sreda, 9. september 2026

Septemberski Krk - 3.9. - 8.9.2026

Ker poletje še kar vstraja z visokimi temperaturami, sva se odločila, da se greva malo ohladit na morje. Od zadnjega obiska morja je že dva meseca.

V četrtek proti večeru nama le uspe, da se odpeljeva od doma. Prenočila sva pri gradu Bogenšperk.

Po zajtrku se sprehodiva še po grajskem drevoredu.

Vožnja po regionalnih cestah hitro mine, čeprav gre počasneja kot po dragih in prepolnih slovenskih avtocestah. Malo čez poldan sva že prispela do Povil. Za ovinek sva se odločila zaradi precej vročega vremena. Ker je Novovinodoljska riviera pod Velebitom, se v morje steka hladna sladka voda - zato je morje bolj osvežujoče.

Prvi dan nameniva samo kopanju. Danes se nama še ne ljubi raztovarjati čonov s strehe kombija.

Naslednji dan splaviva čolne. Greva pogledat zaliv Žrnovice...

... potem pa nadaljujeva še do Klenovice, kjer na plaži ni videti, da je konec sezone. Na tem delu morske obale sva videla že več stolpov, za opazovanje tun. Pred več kot sto leti je bilo na tem območju očitno precej teh tib. Res je morje je tukaj precej globoko in čisto.

Veslanje je zanimivo, saj plujeva mimo obalnih brezen in jam.


Že vso noč naju je zibala burja, ki je proti večeru začela pihati. Zjutraj sva se zato odpravila do razgledne točke nad Ledenicami. Po poti si ogledava še razvaline rimskega gradu.



Iz razgledne točke vidim, da se bomo po tem delu Jadrana že kmalu vozili po novi avtocesti. Res manjka ta del. Največja prednost nove ceste je, da bo ves tranzit šel tja, popotniki pa bomo lahko uživali v serpentinah in zalivih Jadranske magistrale.

Burja počasi pojenja, midva pa se odpeljeva na Krk. Čeprav sva pred časom že parkrat veslala okoli mostu na Krk, še vedno rada ponoviva to turo. 

Za spanje se odpeljeva nazaj na celino, saj verjetno obalo organi nadzorujejo. Zvečer imava lep razgled na Krški most iz višine. 

Ko gledava nepretrgano kolono vozil, ki se vozijo preko njega se postavi vprašanje, ali je na otoku sploh kdo ostal. Šele po polnoči (ko se slučajno zbudim) vidim, da je sedaj prometa manj.

Zjutraj se dobiva s prijateljema, ki sta danes prispela na Krk. Srečamo se v Vozu nato nadaljujemo druženje v Šilu - na nam znanem zalivu. Tukaj je nekaj avtomobilov, tudi dva kamperja. Zvečer se vseeno odpeljemo spat bolj na celino.

Naslednje jutro obiščemo Vrbnik. 

Ker najdemo parkirni prostor tik ob morju, svameva čolne in odveslava proti "Rožnatemu zalivu", prijatelja pa se odpeljeta nazaj v Šilo. Rožnati zaliv ni osamljen, čeprav je dosegljiv le po vodi. Ampak za pol ure, ko sva tam, naju družba ne moti. Voda je kristalno čista, skozi njo pa prosevajo rožnati kamenčki.

Vrneva se proti Vrbniku in mimo njega nadaljujeva še po severo zahodni obali. V zalivčku s kamnečki se še skopava, nato pa se vrneva v Vrbnik.


Popoldan se tudi midva kopava v družbi v Šilu. Proti večeru se odpeljemo proti NP Risnjak, kjer v tišini tamkajšnjih gozdov po večerji prijetno kramljamo. Noč je mirna in temna.  Zjutraj se razidemo, ker imava namen še opraviti dva obiska. 

Po poti proti domu naju pri Sevnici še dodobra opere dež. Ko prideva popoldan domov, pa naju pozravi mavrica - ne ena, kar dve.




nedelja, 24. maj 2026

Kolesarjenje po Notranjski in obisk Nanosa - 22.5.- 24.5.2026

Prvi dan - do Planine in kolesarjenje po gozdovih Hrušice

Za danes je planirana popoldanska tura, saj po naših cestah težko prideš do okolice Postojne prej, če greš iz Celja ob pol desetih.

Tokrat slediva navodilu iz knjige "Veliki kolesarski vodnik po Sloveniji - Gozdovi Hrušice". Pot naju vodi po "Jamborni cesti", ki sledi stari rimski trasi. Ker cesta obide "Kačje ride", je bila v zgodovini primerna za daljše tovore, ki so potovali proti morju. Najdaljši znan tovor je bil 64 m dolg jambor, ki so ga peljali iz Rakitne v Trst konec 19. stoletja. 

Pri Žagi Belsko se odcepiva proti Vrhem. Iz vasi pa se spustiva do Predjamskega gradu. 


Po ogledu okolice gradu, ki je polna turistov, se vrneva do vasi Vrhe, nato pa nadaljujeva po pobočjih Trnovskega gozda do vrha Hrušice. Tukaj se priključiva drugi zgodovinjski cesti. To je cesta, ki je v rimskih časih povezovala Furlansko nižino z Emono. Ker je bila cesta precej izpostavljena barbarom, je ob njej kar nekaj rimskih utrdb in pravcati "Kitajski zid", ki se razprostira na obe strani prelaza. Po poti obiščeva trdnjavo na Lanišču.


V zgodnjem popoldnevu umetnik izkorišča akustiko obzidja

Lepe serpentine, ki so v današnjem času poslastica za motoriste, so še vedno najkrajša pot med Ljubljano in Vipavsko dolino.

Spustiva se do bližine Logatca, nato pa se usmeriva po magistrali proti Planini. Ko prideva do Planinskega polja, zavijeva nanj in se po labirintu malih cestic vračava proti Planini. Po poti se lahko pripeti tudi takšen dogodek:


Pot, ki je bila dolga 50 km in 950 v.m., sva končala pri avtu, kjer se je prilegla malica in hladno pivo. Ko sva se okrepčala, sva odšla še na sprehod po Planini z okolico. Ogledala sva si Planinsko jamo...



... in Ravbarjev stolp.


Stolp je bil zaprt, tako da se nama ni bilo potrebno vzpenjati po zavitih stopnicah. Ker je padla že noč, sva se odločila prespati kar na parkirišču ob stolpu.

Drugi dan - pohodna krožna pot na Nanos

Naslednji dan sva imela v planu pohodni izlet na Nanos, katerega je razpisalo naše planinsko društvo -  PD PT Celje. Dobili smo se na parkirišču in se po strmi poti povzpeli na vrh.



Vrh krasi popolnoma obnovljena Vojkova koča, v kateri strežejo okusno hrano in mrzlo pijačo. Pred povratkom v dolino si oboje z užitkom privoščimo.

Vračamo se po zložni poti - proti cerkvi Sv. Hieronima nazaj proti izhodišču. Po poti nas prevzemajo širni pogledi po Vipavski dolini.


S prijatelji se odpeljemo še do doma gostoljubne vodnice Mateje, ki ima novo hišo v okolici Rakitne. Po druženju prijatelji odidejo proti Celju, midva pa proti (meni ljubemu) gradu Kalc. Ta bo jutri najino izhodišče za naslednjo kolesarsko turo.


Pred počitkom si še pretegneva noge s sprehodom po okoliških pašnikih.


Tretji dan - Velika Milanja in Mussolinijev tunel

Za nama je mirna noč. Polna energije se odpraviva na tokratno pot, ki sva jo spet izbrala že iz prej omenjene knjige - "Obrobje Snežnika". 

Cesta se zlagoma dviga in razgledi postajajo širši.


Pripeljeva na sedlo, potem pa nadaljujeva kar po planinski poti do vrha Velike Milanje.


Pred leti so na tej rebri želeli postaviti veterne elektrarne. Nisem nasprotnik novih energetskih rešitev, a se mi zdi kar prav, da te neokrnjene in prečudovite pokrajine niso uničili za par MW veternih elektrarn.




Ko se naužijeva pogledov, greva pogledat še skalni osamelec v bližini.




Čas je, da se spustiva nazaj v dolino. Nič kaj prijazna cesta z novim grobim nasutjem naju pretresa naslednjih 10 kilometrov. Prideva do vasi Podtabor, kjer najdeva italijansko vojaško cesto, ki pelje do Šilentabora. Pot se počasi vzpenja ob strmih skalah kraškega roba.

Mussolinijev tunel na Šilentaboru (znan tudi kot predor Podtabor) je 72 metrov dolg predor, vklesan v živo skalo ob vznožju vzpetine nad vasjo Podtabor. Zgradili so ga italijanski vojaki med drugo svetovno vojno (oziroma v času rapalske meje) z namenom povezovanja strateških vojaških objektov na tamkajšnjem obrambnem grebenu.

Pot, ki pripelje v Šilentabor, gre najprej mimo cerkvice Sv.Martina. Ta cerkev je starodavna podružnična cerkev iz 12. stoletja, ki stoji na razglednem grebenu na nadmorski višini 723 metrov. Res je vzorno urejena.



Odpeljeva se še do vaške razgledne točke, ki si res zasluži to ime.



Za konec naju še čaka spust do izhodišča. Mimogrede obiščeva še izvir reke Pivke, ki pa je suh. V bližnjem Zagorju si zmočiva suha grla s pivom, nato pa pri avtu pojeva kosilo in nazdraviva lepo preživetemu vikendu. Upam, da še kdaj - kmalu.

Danes sva prekolesarila 40 km in premagala nekaj več kot 1000 v.m.






sreda, 20. maj 2026

Drava - mestna tura, Fala in Vuzenica

Veslanje  - 18.5. in 19.5.2026 

Mestna tura se nama je odmikala že nekaj časa. Tokrat nama je le uspelo. Pri Mariborskem otoku je začetek te ture.

Najprej veslava proti HE Mariborki otok. 

Po desni strani otoka odveslava proti mestu Maribor. Razgledi iz vodne gladine so drugačni, kot smo jih vajeni.


Na železniškem mostu je kar precej prometa.


Pri dvojnem mostu je ture nizvodno konec, saj je plovba od tu naprej prepovedana.

Obrneva in mimo Vodnega stolpa odveslava nazaj na začetek.



Drugo jutro naju na pomolu Bresternice pričaka labodja družina. Malo posediva in opazujema mamino skrb za male otročke.


Odpeljeva se proti HE Fala, da raziščeva možnosti za morebitno veslanje. Ogledava si zunanji del elektrarne, ki je prosto dostopna.


Ko že nameravava oditi, se pripelje avtobus izletnikov. Izkoristiva priložnost in si z njimi ogledava še muzej, ki je odprt le za najavljene skupine. Ko sem bil tukaj leta 1980 na šolski ekskurziji, je stari del še normalno obratoval. 

Generator

Turbina


Ko nadaljujeva pot, najdeva potencialno mesto za dostop do vode. Za drugič - rečeva - in se odpeljeva do Radelj ob Dravi. Od tu sva do Dravograda že večkrat veslala, tokrat pa se obrneva proti Vuzenici.



Pred elektrarno je znak, od katerega dalje je plovba prepovedana. 


Tudi tukaj upoštevava omejitev in se obrneva. Vreme se malo kvari, a saj je vseeno, če bova malo mokra. Nazaj grede veslava po drugi obali.



Na obali si skuhava še pozno kosilo in se odpeljeva proti domu.