Turčija - Polotok Gallipoli

 Pot: mimo mostu čez Dardanele do NP Gallipoli

Od prijetnega jezerca, ki v jutranjih urah ni imel komarjev se odpeljeva proti Dardanelam. Po poti srečava tri Slovence - Korošce, ki z motorji raziskujejo Turčijo. Na žalost ravno plačujejo policiji. Vseeno izmenjamo par besed. Midva nadaljujeva mimo mostu čez Dardanele.

Most preko Dardanel (uradno turško 1915 Çanakkale Köprüsü) je najdaljši viseči most na svetu.

• Lokacija: Povezuje evropsko in azijsko obalo Turčije preko ožine Dardanele.

• Glavna značilnost: Ima najdaljši glavni razpon med visečimi mostovi na svetu, ki meri 2.023 metrov. To je rekord, ki ga je prevzel od mostu Akashi Kaikyo na Japonskem.

• Odprtje: Slovesno so ga odprli 18. marca 2022.

• Pomen: Most je del nove avtoceste, ki močno skrajša potovalni čas (na približno 6 minut) in olajša promet med celinama, s čimer nadomešča dotlej edino povezavo s trajekti.

Zapeljeva se pod njim in nadaljujeva proti NP Gallipoli.. Osrednji del parka je skoraj brez turistov. Sprehodiva se po okolici.

Bitka pri Galipoliju (znana tudi kot Çanakkaleška bitka) je bila ena najpomembnejših in najkrvavejših bitk prve svetovne vojne. Potekala je od aprila 1915 do januarja 1916. na polotoku Galipoli v Osmanskem cesarstvu (današnja Turčija), ki nadzoruje pomorsko ožino Dardanele. 
Udeleženci so bili - napadalci: Sile Antante (Združeno kraljestvo, Francija, Avstralija in Nova Zelandija - ANZAC) ter branilci: Osmanska cesarstva (s pomočjo nemških svetovalcev). Antanta je želela zavzeti ožino Dardanele, prodreti do Carigrada (Istanbula) in prisiliti Osmansko cesarstvo iz vojne, ter tako odpreti oskrbovalno pot do Rusije. Izid je bil odločna osmanska zmaga. Sile Antante so po več mesecih neuspešnih in zelo krvavih napadov na dobro utrjene položaje morale umakniti svoje čete.

Bitka je postala nacionalni simbol herojstva in rojstva moderne Turčije. V njej se je izkazal Mustafa Kemal Atatürk, kasnejši ustanovitelj in prvi predsednik Turške republike. Za 

To je bila tragična in neuspešna zavezniška ofenziva, ki je imela ogromne posledice za nacionalno identiteto Turčije, Avstralije in Nove Zelandije. Terjala je 130.000 žrtev na obeh straneh. Bitka velja za veliko vojaško napako Antante.

Obiščeva nekaj vojaških pokopališč...

... ter spomenikov

Nazaj grede si na hitro ogledava še grad Kilitbahir, ki je postavljen na najožjem delu dardanelskega preliva.

Odločiva se za klasično prečkanje preliva - s trajektom. Prvič v življenju stopiva na azijska tla.

Ker so dnevi sedaj kratki, poiščeva prenočišče v  stilu današnjega dne  na zapuščeni vojaški bazi, ki je še danes polna zarjavelih topov - z lepim razgledom na preliv.

Turčija 2025 - pot

Pot: Hrvaška, Srbija, Bolgarija, Turčija

Pot pričneva šele ob 10 uri. Mejo prečiva v Rogatcu. Po hrvaških avtocestah hitro napredujeva. Pozna se, da je nedelja. Okoli 16 ure prečkava Srbsko mejo. Brez posebnosti. Gneče ni bilo. Nadaljujeva skoraj do Niša. Na prijetnem prostoru pričakava nov dan. Zunaj nič stopinj in gretje v kombiju dobro dene.

Nadaljujeva proti Sofiji. Tudi na bolgarski mejo ni gneče. Kupiva obvezno vinjeto še na srbski strani. Ne vem, če je bilo to pametno. Bom drugič preveril ceno na bolgarski strani. Bolgarske avtoceste so lepe in gladke. Hitro napredujeva in okoli 16 ure že prečkava Turško mejo. Policist na meji, kjer naju poskenirajo s tremi kamerami, z nasmehom reče: Slovenija, Luka Dončić.... Carinik sicer pogleda v zadnji del kombija, ampak ga prav nič ne zanima. Imava srečo. Na pošto prideva pet minut pred peto. Delajo do petih. Dobiva HGS kartico za avtoceste, naloživa dobroimetje, menjava denar (bom v prihodnje videl, ali dobro ali slabo) in se odpeljeva turškim dogodivščinam naproti. Tukaj je ura eno uro naprej, zato se potrudiva poiskati prenočišče prej. Ob akumulacijskem jezeru preživiva mirno noč.

Tokrat je topleje in zjutraj je dobrih 7 stopinj. 

Stausee in Drava

Akumulacijsko jezero Stausee na Golici

Pred dvema letoma, ko sva se vračala iz prvomajskega kresovanja, sva se peljala mimo jezera Stausee. To je akumulacijsko jezero za elektrarno Golica, ki se nahaja pri Lavamundu. Lepa - že skoraj alpska cesta naju pripelje skoraj na 1100 m visoko. Jezero je precej turistično, a tudi urejeno po avstrijsko. Hitro spoznava, da se "na črno" ne bo dalo v jezero. Ampak parkirnina je sprejemljiva. To pomeni, da lahko tudi koristiva nalagalno cesto.

Kajaka sta hitro v vodi, ki je zanimivo temna. 

Ko prideš do obale, kjer sonce proseva v vodo, dobi voda medeno zlato barvo.

Dolžina jezera je cca 5 km, največja širina pa je 1,5 km. Preveslava vse zalive in zalivčke. Ker sva tudi danes šla od doma po kosilu, je sonce že nizko, zato spraviva čolne nazaj na avto.

Pot sva dokumentirala na Garminu.

Na obrežju je zanimiv prizor, ko (vsaj jaz) prvič vidim čoln na drva. Nisem prepričan, ali je na lesni plin ali na paro. Kapitan se zavzeto trudi z upravljanjem čolna..

Že prej sva se odločila, da tukaj ne bova prenočila. Malo dalje proti Radljam je prijeten prostor, ki bo danes najin nočni prostor.

Zjutraj se odpeljeva proti Radljam ob Dravi. Najprej misliva, da bi za vstop na Dravo koristila tamkajšnji šporno vodni park. Na žalost ni primeren. Primeren je samo za drugo kavo.

Malo višje ob Dravi nama je poznan prostor, kjer se da lepo priti v Dravo. Razloživa in splaviva kajaka. 

Namenjena sva proti toku Drave do Dravograda. Po slabih osmih kilometrih pri Dravograjski elektrarni  obrneva in odveslava nazaj na izhodišče. Po preveslanh slabih 15. kilometrih prideva nazaj do izhodišča. Telefon je žal ostal v avtu, tako da poti nisva mogla dokumentirat.

Ker tukaj nikogar ne motiva, si skuhava še kosilo, se okopava v Dravi in se zadovoljna odpeljeva domov. Že v avtu se pogovarjava o novih planih.

Šoštanjsko jezero

 Veslanje - po dolgem času

Zadnji dve leti sta čolna žalostna tičala na nosilcih za suho bivanje. Problem je bil, kako spraviti čolne na dobre dva metra visoko streho najinega kombija. Potrebno je bilo kar malo razmisleka, da sem končno našel način, kako z malo muke spravit čolne na in iz strehe. Sistem bom mogoče še malo nadgradil, a sedaj je že uporaben do te mere, da je sprejemljiv.

Čolni so končno na strehi kombija

Najbližje nama je jezero v Šoštanju. Velika prednost pred velenjskim je v tem, da tukaj skoraj ni ljudi - sploh pa ne kopalcev. Že po par zaveslanih metrih naju je navdušenje spet prevzelo.

Takoj naslednji dan sva spet ponovila obisk jezera.

V dveh dnevih sva preveslala 10 km. Zdaj je sezona veslanja končno odprta in začnem razmišljati, kam še - da bo še bolj zanimivo. 

Planina Ravni in Dleskovec

Pot: Planina Ravni, Sedelce, Dolge Trate, Dleskovec

Po prejšnji turi na Uršljo goro, me je začelo boleti koleno. Današnja tur(c)a je bila namenjena ugotavljanju dejanskega stanja. Včeraj zvečer sva se pripeljala na planino Ravni. Na lepem že znanem kraju sva prenočila. 

Zjutraj je bilo nič kaj poletnih 8 stopinj. Ampak naredil se je lep dan. Zaradi mokrih trav sva se  odpeljala na začetek, kjer smo bili dogovorjeni z ostalimi prijatelji. 

Namen oz. cilj je bil Križevnik. Ker me boleče koleno ovira pri hoji, sva se odpravila naprej pred skupino. Na prvem razpotju sva se odločila napačno in zavila sva proti Molički peči. Smer za Planino Polšak sva žal spregledala. Menda je smer napisana malo višje - kar na deblu.  

Ko naslednje pol ure ni bilo nikogar za nama, sva le ugotovila napako. Pa saj je vseeno. Važna je pot, ne cilj. Z višino se razgledi širijo.

Ko prideva na Sedelce, se ne odločiva za Veliki vrh, ampak greva po prečnici na Dolge Trate. Pot se vije med nizkimi borovci. Še dobro, da je steptana od živine. 

Ko prideva na Dolge Trate, je ura še dovolj zgodna pa tudi koleno ni preveč boleče. Greva še na Dleskovec pogledat, kakšni so razgledi z njega.

Po poti, ki jo bolj slutiš kot vidiš, po slabi urici prideva na vrh. Splačalo se je potrudit. Na eno stran vidiva najin nesojen današnji cilj - Križevnik...

... na drugo stran Veliko Planino kot na dlani.

 Vreme danes res služi.

Čaka naju še sestop, ki bo spet preizkušnja za moje koleno. Pot proti planini Ravni sva imela v mislih bolj strmo, kot je bila danes. Koleno je zdržalo. Le kaj bo jutri?

Na planini srečava ostale iz skupine. Popijemo zasluženo pijačo in malo pokramljamo. Vsi ostali gredo proti domu, midva pa (ker imava dom s sabo), kuhat kosilo. V prijetnem sončku pojeva, potem pa še malo polenariva - dokler naju na preženejo temni oblaki.

Že prej na planini sva opazovala Bodeče neže, ki so bile že vse zaprte - kljub temu, da je bilo (videti) vreme odlično. Zanimivo, kakšne pripomočke rabimo ljudje, da napovemo vreme. Roža pa kar ve...

Domov se peljeva po nevihti. Celo malo toče je vmes. No, pa spet ne bo treba prati avta...

Hodila sva slabih 5 ur, napravila pa sva 10 km in 590 višinskih metrov.

Uršlja gora s Poštarskega doma

 Pot: Poštarski dom, Uršlja gora - krožna pot, Ivarčko jezero

V soboto zvečer se na hitro odločiva, da ne bova doma. Odpeljeva se okoli osmih zvečer. V mraku parkirava pred Poštarskim domom. V domu je še veselo, a naju to nič ne moti. Ponoči pade par kapljic dežja. To je samo poletna nevihta, ki je z repom iz Avstrije zašla v naše kraje. Zjutraj se prebudiva ravno ob sončnem vzhodu.

Odločiva se za krožno pot - gor čez Kozarnico, dol pa čez Kal. Prejšnji dan sva srečala na Slemenu planinske prijatelje, ki so to noč prespali na Uršlji gori. Mogoče pa jih srečava tudi danes in jih presenetiva. 

Malo za Križem res srečava skupinico. Prisrčno se pozdravimo in se dogovorimo, da se srečamo pozneje še v Slovenj Gradcu. 

Proti vrhu je vse več planincev. Danes je lep dan - težko bi bil lepši. 

Greva do vrha, ...

... pa do križa, ki je vedno fotogeničen, ...

... pa mimo cerkvice...

... nazaj v dolino. 

Tokrat se v koči ne oglasiva, saj je na prostoru pred kočo za naju preveč ljudi. 

Pot navzdol naju malo razočara. Pred devetnajstimi leti, ko sva zadnjič hodila po tej poti, je bila po spominu lepo speljana po gozdu. Danes pa pot vodi po gozdnih vlakah in cestah. Očitno je bil tudi tukaj vetrolom in gozd je precej razredčen. Obilica gozdnih vlak in cest pa narejenih zato, da so gozd očistili.

V vročem opoldnevu prideva nazaj na izhodišče. Zapeljeva se do Slovenj Gradca, kjer se še enkrat srečamo s prijatelji in popijemo zasluženo pivo.

Oni se odpeljejo domov, midva pa se greva še ohladit v Ivarčko jezero. 

Presenečena sva nad urejenostjo jezera. Precej je sprehajalcev, jih je pa kar nekaj z enakimi nameni kot midva. Voda je čista in osvežujoča. Kopanje se prav prileže.

Za nama je spet en lep dan. Splača se potruditi in oditi iz cone udobja doma.