Maroko 23. in 24. dan - Dolina Ziz, kanjon Todra, kanjon Dades

Zjutraj naju sipine spet premamijo in pred odhodom se še enkrat sprehodiva po njih. Danes sva tudi spala čisto ob sipinah.

 

Nadaljujeva pot proti severu. Po poti srečava tudi polno naložen kamion. Takšni prizori so v Maroku kar pogosti in prav nič ne motijo roke pravice.

Ustaviva se nad dolino Ziz.

Dolina reke Ziz je najbolj znana kot najdaljša oaza na svetu. Reka Ziz, ki izvira v Visokem Atlasu, ne ustvarja le življenjskega prostora, ampak je skozi tisočletja v pokrajino vrezala tudi dramatične soteske in kanjone.

Ko se peljeva skozi dolino, naju obkrožajo ogromni nasadi palm, ki so glavni vir zaslužka in prehrane za lokalno prebivalstvo.

V tem na videz sušnem okolju je ključ do uspevanja nasadov moder sistem namakanja. Že stoletja lokalni prebivalci uporabljajo genialne podzemne namakalne kanale, znane kot "khettara" . To so pravzaprav rahlo nagnjeni podzemni rovi, ki speljejo vodo iz vodonosnikov in višje ležečih virov daleč naokoli do polj in nasadov, ne da bi pri tem prihajalo do izhlapevanja. To je popoln dokaz, kako so ljudje v harmoniji z naravo in s svojo iznajdljivostjo omogočili življenje v puščavskih razmerah.

Nadaljujeva proti kanjonu Todra. Prespiva nad kanjonom in občudujeva staro berbersko vas, ki se dviga nad nasadi palm.

Zjutraj se peljeva do kanjona. Že vhod je spektakularno ozek.

Kanjon Todra (pogosto imenovan tudi Soteska Todra) je še en biser visokogorskega Atlasa. Je zgodba o surovi moči vode in skale, ki se dvigajo v nebo.

Gre za ozko sotesko, ki jo reka skozi tisočletja vrezala v apnenčasto planoto. Zadnji kilometer soteske je najbolj spektakularen – stene se dvigajo skoraj navpično do višine 300 metrov, na najožjem delu pa sta skali oddaljeni le 10 do 20 metrov druga od druge. To ustvarja mogočen in nepozaben prizor.

Kanjon Todra velja za eno najboljših plezališč v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Gladke, kompaktne apnenčaste stene ponujajo na stotine plezalnih smeri vseh težavnostnih stopenj.

V stenah je nekaj plezalcev, nekaj pa jih srečava, ko se pripravljajo za vzpon. Mogoče bi pa naslednjič lahko prinesla s sabo plezalno opremo in bila tukaj kak dan.

 Tudi koze delajo družbo množici turistov.

Nadaljujeva do kanjona Dades. Sprva sem načrtoval pot preko planin, a sem se na koncu vseeno odločil za ravninsko varianto.

Cesta, ki vodi skozi sotesko nosi romantično ime "Cesta tisočerih kasb«. Vožnja po njej je doživetje zase, saj se z vsakim ovinkom odpre nov dih jemajoč razgled. 

Soteska Dades je niz globokih sotesk, ki jih je izdolbla reka Dades, ki izvira v gorah in teče približno 350 kilometrov proti jugozahodu, preden se priključi reki Draa na robu Sahare . Stene sotesk so visoke od 200 do celo 500 metrov .

Zgodba Dadesa se je začela pred milijoni let, ko je bilo to območje na dnu morja . Usedline so se usedale okoli velikanskih koralnih grebenov in sčasoma strdile v sedimentne kamnine, kot so peščenjak in apnenec . Ko so tektonski premiki dvignili Atlas, se je reka Dades zajedla v dvigajoče se kamnine in jih s svojo erozijsko močjo oblikovala v današnje soteske . Večino leta je reka šibka, ob neurjih pa se spremeni v silovit tok, ki nosi kamenje in poglablja strugo.

Do vrha kanjona vodi spektakularna cesta.

Ko se vračava, si bolj podrobno ogledava še znamenite in nenavadne skalne formacije imenovane Opičji prsti. To so erodirane apnenčaste strukture, ki spominjajo na prste ali možganske vijuge in so prava paša za oči. Nahajajo se ob cesti, ki se vzpenja skozi najbolj osupljiv del soteske.

Nadaljujeva pot in danes nočiva na višini 2200 m. Med večerjo imava zelo zanimiv razgled na pokrajino pod nama.

Maroko 21. in 22. dan - Merzouga, Erg Chebbi, Lac de Merzouga, puščava Ouzine

Zjutraj, ko sva se zbudila, sva videla, da sva kljub popolni temi  našla kar dober prostor.

Ko sva odhajala, sva srečala še domačina, ki je pasel kamele. Ker je kamela precej hitra žival (če seveda to hoče), ji domačini zvežejo prednji nogi, da ne more delati predolgih korakov. Praktično, a ne preveč humano do živali.

Vreme se vedno bolj slabša. Po poti do Merzouge že pade kakšna kaplja dežja. Temperatura se vztrajno niža. Ko prispeva, je samo še 9 stopinj in piha precej močan veter okoli 60km/h. Poiščeva bolj osamljen prostor in parkirava. Zunaj začne deževati.

Kar naenkrat vidiva iz avtomobila, da do naju pride četica kamel, ki jo vodi vodnik. Namestijo se čisto blizu avta. Potem pride še ena in še ena. Okoli avta je več kot trideset kamel.

Nisva vedela, ali so prišli vedrit pod drevesa, ali je ta prostor rezerviran za kamele. V naslednje pol ure se ni dogajalo nič. Kamele so se posedle po tleh, nekatere so mulile drevesa. 

Potem pa so se pripeljali kombiji s turisti. Začeli so se opremljati in jezditi kamele. V naslednjih petnajstih minutah ni bilo nikogar več.

Prenehalo je deževati. Vetrovno in mrzlo pa je še bilo. Tudi midva sva se odpravila na peš raziskovanje Erg Chebbi.

Erg Chebbi je ikona maroške Sahare. Je ena najbolj znanih in najlepših peščenih puščav (ergov) v Maroku. Nahaja se v jugovzhodnem Maroku, tik ob mestu Merzouga, blizu meje z Alžirijo. Je morje visokih sipin živo oranžne in rdeče barve, ki se dvigajo tudi do 150 metrov. So zelo fotogenične, še posebej ob sončnem vzhodu in zahodu.

Je daleč najbolj obiskan in turistično najbolj razvit erg v Maroku, saj je zlahka dostopen (do roba sipin se da pripeljati z avtomobilom). Erg je dolg približno 22 km in širok 5 km. Zaradi svoje priljubljenosti je tudi precej obiskan.

Kljub precejšnji množici turistov, ki so si ogledovali peščine s kameljih hrbtov, iz avtomobilov, štirikolesnikov in motorjev, lahko še vedno najdeš samotne poti.

Precej močan veter naju odvrne od nadaljnjega sprehajanja, zato se vrneva v avto. Dobra večerja in kozarec vina ogrejeta telo. Zvečer vseeno malo koristiva še gretje v avtu. 

Ponoči se vreme zjasni in veter oslabi. Zjutraj naju pozdravi sonce in naju zvabi na sprehod.

Ob tej uri je obiskovalcev precej malo. Odpraviva se na vrh visoke sipine. Od tu se vidi razsežnost erga.

Med hojo občudujeva kreativnost narave in zanimive strukture v pesku.

Kar težko se posloviva od takih lepot. Sipine imajo neko magično moč, ki se jo ne da opisat.

Na zemljevidu sva videla, da je v bližini tudi jezero. Odpeljeva se na tja in si ga ogledava.

Lac de Merzouga ni stalno jezero. Gre za sezonsko slano jezero. Nahaja se tik ob vznožju sipin Erg Chebbi, le nekaj kilometrov od mesta Merzouga. Njegov obstoj je popolnoma odvisen od količine padavin.

V mokrih zimah in pomladi, ko v gorah (Atlas) zapade dovolj snega in dežja, se voda steka v podzemne reke in napolni to kotlino med sipinami in kamnito planoto. Takrat se puščavska pokrajina čez noč spremeni v ogromno jezero.

Večino leta je jezero popolnoma suho in ga prekriva bela, skoraj mlečna skorja soli. Izgleda kot ogromno belo polje, ki se blešči na soncu.

Imela sva srečo in sva ga videla. Letošnja zima je bila obilna s padavinami. To sva videla že v Srednjem in Visokem Atlasu.

Že dopoldne sva se pogovarjala, da bi najela vozilo z voznikom in bi se malo zapeljala po sipinah. Vrneva se do sipin, in najdeva voznika. Dogovoriva se za ugodno ceno in že se odpeljemo.

Izkušnja je zelo prijetna in vredna stroška.

Ne da se nama oditi še danes naprej, zato se odpeljeva naprej proti jugu še kakšnih 50 km do puščave Ouzine.

Puščava Ouzina ni klasična kamnita ali prodnata puščava (hamada/reg), ampak je erg – peščeno morje z izjemnimi sipinami. Znana je predvsem po svojih okrastih in zlato-rdečih sipinah.

Za razliko od Erg Chebibija, kjer so sipine bolj zbite na enem mestu, so sipine v Ouzini bolj razpršene in tvorijo manjše skupine (groupe), ločene s kamnitimi tlemi.

V puščavi Ouzine dobite občutek popolne samote in divjine. Ker je težje dostopna kot Merzouga, je turistov zelo malo. Pogosto boste imeli celotno sipino zase in boste uživali v igri svetlobe in senc.

Ves čas sprehoda nisva videla nikogar. Res sva jih imela samo zase.

Vrneva se v Merzougo in poiščeva osamljen prostor. 

Kar ne moreva se posloviti od sipin - ampak jutri morava nadaljevati pot.