Maroko 16.dan - preko Visokega Atlasa do Anti Atlasa

Spet je megleno jutro. Nisem vedel, da je v Afriki toliko megle. Ponoči ni deževalo, čeprav so vremenske karte to obljubljale. 

Danes bova prečila Veliki Atlas po najbolj znanem prehodu Tiz'n Ticka. Začetek je - meglen.

Z višino se megla umika in dela se prav lep dan.

Kakšna razlika od včerajšnjega poskusa prečenja. Ampak - včeraj je bila pot za dušo, danes pa je navadna cesta. Ta prelaz je najenostavnejši prehod Velikega Atlasa, zato je cesta polna turističnih avtobusov in kombijev, ki vozijo turiste na  ogled lepe ceste in nakupe. Ob cesti so prodajalci, ki prodajajo vse mogoče in nemogoče (tudi geode made in China).

Ne ustavljava se, fotografirava le med vožnjo. Na drugi strani ob cestni fontani napolniva svežo vodo, pa tudi avto opereva kar ob cesti. Sedaj je spet spodoben.

Prišla sva v Anti Atlas - na njegov vzhodni del. Obiskala ga bova še kasneje, ko se bova vračala proti Atlantski obali. 

V Ouarzazatu sem si že pri prejšnjem obisku Maroka želel ogledati sončno elektrarno s posebno tehnologijo. Danes se nama je uspelo približati objektu in si ga ogledati. Njen stolp se vidi iz razdalje več kot 10 kilometrov.

Elektrarna v Ouarzazatu, uradno imenovana Noor Ouarzazate, je izjemen energetski projekt. "Noor" v arabščini pomeni "svetloba" in je zelo primerno ime za največjo verigo koncentriranih sončnih elektrarn (CSP) na svetu .

Kompleks sestavljajo štiri elektrarne, ki skupaj pokrivajo okoli 3.000 hektarjev in oskrbujejo več kot 1,3 milijona ljudi . Celoten projekt je stal približno 9 milijard dolarjev .

Največja inovacija projekta ni le v proizvodnji elektrike, ampak predvsem v njenem shranjevanju. Namesto da bi sončno svetlobo neposredno pretvarjale v elektriko (kot klasični sončni paneli), te elektrarne uporabljajo na tisoče zrcal za zbiranje sončne toplote . Poleg sprotne proizvodnje pare se ta toplota uporablja tudi za segrevanje posebne mešanice staljene soli (tudi do 565°C), ki jo nato shranijo v izoliranih rezervoarjih . Ko sonce zaide, ta toplota sprošča paro in poganja turbine, kar omogoča proizvodnjo elektrike tudi ponoči . Noor III je bil ob izgradnji najmočnejši CSP-stolp s shranjevanjem na svetu .

Noor Ouarzazate je veliko več kot le elektrarna. Je simbol ambicij, tehnološki dosežek in pomemben korak k trajnostni prihodnosti, čeprav se sooča s pričakovanimi izzivi pionirskih projektov. Uspešno dokazuje, da lahko tudi puščavska območja postanejo središča proizvodnje čiste energije.

Ko se vračava, si ogledava še Kasbah Smayyoune. Sicer ruševine, a pričajo o velikosti nekdanjega objekta.

Našla sva še informacijo, da je v bližini "E.T.head". Hribček z nenavadno glavo na vrhu. Menda ima čudežno moč. Obisk ne bo škodil, zato si glavo ogledava pobliže.

Danes zaključiva ob jezeru Barrage El Mansour Eddahbi. 

Maroko 15. dan - Visoki Atlas

Zjutraj je vreme megleno in krmežljavo.  Iz megle še vedno rosi. Vso noč je deževalo. 

Vseeno se odpraviva do naravnega mostu. Kaže precej drugačno podobo, kot pred leti. Mnogo več vode, ki teče tudi v slapovih v glavno reko.

Odpeljeva se proti Visokemu Atlasu. Že začetek ni preveč vzpodbuden, saj cesta kaže prav klavrno podobo.

Višje se pridruži še megla in sneg na cesti. Še dobro, da nisem preobul avta v letne pnevmatike.

Snega je vse več in več, a na cesti nisva sama.

Višje se začnejo še drugačne težave.

Po kakšne pol ure se klopčič le razplete in nadaljujemo vsi skupaj. Mislila sva, da je večina težav že za nama. A sva se uštela.

Podori zemlje in kamenja so se nadaljevali iz kilometra v kilometer. Hvala 4x4 - se je odlično obnesel. Večkrat ceste sploh ni več, tako da so morali narediti začasni obvoz. 

Voziva se mimo gorskih vasic. Tudi v Visokem Atlasu živijo ljudje.

Težave pa se nadaljujejo. Prideva do odseka ceste, kjer štirikrat odmetavava kamenje in čistiva cesto.

Po četrtem čiščenju vidim, da je kakšnih 200m naprej na cesti velik kup ogromnih skal, katere se ne morejo odstraniti ročno. Po pobočjih teče voda in kamni se kar valijo na cesto. Urno obrneva - saj naprej se (varno) ne da več peljati.

Visoki Atlas naju je tokrat zavrnil, saj sva po 65 prevoženih kilometrih (to je več kot tri četrtine poti preko prelaza) morala priznati, da je narava močnejša.

Avto je blaten do strehe. Oprala ga bova, ko prideva jutri na drugo stran. Na žalost je v hribih precej snega ter kamnitih in zemeljskih plazov. Edina varna izbira je prelaz Tiz'n Ticka. Nočiva blizu tega prelaza. Jutri greva v Anti Atlas.

Maroko 14.dan - še vedno proti Visokemu Atlasu

 Jutranji pogled je bil optimističen. 

Odpeljeva se proti današnjemu cilju - kraju Denmate. Seveda po stranskih cestah. Vodijo naju po prelazih...

... kjer občudujeva zasnežene doline in vršace.

Voziva se med vasmi, kjer borna prebivališča nudijo domačinom skromen dom. Kljub težkemu življenju, ki ga imajo, vsi izgledajo zadovoljni. Svoja življenja so vzeli na svoj način, nikomur se nikamor ne mudi, vedno so pripravljeni na topel pogled in prijazen pozdrav. 

Tudi majhna mesteca živijo svoj umirjen tempo.

Opazujeva pokrajino, ki se iz ure v uro spreminja. Peljeva se tudi mimo velikega akumulacijskega jezera. Ta je bil pred dvema letoma bistveno manjši. 

Proti koncu dneva spet začne deževati. Le kaj bo jutri, ko nameravava prečkati Visoki Atlas. Dan zakličiva ob naravnem mostu v kraju Iminifri. Ves večer še vedno precej močno dežuje. Upam, da bo jutri lep dan in da bo pot preko Visokega Atlasa uspešna.

Maroko 13.dan - od Ifrana proti Visokemu Atlasu

Zjutraj naju je pričakalo sončno in hladno vreme. Ogrev v avtomobilu je kar prijal. Takoj po zajtrku sva se namenila iskat prosto živeče opice - po katerih je znan tudi Park Ifrane.

Sprehod po parku je bil prav prijeten.

Skoraj sva obupala in že sva se obrnila nazaj proti avtu. Končno sva jih le srečala.

Berberski makaki so zelo zanimiva vrsta opic in imajo v Maroku poseben status. So edini makaki zunaj Azije. So tudi edina vrsta makaka, ki jo najdemo v Afriki, in sploh edina vrsta primatov ki živi severno od Sahare.

V Maroku jih najdemo predvsem v gorovju Srednji Atlas in Visoki Atlas, pa tudi v gorovju Rif.

Živijo v velikih, kompleksnih skupinah, ki jih vodi dominantna samica (matriarhat). Med njimi je zelo razvita socialna mreža. Znani so po tem, da se veliko negujejo med seboj, kar krepi vezi v skupini. Zanimivo je, da pri tej vrsti samci aktivno sodelujejo pri vzgoji mladičev, kar ni tako pogosto pri drugih vrstah opic.

Berberski makaki so edinstvena in karizmatična vrsta, ki je simbol maroškega gorskega gozda, vendar so zaradi človekovega vpliva močno ogroženi.

Kar težko sva se poslovila od njih. Pot sva nadaljevala po planoti Srednjega Atlasa na višini okoli 1900 m. Ker sva izbirala lokalne ceste, so bile le-te precej slabe. 

Po poti sva se ustavila še na jezeru, ki sva ga obiskala si sicer ne planirano. Jezero je samevalo v meglenem dnevu. Menda je poleti tu celo kamp.

Ves čas naju spremljajo cedrovi gozdovi ...

in razpadajoča cesta, ki je takšna že 60 km.

Čez nekaj kilometrov srečava delovne stroje, ki jo obnavljajo. Bomo videli čez par let, kakšna bo takrat.

V Afriki doživiva tudi pravo zimsko nevihtp, saj je temperatura padla na 0 stopinj.

Dan se nagiba k večeru, zato počasi končujeva za danes. V takšni vasi kupiva še kruh ... 

... in končava par deset kilometrov nižje ob akumulacijskem jezeru Barrage Al Hansali.