Maroko - 25.dan - Tizi n'Ait Hmed, Tizi n'Ait Imi, dolina Ait Bougmez

Zjutraj naju pričaka čudovito jutro. Kar nisva mogla dočakat, da se podava v višine. Po zajtrku nisva spila niti prve kave, tako sva želela naprej.

Lepa cesta se vije visoko v gore, potem se spet spusti za nekaj sto metrov. Po poti naju spremljajo berberske vasi.

Zapornica na cesti je odprta, kar je dobro znamenje. Na višini našega Triglava spijeva prvo jutranjo kavo. Z višino se razgledi večajo. Prijetno toplo je in skoraj brez vetra.

Po dvajsetih kilometrih atraktivne ceste doseževa vrh enega najvišjih gorskih prelazov v Severni Afriki. 3005 m visoki Tizi n'Ait Hmed.

Razgledi so res tako veličastni, da bi lahko ves čas fotografiral na katerokoli stran.

Je pa na severni strani še kar precej snega, kar sva tudi pričakovala. Cesta je na nekaterih deli malce težje prevozna, a nama ne povzroča večjih težav.

Pot se spet spusti na višino okoli 2200 m. Spet srečujeva berberske vasice. Bivališča so zgrajena iz lokalnega materiala, zato so skoraj nevidna, ker se tako zlijejo z okolico.

Pridne roke obdelujejo, zgleda, rodovitno zemljo. Vse zaplate so lepo obdelane in že posejane s pridelki.

Cesta se vije ves čas med 2000 do 2500 m. Na severnih pobočjih je še precej ostankov snega, na prisojnih pa je že precej pomladno.

Okolica je zelo prikupna in fotogenična. Zanimive skalne formacije in kontrastno zasneženi vršaci.

 

Cesta se spet začne vzpenjati. Postala je malo slabša. Asfalt je izginil. Strmina se proti koncu tudi precej poveča.

Bližava se drugemu prelazu - Tizi n'Ait Imi Višinska tabla je zasuta v snegu, zato si pomagam na drug način.

Tudi tukaj so razgledi čudoviti, kamor pogledaš.

Na severni strani je tudi tukaj še obilo snega. Prava bob steza. Še dobro, da prometa skoraj ni. Ves čas poti sva srečala samo 5 avtomobilov.

Vožnja pa izgleda nekako takole:

Po prečenju zasneženega pobočja...

... se spustiva v dolino Ait Bougmez. 

Dolina Ait Bougmez je pravi zaklad, kjer lahko vidiš pristne vasi iz blatne opeke v katerih živijo izredno prijazni ljudje. Polno je tudi obdelanih teras, kjer raste vse, kar ti ljudje potrebujejo. Dolina se imenuje  "dolina srečnih ljudi"

Danes je nedelja in v vasi, skozi katero se peljeva, je velika tržnica. Tu se lahko kupi vse - od zelenjave do pralnega stroja.

Ko zapelješ v vas, kjer imajo tržnico se nikomur nikamor ne mudi, nihče se za nič ne razburja in vsi so videti zadovoljni - zgleda pa takole:

Videla sva tudi ženske, ki so prale perilo v reki. Zgleda, da imajo v nedeljah pralni dan. Oprano perilo pa sušilo na vejah, grmovju, pa tudi takole:

Po poti srečava tudi pastirje s kozami...

... rešiva s ceste dve želvi...

in ves čas občudujeva avtentične vasi.

Danes se nama je Visoki Atlas predstavil v najlepši možni luči. Sneženi vrhovi in s snežnimi zaplatami polna pobočja obsijana s soncem, barvita pokrajina, idilične vasi in prijazni ljudje - več si človek od dneva ne more želeti.

Maroko 23. in 24. dan - Dolina Ziz, kanjon Todra, kanjon Dades

Zjutraj naju sipine spet premamijo in pred odhodom se še enkrat sprehodiva po njih. Danes sva tudi spala čisto ob sipinah.

 

Nadaljujeva pot proti severu. Po poti srečava tudi polno naložen kamion. Takšni prizori so v Maroku kar pogosti in prav nič ne motijo roke pravice.

Ustaviva se nad dolino Ziz.

Dolina reke Ziz je najbolj znana kot najdaljša oaza na svetu. Reka Ziz, ki izvira v Visokem Atlasu, ne ustvarja le življenjskega prostora, ampak je skozi tisočletja v pokrajino vrezala tudi dramatične soteske in kanjone.

Ko se peljeva skozi dolino, naju obkrožajo ogromni nasadi palm, ki so glavni vir zaslužka in prehrane za lokalno prebivalstvo.

V tem na videz sušnem okolju je ključ do uspevanja nasadov moder sistem namakanja. Že stoletja lokalni prebivalci uporabljajo genialne podzemne namakalne kanale, znane kot "khettara" . To so pravzaprav rahlo nagnjeni podzemni rovi, ki speljejo vodo iz vodonosnikov in višje ležečih virov daleč naokoli do polj in nasadov, ne da bi pri tem prihajalo do izhlapevanja. To je popoln dokaz, kako so ljudje v harmoniji z naravo in s svojo iznajdljivostjo omogočili življenje v puščavskih razmerah.

Nadaljujeva proti kanjonu Todra. Prespiva nad kanjonom in občudujeva staro berbersko vas, ki se dviga nad nasadi palm.

Zjutraj se peljeva do kanjona. Že vhod je spektakularno ozek.

Kanjon Todra (pogosto imenovan tudi Soteska Todra) je še en biser visokogorskega Atlasa. Je zgodba o surovi moči vode in skale, ki se dvigajo v nebo.

Gre za ozko sotesko, ki jo reka skozi tisočletja vrezala v apnenčasto planoto. Zadnji kilometer soteske je najbolj spektakularen – stene se dvigajo skoraj navpično do višine 300 metrov, na najožjem delu pa sta skali oddaljeni le 10 do 20 metrov druga od druge. To ustvarja mogočen in nepozaben prizor.

Kanjon Todra velja za eno najboljših plezališč v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Gladke, kompaktne apnenčaste stene ponujajo na stotine plezalnih smeri vseh težavnostnih stopenj.

V stenah je nekaj plezalcev, nekaj pa jih srečava, ko se pripravljajo za vzpon. Mogoče bi pa naslednjič lahko prinesla s sabo plezalno opremo in bila tukaj kak dan.

 Tudi koze delajo družbo množici turistov.

Nadaljujeva do kanjona Dades. Sprva sem načrtoval pot preko planin, a sem se na koncu vseeno odločil za ravninsko varianto.

Cesta, ki vodi skozi sotesko nosi romantično ime "Cesta tisočerih kasb«. Vožnja po njej je doživetje zase, saj se z vsakim ovinkom odpre nov dih jemajoč razgled. 

Soteska Dades je niz globokih sotesk, ki jih je izdolbla reka Dades, ki izvira v gorah in teče približno 350 kilometrov proti jugozahodu, preden se priključi reki Draa na robu Sahare . Stene sotesk so visoke od 200 do celo 500 metrov .

Zgodba Dadesa se je začela pred milijoni let, ko je bilo to območje na dnu morja . Usedline so se usedale okoli velikanskih koralnih grebenov in sčasoma strdile v sedimentne kamnine, kot so peščenjak in apnenec . Ko so tektonski premiki dvignili Atlas, se je reka Dades zajedla v dvigajoče se kamnine in jih s svojo erozijsko močjo oblikovala v današnje soteske . Večino leta je reka šibka, ob neurjih pa se spremeni v silovit tok, ki nosi kamenje in poglablja strugo.

Do vrha kanjona vodi spektakularna cesta.

Ko se vračava, si bolj podrobno ogledava še znamenite in nenavadne skalne formacije imenovane Opičji prsti. To so erodirane apnenčaste strukture, ki spominjajo na prste ali možganske vijuge in so prava paša za oči. Nahajajo se ob cesti, ki se vzpenja skozi najbolj osupljiv del soteske.

Nadaljujeva pot in danes nočiva na višini 2200 m. Med večerjo imava zelo zanimiv razgled na pokrajino pod nama.