Tunizija - 13.dan - Remada

Pot: proti Ramadi po stranskih cestah skozi puščavo, Tataourine in mimo Ksar Hadada do Djebel Miteur

Zjutraj naredimo nov plan, saj smo se odločili, da obiščemo še Ramado - kot našo najjužnejšo točko v Tuniziji. 

Po lepi puščavski poti se odpeljemo do dobrih 70 km oddaljene Ramade.

Po poti parkrat stojimo in iščemo Saharske rože. 

Saharska roža (Puščavska roža) je mineralna tvorba, ki nastane v puščavskih predelih zlasti v Sahari. To so kristalne strukture, ki oblikujejo rozete podobne cvetjem. Nastanejo zaradi izhlapevanja vode, bogate z minerali, v pesku. Te naravne tvorbe so priljubljene med zbiralci mineralov zaradi svoje edinstvene lepote.

Žal smo jih iskali brez uspeha. Ampak nič zato. Danes je puščava imela poseben čar. Včeraj je deževalo, zato je bilo ozračje čisto, pesek pa je imel posebno strukturo zaradi kapljic včerajšnjega dežja. 

Z užitkom se sprehajamo in nič kaj se nam ne mudi zapustiti čudovito pokrajino.

Odpravimo se naprej do Ramade. Kraj nas ni očaral. Nekaj časa smo celo razmišljali, da bi šli še malo niže proti Libiji, vendar smo misel hitro opustili. 

Mesto se nam ni zdelo prijazno, zato smo ga kar hitro zapustili. Po kakšnih 10 kilometrih je bila na krožišču vojaška kontrola. Izločijo nas in poberejo potne liste. Po kakšnih petnajstih minutah pride civilist, ki nas sprašuje po namenu obiska mesta. Ko mu vse razložimo, želi Ekin telefon in začne pregledovati fotografije. Naredila je samo tri fotke, a ena se jim je zdela, da je nevarna. Moramo se vrniti s spremstvom nazaj na vojaško komando. Tam spet in spet sprašujejo o fotografiji in zakaj smo jo naredili. Napišejo zapisnik, popišejo potne liste, zbrišejo sporno fotografijo. Po kakšni uri nam vrnejo dokumente in nam dovolijo oditi. Malo pred krožiščem, na katerem so nas prvič vrnili, za nami pridrvi vojaški uslužbenec in nam pove, da se moramo vrniti, ker moramo podpisati zapisnik. Spet se vrnemo na komando, tam pa pridejo novi uslužbenci (verjetno vojaki v civilu) in spet hočejo imeti vse obrazložitve. Zanima jih vse mogoče. So sicer vljudni, sprašujejo če smo lačni in žejni. Spet traja kakšno uro, preden lahko odidemo, čeprav tudi tokrat zapisnika nismo dobili niti v vpogled niti v podpis. Tokrat srečno mimo vojaške kontrole nadaljujemo našo pot.

Kasneje se podučimo iz spleta, da je v Tuniziji strogo prepovedano fotografirati vse vojaške, policijske in ostale strateške objekte, četudi to nikjer ne piše. Sankcije so lahko hude - tudi zapor. Sporna slika je nastala med slikanjem krožišča, na njej pa se je slučajno videl tudi vhod v vojaški objekt. 

Nadaljujemo do Tataouine. Ker smo vsi še malo pod stresom, nas ogledi ne zanimajo preveč. Mesto ne deluje prijazno, zato se odpravimo proti Medenini. Po poti si ogledamo še Ksar Elferch.

Utrdba velja za eno od utrdb, katere namen ni bi več samo zaščita, temveč je poleg prvotne funkcije skladiščenja začela igrati vlogo tržnice in kraja za srečanja in izmenjavo med plemeni in družinami.

Za današnji zaključek dneva najdemo prostor pri paleontološkem najdišču Djebel Miteur. To najdišče je zelo bogato s kostmi dinozavrov, krokodilov, želv in rib, ki so živeli na tem področju pred 100 milijoni let. Da bi ozaveščali javnost o pomenu geološke dediščine, so na hribu Djebel Miteur, postavili primerek odraslega dinozavra v naravni velikosti.

Sprehodimo še do sosednjega hribčka in opazujemo sonce, ki ravno zahaja.

Današnji dan je bil kar pester in počitek se bo prav prilegel.

Tunizija - 12.dan - Chenini

Pot: Chenini - Douiret - Ksar Beni Barka

Zjutraj še razmišljamo, ali bi odšli na jahanje kamel. Odločili smo se, da moramo še kaj pustiti za drugič. 

Odpeljemo se proti Chenini. To je majhna berberska vasica, ki leži v južni Tuniziji v goratem območju Dahar. 

Tradicionalne berberske hiše so zgrajene v strmih pobočjih hribov. Grajene so iz lokalnega kamna in gline, kar jih naredi popolnoma prilagojene okolju.

Nadaljujemo proti Douiretu. Ta vasica ima pomembno zgodovino, ki sega več stoletij nazaj. Vasica je bila pomembno središče za berbersko skupnost in je služila kot zavetišče pred napadi roparjev in sovražnikov.

Ker je notranjost sklesana v mehko skalo, ohranja prijetno bivalno temperaturo poleti in pozimi.

Povzpnemo se do vrha Ksara (berberska trdnjava), da vidimo razsežnost vasi.

Nadaljujemo proti Tataouine. Mesto nas ne prepriča, da bi se ustavili. Gremo še do Ksar Beni Barka v bližini. 

Tudi to je trdnjava na vrhu hriba, ki je služila predvsem za shranilo pridelkov. V maliih prostorih so shranjevali žito in oljčno olje.

Ker se dan bliža koncu, poiščemo malo južneje od Ksar Beni Barka kar prijetno mesto. Malo nas zmoči tudi dežek, a ni nadležen. Po večerji še malo kramljamo in analiziramo opravljeno pot. 

Tunizija - 11.dan - Ksar Ghilane

Pot: Matmata - Ksar Ghilane 

Noč je kar prehitro minila. Po jutranji rutini se odpravimo dalje.

Danes si želimo ogledati podzemna bivališča Berberov, zato se odpravimo v Matmato.

Matmata je znana po trogloditskih bivališčih, ki so izkopana v mehki kamnini. Ta arhitektura omogoča ohranjanje prijetne bivalne temperature tudi med ekstremno vročimi poletji.

Eden najbolj znanih primerov takih bivališč je hotel  Sidi Drif. Ta hotel so uporabili kot lokacijo snemanja filma "Vojna zvezd".

Sprehodimo se po prizorišču in naredimo par spominskih fotografij.

Nadaljujemo proti Ksar Ghilane - oaze v Sahari. Obljubljajo prijetno avanturo s kopanjem. 

Ko pridemo smo zelo presenečeni nad veliko gnečo. Precej je ljudi željnih dogodivščin po puščavi. 

Na koncu oaze najdemo prijeten kamp in se namestimo. Nato se odpravimo na sprehod po bližnjih sipinah.

Po sprehodu se prileže prijetna osvežitev v jezercu sredi oaze.

Privoščimo si še izlet po puščavi s štirikolesnikom - do ruševin gradu oddaljenih kakšnih 5 kilometrov.

Vožnja je prijetna - za naju je to prvič, da sediva na quadu. Najprej je malo strahu, a se ta kaj hitro spremeni v užitek. 

Sprehodimo se po ruševinah in občudujemo sipine.

Razmišljamo še o ježi kamel, vendar se za to nismo odločili. Po vožnji se še enkrat ohladimo v jezeru, nato pa si v kampu pripravimo večerjo. Čaka nas vroča noč, saj je temperatura še ob desetih zvečer skoraj 30 stopinj.

Tumizija - 10.dan - Jebil

Pot: Souh Lakad - Kebil - Douz - NP Jebil - Matmata

Topli izviri v Souh Lakadu imajo 60 stopinj. Ker vodo rabijo  za namakanje, jo morajo ohladiti. Najprej jo hladijo v hladilnem stolpu, nato hlajenje nadaljujejo po kaskadah. 

Na koncu teče še v dva hladilna bazena, od tu pa po kanalih na mesta, kjer jo potrebujejo. Zadnji bazen tudi mi izkoristimo za kopanje. Voda tu dosega še slabih 40 stopinj.

V bližini so tudi okamenele sipine. Ogledamo si jih in pri domačinih, ki prodajajo spominke, spijemo dober čaj.

Današnja pot nas vodi mimo mesta Kebil do Douza. Od tu imamo namen obiskati nacionalni park Jebil. Cesta je najprej dobra... 

... nato zavijemo na puščavsko pisto. 

Pista je precej kamnita in zasuta s peskom. Skupna dolžina piste je 55 km. Temperatura zraka je presegla 39 stopinj. Če gremo do konca, se ta dan ne bomo vračali. Ker je za drug dan napovedan močnejši veter, bi se lahko zgodilo, da bi pisto delno zasulo in bi povratek lahko bil precej težak. 

Po kakšnih 15 km se skupno odločimo in obrnemo. Po poti nazaj proti Douzu,  se ohladimo v palmovem nasadu in srečamo karavano. 

Pot nadaljujemo proti Matmati. Ker se dan končuje, se utaborimo na mirnem prostoru, slabih deset kilometrov pred mestom.

Tunizija - 9.dan - Ong Jemel

Pot: iz Midesa, mimo Chebike do Tozeurja, nato v puščavo Ong Jemel, nato do slanega jezera Chott el Jerida

Prespimo mirno noč. Organi nas niso preganjali.

Mimo Temerze in Chebike nadaljujemo proti Tozeurju. Ob cesti se kažejo znaki, da gremo vedno bolj v puščavo.

Od Tazeurja gremo proti puščavi Ong Jemel. Tu je eno izmed prizorišč snemanja filma Star Ware.  Ob poti nam občasno družbo delajo kamele.

Pripeljemo se do mesta, kjer so snemali film. Ker to Tunizijci jemljejo zelo turistično, tudi tu ne manjka spominkov vseh vrst. Ponujajo tudi jahanje kamel. Ponudniki se obnašajo arabsko. Eki predstavijo kamelo Ali Babo ...

 ... in na vsak način želijo, da jo jezdi, ali pa vsaj vodi. Bila je vztrajna v svoji odločitvi, da tega ne bo počela, čeprav tudi vodniki niso popuščali.

Ko so videli, da ne bo uspeha, so šli nagovarjat druge turiste.

Mi smo se sprehodili po prizorišču snemanja in si ogledali filmske kulise.

Po ogledu smo se sprehodili do bližnjih sipin. Bile so občutno večje kot tise lani v Maroku.

Imeli pa smo še en cilj - in sicer obiskati osamelec, ki je od prizorišča oddaljen kakšnih 5 kilometrov. Po puščavski pisti se odpravimo do njega.

Ker za puščavo ni navigacijskih kart, je iskanje kar zahtevno. Kljub vsemu najdemo iskani osamelec. 

Vračamo se po isti poti in spet nam družbo delajo kamele.

Kmalu pridemo do slanega jezera Chott el Jerid. 

Slano jezero je eno najbolj izjemnih naravnih znamenitosti Sahare. Površina jezera je okrog 7000 km2. Je eno največjih v Afriki. Ker je jezero brez odtoka, se poleti skoraj popolnoma posuši, pozimi pa se napolni z vodo zaradi dežja in podzemne vode. Ko je jezero delno napolnjeno, lahko voda dobi različne odtenke (belo, zeleno, vijoličasto ali oranžno) zaradi mineralnih usedlin in alg. Poleti voda izhlapi, ostanejo pa debele plasti soli, po kateri se lahko celo vozi z avtom. V preteklosti so v jezeru živeli krokodili, vendar so zginili v začetku 20. stoletja.

Tudi mi preverimo trdnost jezerske podlage in obiščemo uničen avtobus sredi jezera.

V nadaljevanju poti vidimo tudi soline.

Dan zaključimo ob zelo toplih izvirih v kraju Souk Lahad. Voda na izviru dosega preko 60 stopinj.