Noč je bila mirna. Samo reka nama je delala družbo. Bila je primerna tudi za umivanje in nujno pranje.
Pot po Rifu je zanimiva. Ves čas poti so ob cesti prodajalci, ki ponujajo male vrečice - konopljo in hašiš. Njihov videz izdaja, da so prodajane izdelke tudi dobro preizkusili.
Višina ceste je ves čas nekje med 800 in 1400 m. Na vrhovih so še ostanki snega. Cesta pa ne more skriti posledic letošnjega dežja.
Nekje manjka kar cel pas, nekje so 30 cm stopnice. Takih mest je ogromno. Glede na to, da nikjer nisva videla niti enega deovnega stroja, bo popravilo trajalo dosti časa.
Po poti je tudi nekaj mest, ki imajo običajno prometno gnečo.
Škoda, da sva tu ravno v času Ramadana, saj nikjer ne diši po dimu in tajinu. Tudi kakšna Harira bi se prilegla, a tudi te ni. V tem času muslimani ne smejo jesti od sončnega vzhoda do sončnega zahoda.
Po poti se oglasiva še v mestu El Jebha, ki pa razen zanimivega imena nima kakšne posebne vrednosti ogleda.
Ampak itak je mesto ležalo ob najini poti. Bil pa je čas za hitro kosilo v avtu. Vseeno pa si ogledava ribiče, ki v pristanišču opravljajo dnevno delo.
Preden končava današnjo vožnjo, si želiva še skrajšati pot po lokalni bližnjici...
... a se po nekaj kilometrih vrneva nazaj, saj je bližnjica v fazi obnove, zato ni prevozna.
Danes bova prenočila še ob sredozemskem morju, jutri pa bova že na poti v notranjost dežele.
