Tunizija - 1.dan - preko Italije

Pot: Strassoldo do Greve di Chianti

Zjutraj se zbudiva v prijeten dan. Vidiva, da sva prenočila ob starem gradu.

Po zajtrku se sprehodiva po vasi in si ogledava grad Castello Di Strassoldo Di Sotto.

Časa imava danes dovolj. Uživava v lepem dnevu, a kljub temu se morava odpraviti naprej. Ker je dan še dolg se odločiva, da obiščeva še Ferraro.

Ferrara je zaradi svoje lepote in kulturne pomembnosti uvrščena v Unescov seznam svetovne dediščine. Sprehodiva se po starem mestu in res uživava v zgodovinskem sprehodu.

Najina sopotnika B&L sta že tudi skoraj pri nama. Dobimo se na avtocestnem  počivališču in skupaj nadaljujemo do današnjega prenočevanja. Najdemo prijeten prostor, kateri obljublja mirno noč. 

Po dobri večerji in prijetnem pogovoru nas preseneti domačin, ki je prišel uživat sončni zahod. Prinese nam domače jagode - ki so njegov domači proizvod. Iz srca se mu zahvalimo.

Tunizija - nulti dan - pot od doma

Pot: od doma do vasi Strassoldo

Od doma se odpraviva popoldan - samo da greva - da jutri zjutraj ne bo potrebno razmišljati, kaj vse sva pozabila.

V Ajdovščini nabaviva nekaj stvari v trgovini, natočiva slovensko nafto, ki je cenejša od italijanske, in prečkava mejo. Kmalu najdeva prenočišče. Prijetna vasica in mirno parkirišče.

Paklenica - tretji dan

 Paklenica - 3.dan

Ker moje zdravstveno stanje še vedno ni tako, kot bi moralo biti, smo se ta dan razšli. Špela in Igor sta šla plezat, midva pa sva se odločila obiskati Veliki Vitrenik. Če že bivamo v istoimenskem apartmaju se vsekakor spodobi, da obiščeva še vrh.

Zanimivo je, da na tukajšnjem pokopališču sploh ni navadnih grobov, ampak so samo grobnice. Pot kmalu zavije v hrib - v isto smer, kjer se nahajajo mirila.

Mirila so nastajala od 17. stoletja do sredine 20. stoletja.

Na sedelcu prideva do miril in si jih ogledava

Najina pot se nadaljuje proti Velikemu Vitreniku.

Na vrhu je lep razgled na morsko stran ...

... in na severno stran, kjer se vidijo s snegom pobeljeni vršaci Velebita.

Za spomin poiščeva še geocache, ki je prav na vrhu.

Vrneva se v mesto in po poti najdeva še kakšno lepo cvetlico.

Za plezalca pripraviva kosilo, saj nam je "gazdarica" dovolila, da ostanemo še popoldan. Tako se lahko še v miru najemo, stuširamo, spakiramo, potem pa po AC nazaj domov.

Zelo lep vikend je za nami, čeprav ga je meni malo skazilo zdravje. Upam, da bo spet kmalu tako, kot mora biti.

Uživali smo Špela, Emil, Eka in Igor

Paklenica - drugi dan

Paklenica - 2.dan 

Jutro je spet po pričakovanjih. Tudi tokrat kafetkamo na terasi. Danes imamo namen preplezati spet dve smeri.

Na vrhu smeri je vedno lepo. Posebej, če je dan kot današnji. 

Popoldan se sprehodimo še do "Kule". Vidimo, da jo nedavni potres ni poškodoval.

Po prijetnem sprehodu in dobri večerji, se kar hitro zgubimo v sobe in zaspimo.

Paklenica - prvi dan

Pot in prvi dan plezanja v Paklenici

Pot do morja je potekala brez problemov, saj smo za celotno potovanje izbrali avtocesto. Zvečer pridemo v Starigrad in se namestimo v prijetnem - cenovno ugodnem apartmaju Vitrenik, ki smo ga že prej rezervirali.

Naslednje jutro nas pričaka lepo sončno jutro. Postrežemo si kavico na terasi, nato pa se odpeljemo do NP Paklenica.

Poravnamo vstopnino. Že nekaj časa v NP priznavajo popust na kartico PZS. 

Tako zgodaj kot letos še nismo bili, zato je tudi struga potoka še ob izhodu iz kanjona vodnata.

Opremimo se in in pričnemo s plezanjem. Špela je bila zadnjič tukaj pred korono.

 Vreme je kot naročeno - prijetnih slabih 20 stopinj brez vetra. Res uživamo.

Nadaljujemo še eno smer višje.

Kljub vsemu pa so dnevi sedaj krajši, zato za danes zaključimo. Čaka nas še sestop v dolino.

Pred večerjo gremo še malo na razgibavanje nog po Starigradu.

Radojč mimo Gonžarjeve peči

Pot: Cerkev Sv.Martina v Vinski gori - Gonžarjeva peč - Radojč - Vipotnik 

Končno nas je lep dan povlekel na plano in z Igorjem smo odšli na parurno potepanje. Parkiramo pri župnijski cerkvi Sv. Martina in se odpravimo proti Gonžarjevi peči. Ob ferati si ogledamo dostop in se dogovorimo, da jo v poletnih mesecih enkrat ponovimo. Eka je bila ob otvoritvi prva ženska, ki jo je preplezala.

Tokrat se po obvoznici odpravimo na vrh ferate, kjer nas pričaka lep pogled na vas in bližnjo okolico. Pot je kar malo ledena in ne bi škodile male derezice, ki so (spet) ostale doma.

Nadaljujemo po planinski poti. Proti vrhu nas pozdravi znanilec pomladai, ki sramežljivo kuka izpod snega

Pokrajina je prav zimska.

Na vrhu, ki je tokrat v soncu in popolnoma brez vetra, pomalicamo.

Odpravimo se naprej proti Ramškovemu vrhu, vendar se po poti odločimo, da se bomo spustili proti Vipotniku.

Po nekaj urah in slabih sedmih kilometrih pridemo nazaj na izhodišče.

Mene je skoraj presenetila ugotovitev, kako hitro kondicija zgine. Res, v januarju sva se malo potepala s kombijem, malo je bilo zdravstvenih težav... Ampak ostala je obljuba, da je treba kondicijo pridobiti nazaj. Za to pa je samo ena pot - ta današnja je že bila začetek...