Avstrijska jezera, avstrijska Drava

Velikovška Drava, Osojsko jezero, Vrbsko jezero - 2.5. - 4.5.2026

Veselje do veslanja naju je tokrat spravilo na avstrijska jezera. Tudi Drava pri naših sosedih je več kot primerna za ta šport. Hitro pa spoznava, da avstrijska zakonodaja dopušča lastninjenje zemlje do samega obrežja, zato je dostop do vode marsikje skoraj nemogoč. Klopinsko jezero je po vsej svoji obali ograjeno z ograjo. Tudi na drugih manjših jezerih ni nič drugače. 

Dobro, da se Dravo ne da omejiti z ograjo. Pri Velikovcu prideva do obrežja in napraviva en krog.

 Na mirnem mestu prenočiva in se drug dan odpeljeva proti Osojskemu jezeru. Mimogrede se ustaviva še pri gradu Hohosterwitz. Ker sva ga že pred časom obiskala, se nanj ne povzpneva. Samo malo pretegneva noge.

Nadaljujeva proti Osojskemu jezeru. Cestna zapora zaradi rekreativnega kolesarjenja naju prisili, da počakava dobri dve uri. Popoldan le prideva do jezera in najdeva primeren prostor za vstop.

Jezero je - tako kot povsod v Avstriji - marsikje pozidano povsem do obale. 

Tudi turističnih objektov ne manjka. Glede na površino vseh jezer v Avstriji, imajo precej več obale kot mi. Dobro pa je, da se je pri nas (in tudi pri Hrvatih), zakonsko omogočil dostop do obale.

Ker sva začela veslati precej pozno, po dveh urah in pol pristaneva. Opravila sva skora 14 kilometrov poti. 

Naslednji dan greva še do Vrbskega jezera. Ko se peljeva po severni strani, že skoraj obupava, da bova prišla do vode. Na južni strani je bolje in najdeva celo tablo, ki označuje vse javne dostope do vode.

Pred splavitvijo opazujeva še račjo družino ob njihovem nedeljskem izletu.

Jezero je lepo - po avstrijsko urejeno. Vile s svojimi parki segajo do vode. 

Preveslava le del jezera, saj je to precej veliko. Mogoče še kdaj v prihodnosti obdelava drug del.

Nekatere vile pa še posebej izstopajo.

Zapeljeva se še do razglednega stolpa, ampak se ne povzpneva nanj. Malo naju zmoti vstopnina (25€), nekaj pa tudi zaradi tega, ker sva vajena višin in nama vožnja z dvigalom ne predstavlja niti želje niti izziva.

Ko se peljeva proti domu, najdeva še vstopno točko v Dravo nad Labotom. Bo prišla prav ob drugi priliki. 

Avstrija je lepa in urejena država. Vseeno pa nismo navajeni (mi Balkanci), da na vsakem koraku srečuješ table z razno raznimi prepovedmi. Najpogostejša beseda na tablah in znakih je "Verboten ..."

Drava - Veslanje od Bresternice do Fale

Veslanje  Bresternica - ruški most - 26.4. - 27.4.2026

V soboto pozno popoldan sva se odpeljala do Maribora, kjer sva imela planiranih še nekaj hitrih nakupov. Zvečer sva parkirala v Bresternici pri KD Sidro in prespala mirno noč. Zjutraj sva splavila najina kajaka. Prav vesela sva, da sva lansko leto osvojila sistem nalaganja čolnov na streho najinega kombija in spet osvojila potepanje po rekah, jezerih in morju.

 Tokrat sva se namenila proti ruškemu mostu. Drava je bila mirna in prijeten vetrič je pihal v smeri veslanja. 

Po desetih kilometrih sva prispela do ruškega mostu. 

Ker je bilo veslanje zelo prijetno, sva nadaljevala proti HE Fala. Ko sva se obrnila, sva računala, da nama bo tok reke omogočil hitro vrnitev. Ampak ni bilo tako. Iz smeri Maribora je pihal kar precej močan veter, ki nama je prej sicer pomagal. Tudi reka praktični ni tekla. Izvedela sva, da je sedaj, ko je vreme lepo, čez dan dovolj električne energije iz sončnih elektrarn in podnevi zato večina hidroelektrarn stoji. Tako je bilo veslanje nazaj kar naporno. 

Vsa pot je bila dolga 22 km, opravila pa sva jo v malo več kot štirih urah. 

Popoldan sva se že vračala proti domu. Po poti sva obiskala še dvorec Vituš, ki sva ga že večkrat gledala iz reke. Okolica je že prav prijetno urejena, samo stavbo pa še čaka obnova.

Preko Lovrenaca na Pohorju se odpeljeva proti Rogli. Iz te strani še nikoli nisva šla na Roglo. Ob cesti so še vedno snežne zaplate, čeprav je bilo v Mariboru že več kot 25 stopinj.

Kratek izlet je bil uspešen in uspešno sva tudi začela sezono veslanja. Ni treba, da planiraš dolg izlet - tudi en dan z nočitvijo, ki ga lahko ukradeš skoraj kadarkoli, je lahko lep.

Paklenica

 Plezanje Paklenica - 17.4. - 19.4.2026

Tudi tokrat se nam je uspelo dogovoriti za plezanje v Paklenici. 4P + MP - torej nas je bilo šest - tri naveze. Kot že nekajkrat, smo se namestili v apartmaju Vitrenik, plezali pa smo tri dni. Vsi trije dnevi so bili več kot primerni za takšno dejavnost.

Na vrhu skoraj vsake smeri vedno očara pogled na čudovito obalo jadranskega morja.

Po celodnevnem plezanju se prileže še sprehod proti Kuli.

Preživeli smo tri lepe plezalne dneve z obljubo, da jih čim prej spet ponovimo. Paklenica ima res svoj nezamenljivi šarm.

Velike Lašče - 11.4. - 12.4.

Velike Lašče, Trubarjeva domačija, Kobilji curek, cerkev sv. Ahaca na Gori, Ljubljansko Barje

Dobil sem sporočilo, da je v Velikih Laščah prireditev - Pizziada Lasis - kreativno pečenje pizz. To je bil razlog, zakaj sva se v te konce Slovenije sploh podala. Ker sva bila bolj pozna, so ob najinem prihodu samo še redki picopeki, ki so bili že malo pod maligani, vztrajali pri peki. Seveda so bile pice temu primerne. Mogoče so bile dopoldan boljše.

Kar hitro sva se odpravila malo v naravo - pogledat Kobilji curek - to je najvišji slap na Dolenjskem in je visok 30m. Več si lahko preberete na povezavi.

Sprehod po gozdu je bil prav prijeten, tudi slap je imel še nekaj vode. Ker se je že mračilo, sva poiskala 

prenočišče ob otroškem igrišču. Zjutraj sva se malo "razgibala" po igralih.

V bližini je Trubarjeva domačija. Vedno, ko se peljeva tu mimo na Krk, nimava časa za take oglede. Tokrat pa se sprehodiva po jutranjem aprilskem soncu.

Nazaj proti Ljubljani se ustaviva še pri gradu Turjak, na katerem potekajo obnovitvena dela. Kot kaže, ga bodo uredili v nastanitvene namene. Vsekakor je pohvalno, da se kulturna dediščina obnavlja, saj je grad še pred časom imel zelo žalostno podobo.

Najdeva še hribček v bližini in obiščeva cerkev sv. Ahaca na Gori. Sprehod je prav prijeten.

Cerkev sv. Ahaca je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja. Z oltarno plastiko in stensko poslikavo predstavlja gotski slog.

Visoka cerkvena ladja ima nekaj gotskih oken in prav takšna vrata. Zvonik stoji posebej, nekaj metrov stran. V času turških nevarnosti, ki so dve stoletji pretresale naše kraje, je imel vlogo relejne opozorilne postaje.

V Sloveniji so s signalom o preteči nevarnosti začeli v Kostelu, z dimnimi signali in ognjem prešli prek ribniške Svete Ane in Grmade do Ahaca in od tu naprej proti Ljubljani. Tako lahko še danes vidimo, da je bil njegov prvotni namen obrambni stolp.

Kasneje so na Gori, kot domačini imenujejo markanten hrib, plemiči Auerspergi iz gradu Turjak cerkev prezidali v današnjo obliko v čast zmage nad Turki v sloviti bitki pri Sisku. Med bitko je namreč odločilno vlogo odigral ravno Andrej Turjaški, mladi poveljnik kranjskih strelcev.

Sveti Ahac, sicer tudi sam rimski vojak in poveljnik, pa je postal zavetnik znamenitih Turjačanov. S to zmago se je vzpostavilo vojaško ravnotežje v boju proti Turkom, ki so potlej le še redko vdirali na tedanjo Kranjsko in Štajersko.

Izlet zaključiva s kolesarskim izletom po Ljubljanskem Barju. Peljeva se do Iškega Vintgarja.

Ker sva prvotno načrtovala še en počitniški dan, doma ignorirava hišo in prespiva v kombiju pod kozolcem. Seveda pripraviva dobro večerjo in nazdraviva posebnemu dnevu.

Maroko - 34., 35., 36., 37., 38. dan - Od Maroka do doma

Vkrcanje je potekalo brez vsakršnih problemov. Po voznem redu smo izpluli.  V kabini se je prilegel vroč tuš in mehka postelja. Morje je bilo mirno, zato je tudi noč bila takšna.

Problem v notranji kabini je ta, da lahko spiš tudi ves dan. Zunanje svetlobe ni, zato si je dobro nastaviti budilko. Dan je sončen, morje je še vedno mirno.

Tudi naslednja noč je mirna. Čas preživljava s sprehodi po palubi in branju knjig. V zadnjem mesecu ni bilo časa za branje, tukaj pa ga je v izobilju. 

Naslednje jutro pristanemo v Barceloni. Izkoristim dostop do interneta in posodobim blog. Barcelona vedno očara, pa čeprav samo iz palube stoječe ladje. Izhod v mesto ni dovoljen.

Prvič vidim, kako tako ladjo oskrbijo z gorivom.

Nadaljujemo plovbo v lepem vremenu. Bodite pozorni, da ob izplutju izključite prenos podatkov na vaših napravah. V nasprotnem primeru vas čaka visok račun, saj se ladja poveže na satelitski internet, vaša naprava pa na ladijski mobilni signal.

Vremenska napoved za naslednje dni ni nič kaj obetavna. Windi napoveduje visoke valove (preko 5m) in močan veter (do 160 km/h). Res se že po nekaj urah veter krepi, valovi pa po oceni dosegalo okoli 2m. Ladja še naprej pluje dokaj mirno. Na GPS vidim, da se je kapitan prilagodil situaciji in vzorno pluje kakšnih 20 km stran od obale. Morje zato ostaja na zmernih valovih in plujemo dokaj mirno. Zjutraj priplujemo v Genovo. 

Izkrcanje in carinske obveznosti so gotove po poldrugi uri. Po italijanskih avtocestah hitro napredujeva. Promet ni pretirano gost. Vidiva da se je gorivo precej podražilo. Če ti uslužbenec natoči nafto, lahko stane tudi 2,4 €/liter. Na srečo se midva voziva še vedno z maroško nafto.

Proti večeru se odločiva, da še enkrat prespiva, saj se nama ne mudi domov. Poslušava poročila o močnem vetru v naših krajih. Menda tudi sneži. Zakaj bi torej hitela domov. V italijanski Gorici najdeva miren prostor tik ob Soči. Skuhava si dobro večerjo in nazdraviva srečnemu povratki v Slovenijo.

Zjutraj se odpraviva proti domu. Ker nimava vinjete, se peljeva čez Ajdovščino in Col proti Logatcu. Spremlja naju sneg in zmeren veter. Iz poletja sva spet prišla v zimo. 

Kmalu zapeljeva na domače dvorišče. Videti je, da je vse tako kot je treba. 

Celotna pot je bila dolga 6800 km.