Maroko - 29. in 30. dan - Tiznit in nazaj proti severu

Tafraout zapustiva  kar malce težko. Zjutraj se še enkrat sprehodiva po okolici in z domišljijo iščeva like po sklanih skladih. Najdeva še enega spečega indijanca. Ga najdete?

Nadaljujeva do mesta Tiznita, ki je očarljivo mesto in ga pogosto imenujejo tudi "mesto srebra". Velja za vrata v pokrajino Anti-Atlas.

Mesto Tiznit je leta 1882 ustanovil sultan Hasan I. kot vojaško postojanko. Zanjo je značilno 6 km dolgo obzidje iz nabite zemlje, ki obdaja staro medino in velja za enega najbolje ohranjenih tovrstnih utrdbenih sistemov v Maroku.

Mesto Tiznit slovi predvsem po izdelovanju srebrnega nakita, tradicionalnih berberskih fibul (zaponk), bodal, sabelj in sedel za konje.

Seveda pa se v medini najde vse.

Nadaljujeva do ribiškega mesta Sidi R'Bat. 

Sidi R'bat je znan kot ribiška vas. Ob njegovi "divji" plaži se lahko vidijo ribiške jame, izklesane v pečine (fishermen's caves ali troglodyte caves) . Te "luknje" so služile ribičem kot zavetje ali prostor za shranjevanje orodja.

Že nekajkrat na tem izletu sva videla muslimane, ki molijo na vseh mogočih mestih. Motorist ali voznik obstane na cestnem izogibališču in moli, ribič spusti palico in moli, v trgovini prodajalec moli... Na sprehodu po klifu sva videla vojaškega stražarja, ki je molil v uniformi in imel ob sebi radijsko postajo. Seveda vernikov pri njihovih ritualih ni etično fotografirati - zanimalo pa me je vseeno, koliko krat na dan to počno. Poiskal sem informacije:

Muslimani molijo petkrat na dan. To je eden od petih stebrov islama in predstavlja obvezno dolžnost za vsakega odraslega muslimana. Časovni razpored molitve (imenovane salat ali salah) je določen s sončnim položajem.

- ob zori pred sončnim vzhodom – Fajr
- opoldne, ko sonce preči zenit – Dhuhr
- popoldne – Asr
- takoj po sončnem zahodu – Maghrib
- noč, ko se popolnoma stemni – Isha

Vernike k molitvi pozivajo minareti s tradicionalnim klicem (ezan)

Atlantski ocean je bil tudi danes precej hrupen, čeprav je bil miren. Valovi so bili visoki komaj dober meter (kar se na fotografiji slabo vidi)

Vseeno sva ga slišala na tri kilometre oddaljenem prostoru, kjer sva prenočila. Ampak ta hrup ne moti - kvečjemu te zaziblje v miren sen.

Zjutraj nadaljujeva proti Agadirju. Po poti gledava rastlinjake, ki se razprostirajo po okolici.

Agadir je danes veliko in novo mesto. V letu 1960 ga je prizadel najbolj uničujoč potres v zgodovini Maroka. Kljub zmerni magnitudi (5,8) je terjal več kot 12.000 življenj in mesto skoraj povsem zravnal z zemljo. Trajal je vsega 15 sekund. Potres je povzročil katastrofalne posledice tudi zato, ker je bilo žarišče le 15 km pod površjem epicenter je bil oddaljen le 8 km od mesta.

Po potresu je sledila ambiciozna obnova. Pod kraljevim vodstvom so domači in mednarodni arhitekti v rekordnem času zgradili novo. Danes je Agadir sodobno turistično središče, znano po širokih bulvarjih in moderni arhitekturi.

Midva sva ga samo prevozila na najini poti nazaj proti severu. Želela sva še malo dopolniti zaloge, a so bile vse trgovine zaprte.

Danes je praznik po ramadanu, ki se imenuje id al-fitr, kar pomeni "praznik prekinitve posta". Ljudje so oblečeni v praznična oblačila – halje svetlih barv in praznujejo ter se veselijo.

Zanimalo naju je, kako muslimani določijo datum za ramadan:

Datum ni določen zgolj z izračunom, temveč tudi s šeriatskim pravom. Ramadan se začne z opazovanjem mlaja (Hilal). Čeprav astronomi točno vedo, kdaj nastane mlaj, se v islamu mesec šteje za začetega, ko je mlaj fizično viden z očesom (ali s teleskopom) takoj po sončnem zahodu.

Glavni razlog premikanja Ramadana je, da je lunin koledar, katerega uporablja islam krajši od Gregorijanskega. Gregorijansko leto (sončno) traja 365 dni, Islamsko leto (lunino) pa traja 354 ali 355 dni. Ker je islamsko leto za približno 10 do 12 dni krajše, se začetek ramadana vsako leto premakne za toliko dni nazaj v gregorijanskem koledarju. Če se je ramadan letos začel 20. marca, se bo naslednje leto začel predvidoma okoli 10. marca (približno 10 dni prej)

Odvisen je tudi od geografske lege zato ima lahko v različnih državah različne datume glede na vidnost lune. Odstopa lahko za dan ali dva.

Greva naprej iskati dinozavrove sledi v bližnji kraj Anza. Ker ni bilo oseke, jih žal nisva našla. Sva pa zato fotografirala ptiče in občudovala deskarje na valovih.

Za fotografiranje jahalcev valov pa bi potreboval profesionalno foto opremo.

Po poti proti Assouiri srečava tudi zadruge, ki prodajajo arganovo olje. Ampak danes žal ne. Bova jutri šla na lov za njim.

Maroko 27. in 28. dan - po Anti-Atlasu do Tafraoute, Pobarvane skale in kanjon Ait Mansour

Nadaljujeva pot proti Tafraoutu. V mestu ob poti vidiva zanimiv prizor, kako v Maroku dostavljajo kruh na prodajne police.

Anti-Atlas se razprostira približno 500 km od Atlantskega oceana na jugozahodu proti severovzhodu do mesta Ouarzazate in naprej proti Tafilaltu. Na jugu meji na Saharo .

Za razliko od Visokega Atlasa je Anti-Atlas bolj sušno in manj masivno gorovje. Zaradi lege v seni Visokega Atlasa, ki ga ščiti pred sredozemskim vplivom, je podnebje sušno, s padavinami pod 200 mm letno. Rastlinstvo je prilagojeno na sušo, med drugim uspevata timijan, rožmarin in drevo argan .

Območje je tradicionalno berbersko, poseljuje ga skupina Chleuh. Glavno mesto je Tafraoute, ki velja za "berbersko srce Maroka". Pokrajino zaznamujejo slikovite utrdbe, imenovane kasbah.

Voziva se mimo berberskih vasi, ki se tako kot drugod po Maroku, skoraj ne ločijo od okolja, v katerem so postavljene. 

Hiše so tako zlite z okolico zaradi tega, ker so osnovni material za gradnjo dobesedno z mesta gradnje. Stene so zgrajene iz materialov, ki jih najdemo na kraju samem - izkopana zemlja, kamen in slama. Iz njih se naredijo bloki ali zidaki, ki se potem sušijo na soncu. To ustvari izjemno trdne in masivne bloke ali zidake, iz katerih se gradijo stene. Površine so zaključene z ometi iz gline in peska.

Za strešno konstrukcijo se uporablja lokalni les (npr. cedrovina, bambus), ki je lahek in dostopen. Značilna ravna streha je pogosto kombinacija lesenih tramov, protja in zemlje.

Ker so uporabljeni materiali vzeti neposredno iz zemlje, kjer se objekt postavlja, so tudi barve in teksture hiš popolnoma enake barvam in teksturam hribov, skal in zemlje v okolici.

V zadnjih dneh je deževalo zato  sicer suha pokrajina ozeleni .

Ko prideva v Tafraute, je že pozno popoldne. Želela sva v lokalni hammam, vendar je še Ramadan in hammami so zaprti. Odprejo ga šele pozno zvečer za par ur. Najdeva alternativo in se namestiva tokrat izjemoma v kampu, ki ponuja tudi toplo vodo.

Kamp je tik ob pobočju, ki ga tvorijo zanimive skalne tvorbe. Takšne so tudi značilne za vso bližnjo okolico Tafrauta.

Pobarvane skale (Painted Rocks) pri Tafraoutu so ena najbolj nenavadnih znamenitosti v Maroku. Gre za umetniški projekt, ki je nastal sredi narave in je sčasoma postal prava turistična ikona tega območja.

Leta 1984 jih je ustvaril belgijski umetnik Jean Vérame . Na skalah v dolini je s takrat svojimi sodelavci ustvaril veliko barvno instalacijo na prostem in zato porabil 18 ton barve.

Vérame je ogromne granitne balvane pobarval v živahne odtenke modre, rdeče, vijoličaste in roza . Učinek je osupljiv, saj te umetne barve močni kontrasti z naravno rdečkasto-okrasto pokrajino Anti-Atlasa.

Danes so prvotne barve že zbledele, ker so skale izpostavljene soncu, vetru in občasnemu dežju. Zato so barve danes bolj pastelne in zlite z okolico, kar jim daje še bolj nadrealističen videz.

Pot nadaljujeva do kanjona Ait Mansour. 

Kanjon Ait Mansour je ozka soteska v gorovju Anti-Atlas, približno 30 km jugovzhodno od Tafraouta . Znana je po spektakularnem kontrastu med surovimi, rožnatimi skalnatimi stenami in bujno zeleno palmino oazo na dnu kanjona. Skozi kanjon teče reka Sidi Mansour. Ta reka ni stalna. Bolj pravilno bi bilo reči, da skozi kanjon teče voda, ki se pojavi in izgine glede na letni čas. Suha struga se ob nalivih spremeni v hudournik, občasno pa voda teče tudi po površju in napaja čudovito palmino oazo na dnu kanjona . Prav ta občasni vodotok ustvarja tisti neverjetni kontrast med surovimi skalami in bujno zelenico, zaradi katerega je kanjon tako poseben.

Po poti nazaj fotografirava še Napoleonovo kapo.

Hrib z obliko Napoleonove kape (francosko Le chapeau de Napoléon) je ena najbolj prepoznavnih naravnih znamenitosti v okolici Tafraouta.

Skalna formacija je dobila ime, ker spominja na klobuk, kakršnega je nosil francoski cesar Napoleon Bonaparte. Gre za masivno granitno formacijo, značilno za to območje Anti-Atlasa, ki se dviga nad okoliško pokrajino.

Odpraviva se še v mesto, kjer se sprehodiva po trgu in tržnicah.

Za danes zaključiva potepanje in si v kampu naročiva večerjo - dve vrsti berberskih palaćink nama dostavijo kar k avtu.

Jutri se morava obrniti proti Atlantiku, saj se konec potepanja po Maroku nepreklicno bliža....

Maroko - 26.dan - Tizi n'Test

Danes sva nočila v bližini mesta Denmate. 

Vstope v vsa večja mesta v Maroku krasijo široke avenije in obcestne svetilke. Tudi mesto Denmate ni izjema.

Cesta proti Marakešu je dolgočasno ravna in precej luknjasta. Danes jo v lepem dnevu krasijo polja oljne repice. Cvetoče njive me spominjajo na prvomajske izlete z družino iz mojega otroštva.

V mestu, ki je na najini poti, je velika tržnica. Vzdušje je podobno kot včeraj, vendar je prometa občutno več. Če bi bila taka situacija (gneča) pri nas, bi to urejali s policisti, redaji, znaki... Tu pa poteka samo po sebi brez nekih večjih problemov. In vse se reši brez kakršnih koli problemov in hude krvi.

Proti prelazu vodi cesta, ki nekaj časa poteka ob akumulacijskem jezeru Barrage Yacoub el Mansour. Jez napaja reka Nfiss. Jezero leži tik ob slikoviti vasici Ouirgane. Skupaj s sosednjim jezom Lalla Takerkoust je eden ključnih vodnih virov za plodno regijo Haouz, v kateri leži tudi Marakeš.

Cesta, ki pelje proti prelazu Tizi n'Test je v rekonstrukciji. Ves čas poti naju spremljajo veliki stroji, ki urejajo cesto in odstranjujejo podore kamenja. Škoda, saj gneča precej moti sicer romantično pokrajino.

Zaradi rekonstrukcij in čiščenja ceste nastajajo zastoji. Tudi ti niso regulirani s semaforji (kot pri nas), ampak situacijo sproti rešujejo vozniki sami. Včasih pomaga še kakšen delavec z gradbišča in problemov praktično ni.

Navkljub delu na cesti lahko ob poti opazujeva tudi delo pridni rok domačinov, ki obdelujejo zemljo na plodnih terasah.

Pričakoval sem, da se bo cesta strmo dvigovala v ostrih serpentinah. Ampak tu se cesta  ležerno vzpenja prečno po pobočjih.

Po poti proti vrhu opazujeva širjave Visokega Atlasa.

Na vrhu napraviva spominski posnetek.

Prelaz Tizi n'Test povezuje Marakeš z dolino Souss in mestom Taroudannt. Visoki Atlas preči na višini 2100 m.

Cesto čez prelaz so zgradili francoski inženirji med letoma 1926 in 1932. Gre za 48 kilometrov dolgo pot, vklesano v zahteven gorski teren .

Na južni strani se cesta spusti v ostrih ključih čez pobočja.

Od vrha je cesta popolnoma nova, vendar so tudi že tu vidni vdori kamenja. Nižje pa potekajo dela na širitvi trase. Ves čas pa opazujeva trud gradbenikov, da bi preprečili nestabilnim pobočjem, da bi kvarili njihovo delo. 

Sonce ravno zahaja, ko najdeva današnje prenočišče. Topel večer je zato lahko v miru večerjava pod zvezdnim nebom.