Maroko 14.dan - še vedno proti Visokemu Atlasu

 Jutranji pogled je bil optimističen. 

Odpeljeva se proti današnjemu cilju - kraju Denmate. Seveda po stranskih cestah. Vodijo naju po prelazih...

... kjer občudujeva zasnežene doline in vršace.

Voziva se med vasmi, kjer borna prebivališča nudijo domačinom skromen dom. Kljub težkemu življenju, ki ga imajo, vsi izgledajo zadovoljni. Svoja življenja so vzeli na svoj način, nikomur se nikamor ne mudi, vedno so pripravljeni na topel pogled in prijazen pozdrav. 

Tudi majhna mesteca živijo svoj umirjen tempo.

Opazujeva pokrajino, ki se iz ure v uro spreminja. Peljeva se tudi mimo velikega akumulacijskega jezera. Ta je bil pred dvema letoma bistveno manjši. 

Proti koncu dneva spet začne deževati. Le kaj bo jutri, ko nameravava prečkati Visoki Atlas. Dan zakličiva ob naravnem mostu v kraju Iminifri. Ves večer še vedno precej močno dežuje. Upam, da bo jutri lep dan in da bo pot preko Visokega Atlasa uspešna.

Maroko 13.dan - od Ifrana proti Visokemu Atlasu

Zjutraj naju je pričakalo sončno in hladno vreme. Ogrev v avtomobilu je kar prijal. Takoj po zajtrku sva se namenila iskat prosto živeče opice - po katerih je znan tudi Park Ifrane.

Sprehod po parku je bil prav prijeten.

Skoraj sva obupala in že sva se obrnila nazaj proti avtu. Končno sva jih le srečala.

Berberski makaki so zelo zanimiva vrsta opic in imajo v Maroku poseben status. So edini makaki zunaj Azije. So tudi edina vrsta makaka, ki jo najdemo v Afriki, in sploh edina vrsta primatov ki živi severno od Sahare.

V Maroku jih najdemo predvsem v gorovju Srednji Atlas in Visoki Atlas, pa tudi v gorovju Rif.

Živijo v velikih, kompleksnih skupinah, ki jih vodi dominantna samica (matriarhat). Med njimi je zelo razvita socialna mreža. Znani so po tem, da se veliko negujejo med seboj, kar krepi vezi v skupini. Zanimivo je, da pri tej vrsti samci aktivno sodelujejo pri vzgoji mladičev, kar ni tako pogosto pri drugih vrstah opic.

Berberski makaki so edinstvena in karizmatična vrsta, ki je simbol maroškega gorskega gozda, vendar so zaradi človekovega vpliva močno ogroženi.

Kar težko sva se poslovila od njih. Pot sva nadaljevala po planoti Srednjega Atlasa na višini okoli 1900 m. Ker sva izbirala lokalne ceste, so bile le-te precej slabe. 

Po poti sva se ustavila še na jezeru, ki sva ga obiskala si sicer ne planirano. Jezero je samevalo v meglenem dnevu. Menda je poleti tu celo kamp.

Ves čas naju spremljajo cedrovi gozdovi ...

in razpadajoča cesta, ki je takšna že 60 km.

Čez nekaj kilometrov srečava delovne stroje, ki jo obnavljajo. Bomo videli čez par let, kakšna bo takrat.

V Afriki doživiva tudi pravo zimsko nevihtp, saj je temperatura padla na 0 stopinj.

Dan se nagiba k večeru, zato počasi končujeva za danes. V takšni vasi kupiva še kruh ... 

... in končava par deset kilometrov nižje ob akumulacijskem jezeru Barrage Al Hansali.

Maroko 12. dan - Fes, Ain Allah, Ifrane

Zjutraj se odločiva za ponovni sprehod po medini Fesa. Želiva videti še univerzo in mošejo. 

Medresa Bou Inania ni le šola, ampak tudi mošeja, kar je redkost, saj je edina medresa v Fesu z lastnim minaretom. Ustanovila jo je Fatima al-Fihri leta 859. Je najstarejša neprekinjeno delujoča univerza na svetu.  

Velja za vrhunec maroške arhitekture. Ko vstopiš, te prevzameta mavčna rezbarija in lesorez iz cedrovine, tako fina, da je videti kot čipka. Vstop za ne muslimane ni dovoljen, zato jo slikava le od zunaj.

Poiskati pot do tja je spet precej težka naloga, saj pot vodi po številnih uličicah.

Po poti srečava tudi "tovorno prevozno sredstvo po medini".

Eki bi rad pokazal še vrt Jardin Jnan Sbil, ki sem ga pred leti tudi obiskal. Ampak je precej daleč. Na srečo se izkaže, da pot iz mesta vodi ravno mimo njega. 

Jardin Jnan Sbil je zgodovinska oaza v srcu mesta. Je čudovit in zelo priljublen zgodovinski vrt, ki ga domačini in turisti obožujejo kot pobeg iz vrveža stare medine. Ustanovljen je bil v 13. stoletju s strani sultanov iz dinastije Marinidov, kar ga uvršča med najstarejše javne vrtove v Maroku . Leži pravzaprav med dvema deloma mesta - staro medino (Fes el-Bali) in novim mestom (Fes Jdid). 

Danes sva planirala tudi obisk kakšnih toplih vrelcev. Največji v bližini je Moulay Yakoub. Ko prideva do njega, naju odvrne že sam hotelski objekt. Tudi mnenja na internetu ga odsvetujejo.

Narava v okolici je sicer lepa, 

ampak midva sva želela nekaj bolj domačega. V bližini v mestecu Ain Allah najdeva domač hammam.

Izkušnja je odlična. Seveda so vhodi ločeni po spolu. Eka si privošči še masažo in v njej zelo uživa. Sam se odločim samo za kopanje. Moška masaža zna biti v arabskih deželah precej groba (po izkušnji iz Tuizije). 

Po osvežilnem kopanju v žvepleni vodi, okoli 40 stopinj, se odpraviva dalje - proti Ifranu.

Ifrane je mesto v regiji Fès-Meknès, v severnem Maroku, ki se nahaja v gorah Srednjega Atlasa na nadmorski višini 1665 m.  Znan je kot "mala Švica" Maroka zaradi svoje alpske arhitekture, zelene okolice in hladnega podnebja. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1928 v obdobju francoskega protektorata kot hribovska postaja za evropske kolonialne družine, ki so tu iskale olajšanje pred poletno vročino. Načrtovano je bilo po modelu "vrtnega mesta", z vrtovi, drevesi in hišami v alpskem slogu. Tukaj sva prvič v Maroku videla hiše s strehami.

Ifrane je danes upravno središče province Ifrane in univerzitetno mesto .

V okolici se nahaja narodni park Ifrane, s cedrovimi gozdovi, jezeri in priljubljenim domom za prosto živeče opice - berberjske makake. Tudi sama se odločiva ta park obiskati. 

Ker park leži precej visoko, je temperatura zunaj le 5 stopinj. Najdeva primeren prostor. Danes bo svetila samo polna luna. 

Maroko 11. dan - od NP Tazekka do Fesa

Zjutraj je precej sveže. Ne obirava se dolgo in se začneva spuščati v nižino. 

Po poti srečava tudi cedrove gozdove, ki so značilne za to območje.

Ob cesti vidiva zanimiva drevesa, ki so spodaj olupljena do višine kakšnega metra in pol. 

S pomočjo spleta ugotoviva, da so to plutovci. Odstranjena skorja se obraste v cca 15. letih. Poseg drevesu ne škodi, če je izveden strokovno.

Po poti se peljeva mimo akumulacijskega jezera, ki je sedaj poln in precej večji kot pred letoma. 

Ko se spustiva v nižino, se mimo idiličnih mestec peljeva proti Fesu.

Pokrajina postane zelena in rodovitna. Povsod so njive in oljčni nasadi.

Fes je čarobno mesto. Pogosta ga imenujejo "srce Maroka" in ne zaman. Je dom največjega urbanega  območja brez avtomobilov. Ko stopiš v staro medino, se znajdeš v labirintu z več kot 9400 ulic in uličic. GPS tukaj ne deluje, zato se je treba zanesti na lasten občutek za orientacijo. 

To ni muzej na prostem, ampak živ, delujoč srednjeveški organizem, kjer še vedno teče življenje natanko tako kot pred stoletji.

Fes tudi v nedeljo ne počiva, ne počiva niti ob Ramadanu. 

Medina ponovno očara. Rokodelci izdelujejo svoje izdelke - keramične, kovinske, usnjene. Naši standardi tukaj še dolgo ne bodo v veljavi. Upajmo, da nikoli, ker potem Medine ne bo več.

Skozi ena izmed vrat  se podava raziskovat Medino, katero obdaja več kot 20 km obzidja. 

Ogledava si delo na ročnih statvah ...

... izdelavo keramike (s pomočjo otroškega dela)...

... poliranje bakrenih izdelkov (brez upoštevanja varstva pri delu)...

... strojenje in barvanje usnja (brez upoštevanja okolje varnostnih zakonov).

Medina je polna prikupnih prodajaln, v katerih lahko kupiš vse.

Moram pa opisati še en dogodek, ki se je zgodil. Ko sva tavala po Medini, nama je mladenič ponudil vodenje. Pokazal nama je manjšo strojarno, izdelavo keramike, tkanje... Nato pa smo prišli med prodajalne. Ves čas se mu je zelo mudilo. Kar naenkrat pa se je obrnil in stekel kot blisk - za njim pa drug mladenič. Ugotovila sva, da imajo "vodniki" razdeljena območja, kjer lahko vodijo. In najin je očitno prekršil pravila. Upam, da je ubežal brez poškodb.

Na poti "domov" obiščeva še židovsko pokopališče.

Danes nočiva v Fesu. Ni ne vem kako romantično, je pa varno.