Maroko 15. dan - Visoki Atlas

Zjutraj je vreme megleno in krmežljavo.  Iz megle še vedno rosi. Vso noč je deževalo. 

Vseeno se odpraviva do naravnega mostu. Kaže precej drugačno podobo, kot pred leti. Mnogo več vode, ki teče tudi v slapovih v glavno reko.

Odpeljeva se proti Visokemu Atlasu. Že začetek ni preveč vzpodbuden, saj cesta kaže prav klavrno podobo.

Višje se pridruži še megla in sneg na cesti. Še dobro, da nisem preobul avta v letne pnevmatike.

Snega je vse več in več, a na cesti nisva sama.

Višje se začnejo še drugačne težave.

Po kakšne pol ure se klopčič le razplete in nadaljujemo vsi skupaj. Mislila sva, da je večina težav že za nama. A sva se uštela.

Podori zemlje in kamenja so se nadaljevali iz kilometra v kilometer. Hvala 4x4 - se je odlično obnesel. Večkrat ceste sploh ni več, tako da so morali narediti začasni obvoz. 

Voziva se mimo gorskih vasic. Tudi v Visokem Atlasu živijo ljudje.

Težave pa se nadaljujejo. Prideva do odseka ceste, kjer štirikrat odmetavava kamenje in čistiva cesto.

Po četrtem čiščenju vidim, da je kakšnih 200m naprej na cesti velik kup ogromnih skal, katere se ne morejo odstraniti ročno. Po pobočjih teče voda in kamni se kar valijo na cesto. Urno obrneva - saj naprej se (varno) ne da več peljati.

Visoki Atlas naju je tokrat zavrnil, saj sva po 65 prevoženih kilometrih (to je več kot tri četrtine poti preko prelaza) morala priznati, da je narava močnejša.

Avto je blaten do strehe. Oprala ga bova, ko prideva jutri na drugo stran. Na žalost je v hribih precej snega ter kamnitih in zemeljskih plazov. Edina varna izbira je prelaz Tiz'n Ticka. Nočiva blizu tega prelaza. Jutri greva v Anti Atlas.

Maroko 14.dan - še vedno proti Visokemu Atlasu

 Jutranji pogled je bil optimističen. 

Odpeljeva se proti današnjemu cilju - kraju Denmate. Seveda po stranskih cestah. Vodijo naju po prelazih...

... kjer občudujeva zasnežene doline in vršace.

Voziva se med vasmi, kjer borna prebivališča nudijo domačinom skromen dom. Kljub težkemu življenju, ki ga imajo, vsi izgledajo zadovoljni. Svoja življenja so vzeli na svoj način, nikomur se nikamor ne mudi, vedno so pripravljeni na topel pogled in prijazen pozdrav. 

Tudi majhna mesteca živijo svoj umirjen tempo.

Opazujeva pokrajino, ki se iz ure v uro spreminja. Peljeva se tudi mimo velikega akumulacijskega jezera. Ta je bil pred dvema letoma bistveno manjši. 

Proti koncu dneva spet začne deževati. Le kaj bo jutri, ko nameravava prečkati Visoki Atlas. Dan zakličiva ob naravnem mostu v kraju Iminifri. Ves večer še vedno precej močno dežuje. Upam, da bo jutri lep dan in da bo pot preko Visokega Atlasa uspešna.

Maroko 13.dan - od Ifrana proti Visokemu Atlasu

Zjutraj naju je pričakalo sončno in hladno vreme. Ogrev v avtomobilu je kar prijal. Takoj po zajtrku sva se namenila iskat prosto živeče opice - po katerih je znan tudi Park Ifrane.

Sprehod po parku je bil prav prijeten.

Skoraj sva obupala in že sva se obrnila nazaj proti avtu. Končno sva jih le srečala.

Berberski makaki so zelo zanimiva vrsta opic in imajo v Maroku poseben status. So edini makaki zunaj Azije. So tudi edina vrsta makaka, ki jo najdemo v Afriki, in sploh edina vrsta primatov ki živi severno od Sahare.

V Maroku jih najdemo predvsem v gorovju Srednji Atlas in Visoki Atlas, pa tudi v gorovju Rif.

Živijo v velikih, kompleksnih skupinah, ki jih vodi dominantna samica (matriarhat). Med njimi je zelo razvita socialna mreža. Znani so po tem, da se veliko negujejo med seboj, kar krepi vezi v skupini. Zanimivo je, da pri tej vrsti samci aktivno sodelujejo pri vzgoji mladičev, kar ni tako pogosto pri drugih vrstah opic.

Berberski makaki so edinstvena in karizmatična vrsta, ki je simbol maroškega gorskega gozda, vendar so zaradi človekovega vpliva močno ogroženi.

Kar težko sva se poslovila od njih. Pot sva nadaljevala po planoti Srednjega Atlasa na višini okoli 1900 m. Ker sva izbirala lokalne ceste, so bile le-te precej slabe. 

Po poti sva se ustavila še na jezeru, ki sva ga obiskala si sicer ne planirano. Jezero je samevalo v meglenem dnevu. Menda je poleti tu celo kamp.

Ves čas naju spremljajo cedrovi gozdovi ...

in razpadajoča cesta, ki je takšna že 60 km.

Čez nekaj kilometrov srečava delovne stroje, ki jo obnavljajo. Bomo videli čez par let, kakšna bo takrat.

V Afriki doživiva tudi pravo zimsko nevihtp, saj je temperatura padla na 0 stopinj.

Dan se nagiba k večeru, zato počasi končujeva za danes. V takšni vasi kupiva še kruh ... 

... in končava par deset kilometrov nižje ob akumulacijskem jezeru Barrage Al Hansali.

Maroko 12. dan - Fes, Ain Allah, Ifrane

Zjutraj se odločiva za ponovni sprehod po medini Fesa. Želiva videti še univerzo in mošejo. 

Medresa Bou Inania ni le šola, ampak tudi mošeja, kar je redkost, saj je edina medresa v Fesu z lastnim minaretom. Ustanovila jo je Fatima al-Fihri leta 859. Je najstarejša neprekinjeno delujoča univerza na svetu.  

Velja za vrhunec maroške arhitekture. Ko vstopiš, te prevzameta mavčna rezbarija in lesorez iz cedrovine, tako fina, da je videti kot čipka. Vstop za ne muslimane ni dovoljen, zato jo slikava le od zunaj.

Poiskati pot do tja je spet precej težka naloga, saj pot vodi po številnih uličicah.

Po poti srečava tudi "tovorno prevozno sredstvo po medini".

Eki bi rad pokazal še vrt Jardin Jnan Sbil, ki sem ga pred leti tudi obiskal. Ampak je precej daleč. Na srečo se izkaže, da pot iz mesta vodi ravno mimo njega. 

Jardin Jnan Sbil je zgodovinska oaza v srcu mesta. Je čudovit in zelo priljublen zgodovinski vrt, ki ga domačini in turisti obožujejo kot pobeg iz vrveža stare medine. Ustanovljen je bil v 13. stoletju s strani sultanov iz dinastije Marinidov, kar ga uvršča med najstarejše javne vrtove v Maroku . Leži pravzaprav med dvema deloma mesta - staro medino (Fes el-Bali) in novim mestom (Fes Jdid). 

Danes sva planirala tudi obisk kakšnih toplih vrelcev. Največji v bližini je Moulay Yakoub. Ko prideva do njega, naju odvrne že sam hotelski objekt. Tudi mnenja na internetu ga odsvetujejo.

Narava v okolici je sicer lepa, 

ampak midva sva želela nekaj bolj domačega. V bližini v mestecu Ain Allah najdeva domač hammam.

Izkušnja je odlična. Seveda so vhodi ločeni po spolu. Eka si privošči še masažo in v njej zelo uživa. Sam se odločim samo za kopanje. Moška masaža zna biti v arabskih deželah precej groba (po izkušnji iz Tuizije). 

Po osvežilnem kopanju v žvepleni vodi, okoli 40 stopinj, se odpraviva dalje - proti Ifranu.

Ifrane je mesto v regiji Fès-Meknès, v severnem Maroku, ki se nahaja v gorah Srednjega Atlasa na nadmorski višini 1665 m.  Znan je kot "mala Švica" Maroka zaradi svoje alpske arhitekture, zelene okolice in hladnega podnebja. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1928 v obdobju francoskega protektorata kot hribovska postaja za evropske kolonialne družine, ki so tu iskale olajšanje pred poletno vročino. Načrtovano je bilo po modelu "vrtnega mesta", z vrtovi, drevesi in hišami v alpskem slogu. Tukaj sva prvič v Maroku videla hiše s strehami.

Ifrane je danes upravno središče province Ifrane in univerzitetno mesto .

V okolici se nahaja narodni park Ifrane, s cedrovimi gozdovi, jezeri in priljubljenim domom za prosto živeče opice - berberjske makake. Tudi sama se odločiva ta park obiskati. 

Ker park leži precej visoko, je temperatura zunaj le 5 stopinj. Najdeva primeren prostor. Danes bo svetila samo polna luna.