezeru živeli krokodili, vendar so zginili v začetku 20. stoletja.

Tudi mi preverimo trdnost jezerske podlage in obiščemo uničen avtobus sredi jezera.

V nadaljevanju poti vidimo tudi soline.

Dan zaključimo ob zelo toplih izvirih v kraju Souk Lahad. Voda na izviru dosega preko 60 stopinj.

Tunizija - 8.dan - Kanjoni

 Pot: Chebika - Temeza - Mides

Zjutraj nas pozdravi aprilsko sonce, ki je v polpuščavi že kar močno. 

Gremo do oaze in se v simpatičnem tolmunčku osvežimo. Družbo nam delajo razburjene žabe, saj smo jim zmotili normalno jutro.

Po pisti, ki je sedaj postala že prava cesta,...

... se odpeljemo mimo velikih palmovih nasadov ...

... in hiš domačinov ...

do prve oaze - Chebike.

Tu nas pričaka kar nekaj turistov in precej lokalnih ponudnikov spominkov, mimo katerih moramo, da pridemo v kanjon. Kot vsi kanjoni in tudi rečne struge so večinoma brez vode. Le skromen potoček se vije med skalami in ustvarja slapčke. Razumeti moramo, da smo kljub vsemu že skoraj v puščavi.

Ogledamo si še berbersko vas...

... in spet mimo prodajalcev ...

... nazaj do kombija. Nadaljujemo do druge oaze - Tamerza. Po poti nam lokalni vodnik, ki nas je ustavil in pot narisal kar v pesku, ...

...priporoči neznan kanjon, ki si ga ogledamo peš.

Res je vreden ogleda in težko si je predstavljati, kako tu zgleda vse skupaj takrat, ko pride do obilnih padavin. 

Tako pridemo peš do Tamerze, si ogledamo kaskado ter se odpravimo do kombijev. Odpeljemo se še do kanjona Mides. Tudi ta je zelo globok in praktično brez vode.

Vroč dan s kar precej hoje nas je malo utrudil, zato smo poiskali miren kraj ob lokalnem jezeru in končali današnji dan. Upam, da nas bodo policisti pustil pri miru, saj smo samo dober kilometer oddaljeni od alžirske meje.

 

Tunizija - 7.dan - Rommelova pista

Pot: Sbeitla - Gafsa - Redeyef - Rommelova pista

Zjutraj gremo do arheološkega najdišča in si ga ogledamo. Sprehod je kar precej dolg, saj je nahajališče res veliko.

Zanimivi so še izredno dobro ohranjeni mozaiki.

Osrednji trg rimskega mesta je dobro ohranjen.

Danes smo se odločili, da se izognemo policijskim kontrolam. Po mestu Sbeitla, se po "mestnih" ulicah odpeljemo do stranske ceste za Gafso. Vožnja je slikovita in precej bolj odraža dejansko življenje prebivalcev Tunizije. Ker so ceste precej dotrajane, povprečna hitrost ni ne vem kako velika. A saj se nam ne mudi.

Mesto Gafsa spet zapustimo po "mestnih" ulicah. Pokrajina se spreminja in postaja pol puščavska. Zelenja skoraj ni več. 

Srečamo že tudi prve kamele.

V zahodni Tuniziji srečujemo vaške bencinske črpalke, kjer lahko po ugodni ceni kupiš poceni alžirsko nafto, katero zagotavlja črni trg. Pravzaprav lahko normalno gorivo dobiš na normalnih črpalkah le v večjih mestih.

V Redeyifu najdemo vstop na Rommelovo pisto. To je pista, ki jo je zgradila vojska generala Rommela preko gorovja, ker ga je zavezniška vojska stiskala proti Atlasu. Cesto so naredi v parih tednih in se po njej izmuznil zaveznikom. Cesta (pista) je še sedaj po osemdesetih letih uporabna. Dolga je 32km in na svoji poti premaga 800 višinskih metrov. Pokrajina ob njej je izredno slikovita, zato je še danes priljubljena pot avanturistov, ki potujejo po Tuniziji. Priporočena je uporaba 4x4.

Tudi mi se odpravimo po njej. Obljube z interneta o njeni lepoti so resnične in res nudi nepozabne poglede ... 

... in tudi vozniške užitke.

Da ne bi bilo lepega prehitro konec, se odločimo, in prespimo kar ob pisti v bližini oaze.  Ta noč bo tiha in mirna - to smo prepričani.