Paklenica

 Plezanje Paklenica - 17.4. - 19.4.2026

Tudi tokrat se nam je uspelo dogovoriti za plezanje v Paklenici. 4P + MP - torej nas je bilo šest - tri naveze. Kot že nekajkrat, smo se namestili v apartmaju Vitrenik, plezali pa smo tri dni. Vsi trije dnevi so bili več kot primerni za takšno dejavnost.

Na vrhu skoraj vsake smeri vedno očara pogled na čudovito obalo jadranskega morja.

Po celodnevnem plezanju se prileže še sprehod proti Kuli.

Preživeli smo tri lepe plezalne dneve z obljubo, da jih čim prej spet ponovimo. Paklenica ima res svoj nezamenljivi šarm.

Velike Lašče - 11.4. - 12.4.

Velike Lašče, Trubarjeva domačija, Kobilji curek, cerkev sv. Ahaca na Gori, Ljubljansko Barje

Dobil sem sporočilo, da je v Velikih Laščah prireditev - Pizziada Lasis - kreativno pečenje pizz. To je bil razlog, zakaj sva se v te konce Slovenije sploh podala. Ker sva bila bolj pozna, so ob najinem prihodu samo še redki picopeki, ki so bili že malo pod maligani, vztrajali pri peki. Seveda so bile pice temu primerne. Mogoče so bile dopoldan boljše.

Kar hitro sva se odpravila malo v naravo - pogledat Kobilji curek - to je najvišji slap na Dolenjskem in je visok 30m. Več si lahko preberete na povezavi.

Sprehod po gozdu je bil prav prijeten, tudi slap je imel še nekaj vode. Ker se je že mračilo, sva poiskala 

prenočišče ob otroškem igrišču. Zjutraj sva se malo "razgibala" po igralih.

V bližini je Trubarjeva domačija. Vedno, ko se peljeva tu mimo na Krk, nimava časa za take oglede. Tokrat pa se sprehodiva po jutranjem aprilskem soncu.

Nazaj proti Ljubljani se ustaviva še pri gradu Turjak, na katerem potekajo obnovitvena dela. Kot kaže, ga bodo uredili v nastanitvene namene. Vsekakor je pohvalno, da se kulturna dediščina obnavlja, saj je grad še pred časom imel zelo žalostno podobo.

Najdeva še hribček v bližini in obiščeva cerkev sv. Ahaca na Gori. Sprehod je prav prijeten.

Cerkev sv. Ahaca je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja. Z oltarno plastiko in stensko poslikavo predstavlja gotski slog.

Visoka cerkvena ladja ima nekaj gotskih oken in prav takšna vrata. Zvonik stoji posebej, nekaj metrov stran. V času turških nevarnosti, ki so dve stoletji pretresale naše kraje, je imel vlogo relejne opozorilne postaje.

V Sloveniji so s signalom o preteči nevarnosti začeli v Kostelu, z dimnimi signali in ognjem prešli prek ribniške Svete Ane in Grmade do Ahaca in od tu naprej proti Ljubljani. Tako lahko še danes vidimo, da je bil njegov prvotni namen obrambni stolp.

Kasneje so na Gori, kot domačini imenujejo markanten hrib, plemiči Auerspergi iz gradu Turjak cerkev prezidali v današnjo obliko v čast zmage nad Turki v sloviti bitki pri Sisku. Med bitko je namreč odločilno vlogo odigral ravno Andrej Turjaški, mladi poveljnik kranjskih strelcev.

Sveti Ahac, sicer tudi sam rimski vojak in poveljnik, pa je postal zavetnik znamenitih Turjačanov. S to zmago se je vzpostavilo vojaško ravnotežje v boju proti Turkom, ki so potlej le še redko vdirali na tedanjo Kranjsko in Štajersko.

Izlet zaključiva s kolesarskim izletom po Ljubljanskem Barju. Peljeva se do Iškega Vintgarja.

Ker sva prvotno načrtovala še en počitniški dan, doma ignorirava hišo in prespiva v kombiju pod kozolcem. Seveda pripraviva dobro večerjo in nazdraviva posebnemu dnevu.

Maroko - 34., 35., 36., 37., 38. dan - Od Maroka do doma

Vkrcanje je potekalo brez vsakršnih problemov. Po voznem redu smo izpluli.  V kabini se je prilegel vroč tuš in mehka postelja. Morje je bilo mirno, zato je tudi noč bila takšna.

Problem v notranji kabini je ta, da lahko spiš tudi ves dan. Zunanje svetlobe ni, zato si je dobro nastaviti budilko. Dan je sončen, morje je še vedno mirno.

Tudi naslednja noč je mirna. Čas preživljava s sprehodi po palubi in branju knjig. V zadnjem mesecu ni bilo časa za branje, tukaj pa ga je v izobilju. 

Naslednje jutro pristanemo v Barceloni. Izkoristim dostop do interneta in posodobim blog. Barcelona vedno očara, pa čeprav samo iz palube stoječe ladje. Izhod v mesto ni dovoljen.

Prvič vidim, kako tako ladjo oskrbijo z gorivom.

Nadaljujemo plovbo v lepem vremenu. Bodite pozorni, da ob izplutju izključite prenos podatkov na vaših napravah. V nasprotnem primeru vas čaka visok račun, saj se ladja poveže na satelitski internet, vaša naprava pa na ladijski mobilni signal.

Vremenska napoved za naslednje dni ni nič kaj obetavna. Windi napoveduje visoke valove (preko 5m) in močan veter (do 160 km/h). Res se že po nekaj urah veter krepi, valovi pa po oceni dosegalo okoli 2m. Ladja še naprej pluje dokaj mirno. Na GPS vidim, da se je kapitan prilagodil situaciji in vzorno pluje kakšnih 20 km stran od obale. Morje zato ostaja na zmernih valovih in plujemo dokaj mirno. Zjutraj priplujemo v Genovo. 

Izkrcanje in carinske obveznosti so gotove po poldrugi uri. Po italijanskih avtocestah hitro napredujeva. Promet ni pretirano gost. Vidiva da se je gorivo precej podražilo. Če ti uslužbenec natoči nafto, lahko stane tudi 2,4 €/liter. Na srečo se midva voziva še vedno z maroško nafto.

Proti večeru se odločiva, da še enkrat prespiva, saj se nama ne mudi domov. Poslušava poročila o močnem vetru v naših krajih. Menda tudi sneži. Zakaj bi torej hitela domov. V italijanski Gorici najdeva miren prostor tik ob Soči. Skuhava si dobro večerjo in nazdraviva srečnemu povratki v Slovenijo.

Zjutraj se odpraviva proti domu. Ker nimava vinjete, se peljeva čez Ajdovščino in Col proti Logatcu. Spremlja naju sneg in zmeren veter. Iz poletja sva spet prišla v zimo. 

Kmalu zapeljeva na domače dvorišče. Videti je, da je vse tako kot je treba. 

Celotna pot je bila dolga 6800 km. 

Maroko - 31.32.33. dan - od El Jadide do Tangerja

Sedaj sva v  osrčju področja, kjer raste argan. 

Arganovo drevo (Argania spinosa) je endemit, kar pomeni, da v naravi uspeva le na zelo omejenem geografskem območju. Njegovo edino naravno rastišče je jugozahodna Maroko, čeprav manjše populacije najdemo tudi v sosednji Alžiriji ter območjih Zahodne Sahare in Mavretanije.

Zaradi zahtevne pridobitve in izjemnih lastnosti ga pogosto imenujejo "maroško tekoče zlato". Njegova priljubljenost izvira iz dveh glavnih vrst uporabe:

V kulinariki: Olje iz praženih semen ima značilen oreščkov okus. Uporablja se za pomakanje kruha, prelivanje kuskusa ali kot osnova za amlou (namaz iz arganovega olja, mandljev in medu)

V kozmetiki: Olje iz nepraženih semen je cenjeno zaradi visoke vsebnosti vitamina E in antioksidantov. Odlično vlaži kožo, lase, izboljšuje elastičnost kože in deluje protivnetno.

Zjutraj si z zanimanjem ogledava plodove, ki že rastejo ...

... nato pa si v bližnji zadrugi ogledava še, kako iz sadeža pridobijo olje. Predelava je ročna, temu primerna je cena tega oljnega zlata.

Obiščeva El Jadido. El Jadida je pristaniško mesto na atlantski obali Maroka, približno 90 km jugozahodno od Casablance. Zanjo je značilna izjemno bogata in večplastna zgodovina.

Portugalska preteklost

Mesto so leta 1502 zasedli Portugalci in ga utrdili v močno trdnjavo Mazagan. Ta je postala njihova zadnja postojanka v Maroku, ki so jo leta 1769 po hudem boju zapustili

Po odhodu Portugalcev je mesto večinoma samevalo, dokler ga ni v začetku 19. stoletja dal obnoviti sultan Abderrahman in ga poimenoval El Jadida ("nova"). V 20. stoletju so Francozi mesto razvili v priljubljeno morsko zdravilišče.

Leta 2004 je bila Portugalska mestna četrt Mazagan zaradi izjemne ohranjenosti in edinstvenega stika evropske in maroške kulture razglašena za UNESCO-vo svetovno dediščino.

Glavne znamenitosti:

-          Portugalska cisterna - nekdanje skladišče ali orožarna iz 16. stoletja, predelana v rezervoar za vodo. Znana je po 25 stebrih, ki podpirajo obok, in tanki plasti vode na tleh, ki ustvarja čarobne odseve svetlobe. Bila je prizorišče filma Othello režiserja Orsona Wellesa.

-          Močno renesančno obzidje z več bastijoni, po katerem se lahko sprehodite in uživate v razgledu na morje.

Cisterna je žal zaprta in je v obnovi - po informacijah in po zbledeli tabli na vhodu - že kar nekaj let. Ni videti, da bi se obnova že pričela.

Sprehodiva se še po ozkih uličicah starega dela...

... in si ogledava zanimivo pristanišče polno oceanskih čolnov, ki so pripravljeni za lov.

Na poti proti Casablanci se ustaviva za kavo in v travi Eka najde majhno želvico.

 

Poziranje ji ni bilo najbolj všeč, zato sva jo odložila nazaj na travo. Na svojih majhnih nožicah je urno odhitela dalje. Po par minutah je ni bilo nikjer več.

V Casablanci sva si želela ogledati mošejo Hasana II.

Mošeja Hasana II. v Casablanci je največja mošeja v Maroku in ena največjih na svetu, obenem pa je tudi najvišja verska zgradba na svetu. Minaret je visok 210 m in ima na vrhu laser, ki ponoči kaže proti Meki. Velja za mojstrovino moderne islamske arhitekture in najpomembnejši mejnik mesta. Odprta je bila leta 1993.

Sprejme do 105.000 vernikov (25.000 v notranji dvorani in 80.000 na zunanjem dvorišču)

Pri okrasju je sodelovalo 6.000 maroških mojstrov obrtnikov, ki so ustvarili osupljive mozaične ploščice, ročno rezbarjen les in štukature. Vsi materiali, razen stebrov in steklenih lestencev, so iz Maroka.

Mošeja Hasana II. je ena redkih mošej v Maroku, ki je odprta za nemohamedance. Ogled notranjosti je možen s vodičem. 

Midva sva si jo ogledala samo od zunaj.

Počasi končujeva svojo krožno pot po Maroku. Tako prva kot zadnja postaja je Tanger.

Tanger je mesto na skrajnem severu Maroka ob ožini Gibraltar, kjer se Sredozemsko morje srečuje z Atlantskim oceanom. Zaradi strateške lege je bil skozi zgodovino vrata med Afriko in Evropo ter stičišče različnih kultur.

Danes mesto ohranja mešanico arabskih, evropskih in judovskih vplivov. Je sodobno, dinamično mesto z več kot milijon prebivalci, ki hkrati ohranja svoj edinstveni zgodovinski značaj.

Midva si ogledava pristanišče, mošejo in del obzidja.

Ogledava si še svetilnik, ki označuje stično točko Mediterana in Atlantika. Preden prideva do njega, vidiva tablo, ki opozarja na prepoved hranjenja divjih prašičev. Mislila sva, da je to šala, ampak sva po par metrih srečala četico...

Svetilnik na rtu Spartel je najstarejši in eden najbolj prepoznavnih maroških svetilnikov. Stoji na skrajni severozahodni točki Afrike, približno 14 km zahodno od Tangerja, na mestu, kjer se Atlantski ocean sreča s Sredozemskim morjem.

Svetilnik je dal zgraditi sultan Mohamed IV. po hudi pomorski nesreči leta 1860, ko se je ob obali razbila brazilska fregata Dona Isabel, pri čemer je umrlo 250 mladih kadetov. Gradnja je potekala med letoma 1861 in 1864.

Višina stolpa: 24 metrov, s svetlobnim virom na 95 m nadmorske višine. Svetlobni doseg je 30 navtičnih milj.

Svetilnik so skozi leta večkrat posodobili – leta 1931 so povečali moč na 300.000 sveč, leta 1933 dodali zvočni sistem za meglo, leta 1952 pa priključili elektriko.

Na poti do pristanišča Tanger Med, po cesti prečiva še gibraltarsko ožino. Morski promet je precej gost.

Najino potovanje po Maroku je končano. Čaka naju še 55 urna plovba proti Italiji in nato še 750 km do doma. Za enkrat je morje mirno, carinske obveznosti pa sva prestala brez problemov.

Grb Kraljevine Maroko.

Pa še prizorček iz pristanišča.