Turčija - Pamukkale

Pot: Pamukkale, Marmaris

Zjutraj, ko se zbudiva, slišiva zunaj nenavadne zvoke. Nato na nebu zagledava balone. Škoda, da nisva bila bliže mestu.

 Prenočevala sva kar precej nad Pamukkalami - v prijetnem borovem gozdičku.

Za obisk Pamukkal sva morala izbrati gornji severni vstop, saj so ostale ceste zaprte. Zanimiv dogodek je bil, ko so nama policisti s pomočjo prevajalnika na telefonu razložili, da je v mestu danes tek in ne gre drugače.

Vstopiva v Hierapolis, ki je bil starodavno grško-rimsko mesto, slavno po svojih termalnih vodah in edinstveni naravni lepoti.

Mesto je okoli 2. stoletja pr. n. št. ustanovil kralj Pergamona, Evmen II. Ime Hierapolis (Sveto mesto) je dobilo verjetno zaradi termalnih vrelcev, ki so jih imeli za zdravilne in svete. Pod rimsko oblastjo (od 133 pr. n. št.) je mesto doživelo velik razcvet. Po uničujočem potresu leta 60 n. št. je bilo obnovljeno v slogu, ki ga vidimo danes, in postalo modno zdraviliško letovišče za rimsko elito. Bilo je svetovno znano po termalnih izvirih, bogatih s kalcijem. Usedline kalcita so skozi tisočletja ustvarile osupljive beline terase (Pamukkale), ki so privlačile obiskovalce iz vsega imperija. Poleg zdravilišča je bil Hierapolis pomembno versko in trgovsko središče. Tukaj je leta 80 n. št. umrl apostol Filip, kar je mesto naredilo za pomembno krščansko romarsko destinacijo.

Hierapolis ima eno največjih in najbolj ohranjenih starožitnih nekropol v Mali Aziji, z grobovi iz različnih obdobij.

Danes tu poteka maraton. Vzdušje je tako, kot se za maraton spodobi.

Obiščeva še muzej, kjer so odlično ohranjeni sarkofagi, kipi in ostali drobni predmeti.

Pamukkale so eden najbolj znanih naravnih čudes v Turčiji.

Ime Pamukkale dobesedno pomeni "bombažni grad " in je slikovito ime za osupljive bele terase iz kamnine, ki so jih ustvarile termalne vode. Te nastanejo, ko iz zemlje izvira vroča voda, bogata s kalcijevim karbonatom (kalcitom) in minerali. Ko se voda ohlaja in izhlapeva, se kalcit usede. Skozi tisočletja so se te usedline kopičile in oblikovale bele, terasaste bazene in slapove, ki izgledajo kot zamrznjena voda ali velikanska palača iz bombaža (pamuka). To je naravni fenomen, ki poteka še danes.

Danes je bila gneča zaradi maratona verjetno še večja. Voda je bila bolj mrzla - verjetno zaradi letnega časa - a vseeno prijetna za brodenje po belih bazenčkih. Kopala se nisva, saj je bila gneča prevelika.

Zadovoljna sva zapustila Pamukkale in se po lepih in gladkih cestah odpeljala proti Marmarisu. Zvečer sva našla prijeten prostorček in v družbi dveh mačk in treh psov preživela topel večer. Še prej sva se kopala v morju, ki ima še vedno okoli 21 stopinj. 

Soseda, ki sta kampirala nekaj nižje od naju, sta naju najprej opozorila, da so v vodi ježki in nama pokazala del, kjer je vstop v vodo varen. Po večerji pa sta nama prinesla še poln krožnik očiščene sladke melone. Kako so Turki prijazni. Lahko bi se kaj naučili od njih. 

Ko je padel mrak, so se pripeljali še mladi domačini, ki so ob avtu poslušali glasbo in plesali. Eden izmed njih naju je prišel vprašat, če naju motijo in so preglasni. Glasba je bila OK in jakost tudi. Vseeno pa je bila lepa gesta, da jih je zanimalo počutje sosedov.

Turčija - Ephesus, Karahayit, Pamukkale

Pot: Ephesus, Karahayit, Pamukkale

Zjutraj se je le občasno pokazalo sonce. Proti zahodu je bilo precej temno nebo. Ampak razen par kapljic, ni bilo nič. Že kmalu je sonce premagalo jutranjo zaspanost.

Nisva preveč zgodnja - okoli 9h sva na vhodu Ephesusa. Nekaj avtobusov je že bilo, a se je dalo parkirat brez problema. Na ceno vstopnice sva bila že pripravljena in tudi odločena, da bova dala 40€ po osebi za ogled. Bova pač poiskala cenejše prenočišče, pa se bo nekako kompenziralo. Na blagajni poskušava še s upokojenskim popustom, a blagajnik je neomajen. Pravi, da so vstopnice že tako poceni. Hmm. Po moje v desetih minutah proda vstopnic za svojo mesečno plačo. 

Ephesus (Efes v turščini) je bil eno najpomembnejših in največjih mest antičnega sveta, locirano v Mali Aziji (današnja Turčija).

Po legendi so mesto ustanovili Atenski kolonisti okoli 10. stoletja pr. n. št.. V 6. stoletju pr. n. št. je Ephesus padel pod Lidijsko kraljestvo, nato pod Perzijo. V 2. stoletju pr. n. št. je mesto prišlo pod rimsko oblast. V tem času je doživelo svoj zlati vek in postalo glavno mesto rimske province Azije ter eno največjih mest na svetu s preko 250.000 prebivalci. Bilo je pomembno pristaniško mesto in središče trgovine. Slovelo je tudi kot središče kulture in znanosti.

Ephesus je bil predvsem svetovno znan po Artemidinem templju (Temple of Artemis), enem od sedmih čudes antičnega sveta. V zgodnjem krščanstvu je bilo mesto pomembno za širjenje vere. Po Svetem pismu je apostol Pavel tu pridigal, po tradiciji pa je tu živela tudi Devica Marija in apostol Janez.

Najpomembnejše znamenitosti:

• Celsova knjižnica – ikonična fasada, simbol mesta
• Veliko gledališče – največje v antičnem svetu s kapaciteto 25.000 gledalcev
• Templj Hadriana
• Terasaste hiše – razkošna stanovanja z mozaiki

Po dveh urah sva obhodila vso mesto. Res je lepo ohranjeno in restavrirano. Po dobrih štirih kilometrih poti sva spet na spodnjem vhodu/izhodu. No, 10€ na kilometer pa je še kar sprejemljivo.

Ko sva začela hoditi, se nama je zdelo čudno, zakaj vsi ljudje hodijo proti nama. Na polovici sva ugotovila - vse turiste pripeljelo na zgornji vhod, tako da potem hodijo samo navzdol. Avtobusi pa jih pričakajo pri spodnjem izhodu. Ljudi je res ogromno. Ko odhajava, je čakalna vrsta za vtop na parkirni prostor najmanj eno uro. Kolona, ki čaka, je dolga vsaj kilometer in pol. Dobro, da že odhajava.

Imela sva namen obiskati še kapelo Device Marije na hribu nad Efesom. Kolona vozil naju je odvrnila od ogleda svetega mesta. Pa saj ob toliki gneči ne more biti več sveto.

Nadaljujeva proti Pamukkalam, vmes pa si bova ogledala že vrelo v mestu Karahayit. Po lepi avtocesti hitro prevoziva slabih 200 km. V Karahayitu najdeva najprej bazenčke s vročo termalno vodo. Nekaj ljudi si namaka noge. Vse deluje zelo prijetno - vaško. 

V mestu je tudi bazar. Ogledava si ga in ugotavljava, da tukaj trgovci niso nič posiljeni, pa tudi z barantanjem se nočejo ukvarjati. Na sprehodu po sejmu nisva nič zapravila, jedla pa sva v lokalni restavraciji okusno mesno pito in na koncu tudi obvezen čaj, na katerega sva morala počakati 10 minut, saj jim ga je zmanjkalo. Priprava pa traja svoj čas, saj ni natočen iz Expressa.

Ko sva se odpeljala naprej, sva na krožišču našla še drugo vrelo - to je tisto, ki je na večini slik. Ker je prometni režim tukaj bolj ohlapen, ni problema, če je znamenitost na sredini krožišča. V sobivanju vozniki in pešci brez problema in razburjenja opravijo vsak svojo pot.

Pamukkale se vidijo že od daleč. Kot bi sneg pokrival celo pobočje. Prometa je precej, pa se spet nihče ne pritožuje. Parkirava in si ogledava situacijo, da jutri ne bova preveč iskala. Pod hribom je prijeten park z jezercem in jatami razposajenih in glasnih gosi.

Na vhodu tudi preveriva ceno vstopnice. 30€ po osebi hočejo - brez arheološkega ogleda. Če je šel bik, naj gre pa še ... Spet bova morala poiskati poceni prenočišče :).

Tokrat spiva nad mestom v prijetem gozdičku po akcijski ceni.

Turčija - polotok Urla - izviri

Pot: po polotoku Urla

Za danes sva si zadala, da si ogledava naravne izvire na polotoku Urla. Začela sva s izvirom Gulbache (rožni vrt - starogrški Rodones). Na netu piše, da je na lokaciji kamnita zgradba, ki vodi v morje in predstavlja termalno kopališče. Imenujejo jih "staromirške kopeli", vendar ni dokazov, da pripadajo helenističnemu obdobju.

Najdeva lokacijo, a je dovozna cesta ograjena z visoko bodečo žico. Na drugi strani jo loči vodni preliv. Poskusiva ga prečiti, vendar je poln šote in se noga ugreza pol metra v blato. Po večkratnih poskusih in po poivedbi pri lokalnem prebivalstvu, opustiva misel na kopanje v teh termah.

Naslednji cilj je bi vrelec Kral Havuzu (Kraljev bazen). Vrelo je znano po svoji mrzli in kristalno čisti mrzli vodi, ki menda zdravi bolezni črevesja in olćevodov. 

Ker takih težav nimava in v vetrovnem vremenu ni prave želje po mrzli in kristalno čisti vodi - si le umijeva lice in izvir ga pustiva za drugič - ko bo zunaj vsaj 35 stopinj.

Greva do tretjega -  Yildizburnu v mesti Ilica. Obljubljajo podmorske vrelce s 45 stopinjsko vodo - mikavno. Ko geva do koordinate, sva vedno bolj skeptična, saj točka kaže na pomol v marino. Kljub prepričanju, da se motiva, greva mimo varnostne hiške in vstopiva v marino. Ob pomolu, kjer so parkirane jahte, ni videti sledu o kakšnih termah. Povprašava sprehajalca. Pokaže nama v smer, v katero hodiva. Neverjetno - na koncu pomola so res izviri tople vode. Tudi enega kopalca vidiva, ki naju povabi v vodo. Vstopiva in res uživava kakšno uro in pol v čudovito topli vodi, ki se meša z morsko vodo. V času najinega kopanja se je nabralo kar nekaj ljudi. Ravno pravi čas sva še ujela, da sva terme na začetku imela skoraj zase.

Zadovoljna in zadovoljena se vračava. Še enkrat se odpeljeva do vasi Gulbache. Poskusiva še eno varianto poti, da bi prišla do toplic. Poskus spet ni bil uspešen. Opustiva misel na še eno kopanje in se odpeljeva nazaj na celino. Zaključiva pri Efezu, ki je v planu za jutri. Čisto ob morju najdeva svoj današnji košček plaže.

Ob sončnem zahodu opazujeva poročne pare, ki so se prišli fotografirat. Vsaj trije, če ne celo štirje pari so izkoristili lepo veduto za svoje poročne spomine.

Turčija - Pergamon

Pot: kanjon Sahingere, Bergamo, Izmir

Zjutraj naju prebudijo človeški glasovi. Vidiva, da v parku zraven naju deset moških izvaja gimnastične vaje. Pridno telovadijo v svojih zrelih letih. Zgleda, da so prišli iz bližanega mesta in da jim je to vsakodnevna rutina - pohvale vredna rutina. Zanimivo pa je, da so bili sami moški. Pri nas bi kvečjemu bile same ženske. Moški (vključno z mano) se ne zmenimo dosti za jutranjo telovadbo. Bi si lahko vzeli tako navado turških "penzionistov" za vzor.

Kmalu po vstajanju začne deževati. Pogledava napoved in res je napovedan dež. Odločiva se za pot naprej, saj v dežju je najbolje narediti transfer. 

Peljeva se proti Bergamu - najprej po lokalnih poteh, potem nekaj časa po štiripasovnici. Zavijeva na lokalno cesto, ki vodi preko gora, Lepo speljana po borovih gozdovih. Vmes se ustaviva na drugi kavi. Prav žalostno je gledati lep borov gozd, po tleh gozda pa kupe smeti. Cestna izogibališča so tukaj zgleda namenjena temu, da odvržeš smeti v naravo. Bi bilo nujno ozavestiti ljudi, potem pa narediti nacionalno čistilno akcijo. Mogoče pa res kdaj.

Ko prideva v Bergamo, dež veselo pada. Vseeno se vzpneva do vhoda v Pergamon. Odločiva se za hitro malico v zavetju avta. Ko končava, preneha tudi dež. Za ogled imava ravno pravšnje vreme. Na blagajni na polici počiva mačka, ki se sploh ne da motiti obiskovalcem, ki kupujemo vstopnice.

Pergamon (današnji Bergama v Turčiji) je bil eno najpomembnejših helenističnih mest in glavno mesto Pergamskega kraljestva v 3. in 2. stoletju pr. n. št.

Mesto je postalo pomembno po smrti Aleksandra Velikega. Pod dinastijo Atalidov je doseglo vrhunec moči in bogastva ter postalo tekmec Aleksandriji in Antiheji.

Kralji so ustvarili veličastno mesto z znanimi spomeniki:

o    Pergamonska oltar (posvečen Zevsu in Ateni), eden največjih dosežkov helenistične umetnosti (danes v muzeju Pergamon v Berlinu).

o    Knjižnica v Pergamonu, druga največja knjižnica antičnega sveta (za Aleksandrijsko), ki je hranila okoli 200.000 zvitkov.

o    Asklepijejon, slavno zdravilišče in versko središče posvečeno bogu zdravja Asklepiju.

Zadnji pergamski kralj je kraljestvo leta 133 pr. n. št. zapustil Rimljanom. Mesto je ostalo pomembno središče rimske province Azije.

Pergamon je bil pomembno središče kulture, znanosti, medicine in umetnosti. Prav tu so izumili pergament (pergamena charta), kot nadomestek za papirus.

Pergamon je imel tudi gledališče, zgrajeno na pobočju hriba (Akropole), ki je veljalo za eno najstrmejših in najbolj impresivnih v antičnem svetu. Vgrajeno je v strmo pobočje akropole, s čudovitim razgledom na dolino. Sprejelo je približno 10.000 gledalcev. Njegova strmina je zagotavljala izjemen pogled na oder in akustiko, tako da je bilo vsako besedo slišati do vrha. Za razliko od rimskih amfiteatrov (kot je Kolosej), ki so bili krožni in prostostoječi, je bilo pergamonsko gledališče tipično grško, izklesano v hrib. V njem so predvajali klasične drame, komedije in verske obrede.

Nadaljujeva proti Izmirju. Spet dežuje - ne, tokrat lije. Na avtocesti se zaradi dežja promet odvija po polžje. Ko pridemo do mesta, pa dobesedno obstane. Kar nekaj časa rabiva, da se odcepiva na polotok Urla. Dež počasi pojenja. Ogledava si ene toplice, toda preveč so turistične in vsekakor predrage (20€/osebo). Pa še prepozna sva. Kar težko najdeva primerno mesto za noč. Obala je zelo pozidana in polna turističnih objektov. 

Vseeno najdeva  mirno mesto s čudovitim pogledom na zaliv in Izmir.

Turčija - Troja

 Pot: od Troje do kanjona Sahingere

Troja je obvezna postaja pri obisku Turčije. Najprej se odpraviva v muzej. Zanimivo je, da je za domačine vstopnina 100 turških lir (2€), za neturke pa je vstopnina 27€. Zanimiva politika.

 Zgradba je na zunaj grda, znotraj pa je zelo zanimiva.

S terase je lep razgled na vas.

Obiščeva še arheološke ostanke Troje. Na dvorišču kraljuje maketa Trojanskega konja.

Trojanski konj je znamenita mitološka zvijača iz Trojanske vojne, ki jo je opisal Homer v epu Odisseja: 

Grški vojaki so po dolgem in neuspešnem obleganju mesta Troja načrtno odpluli in na plaži pustili ogromnega lesenega konja kot darilo bogovom. V notranjosti konja so se skrivali izbrani grški bojevniki. Trojanci so konja, kljub opozorilom, vlekli v mesto in praznovali zmago. Ponoči so se Grki skrivaj izkradli iz konja, odprli mestna vrata glavnini vojske, ki se je vrnila, in uničili Trojo.

Ogledava si še ostanke Troje

Po ogledu si v vasi privoščiva še pravi turški čaj. Nato nadaljujeva proti mestu Assos. Želiva si ogledati tempelj s palačo, ki je na vrhu hriba. Odvrne naju previsoka vstopnina, zato narediva le panoramski posnetek.

Nadaljujeva proti Altinoluku. Po poti sva zgrožena, saj dostopa do morja praktično ni. Ograja pri ograji ves čas poti. Očitno nimajo zakona o prostem dostopu do vode. Potrudiva se in le najdeva delček morja, ki ni zagrajen. Osveživa se v prijeti vodi, ki ima še vedno več kot 20 stopinj. Po kopanju poiščeva kanjon Sahindere. Ker je turistična sezona bolj kot ne končana, kanjon sameva. Odločiva se za bredenje po mrzli vodi do slapa.

Osvežilna hoja do slapu bo pomagala pri mirni noči. Ob avtu pa naju čaka prav čeden trop mačk. Seveda jim dava nekaj za pod zob. Bodo nocoj najine čuvajke.