Uršlja gora s Poštarskega doma

 Pot: Poštarski dom, Uršlja gora - krožna pot, Ivarčko jezero

V soboto zvečer se na hitro odločiva, da ne bova doma. Odpeljeva se okoli osmih zvečer. V mraku parkirava pred Poštarskim domom. V domu je še veselo, a naju to nič ne moti. Ponoči pade par kapljic dežja. To je samo poletna nevihta, ki je z repom iz Avstrije zašla v naše kraje. Zjutraj se prebudiva ravno ob sončnem vzhodu.

Odločiva se za krožno pot - gor čez Kozarnico, dol pa čez Kal. Prejšnji dan sva srečala na Slemenu planinske prijatelje, ki so to noč prespali na Uršlji gori. Mogoče pa jih srečava tudi danes in jih presenetiva. 

Malo za Križem res srečava skupinico. Prisrčno se pozdravimo in se dogovorimo, da se srečamo pozneje še v Slovenj Gradcu. 

Proti vrhu je vse več planincev. Danes je lep dan - težko bi bil lepši. 

Greva do vrha, ...

... pa do križa, ki je vedno fotogeničen, ...

... pa mimo cerkvice...

... nazaj v dolino. 

Tokrat se v koči ne oglasiva, saj je na prostoru pred kočo za naju preveč ljudi. 

Pot navzdol naju malo razočara. Pred devetnajstimi leti, ko sva zadnjič hodila po tej poti, je bila po spominu lepo speljana po gozdu. Danes pa pot vodi po gozdnih vlakah in cestah. Očitno je bil tudi tukaj vetrolom in gozd je precej razredčen. Obilica gozdnih vlak in cest pa narejenih zato, da so gozd očistili.

V vročem opoldnevu prideva nazaj na izhodišče. Zapeljeva se do Slovenj Gradca, kjer se še enkrat srečamo s prijatelji in popijemo zasluženo pivo.

Oni se odpeljejo domov, midva pa se greva še ohladit v Ivarčko jezero. 

Presenečena sva nad urejenostjo jezera. Precej je sprehajalcev, jih je pa kar nekaj z enakimi nameni kot midva. Voda je čista in osvežujoča. Kopanje se prav prileže.

Za nama je spet en lep dan. Splača se potruditi in oditi iz cone udobja doma.

Bjelolasica - Bijele stjene, Samarske stijene

 13.7. - 17.7.

Pot: Delnice, Mrkopalj , Bijele stijene, Samarske stijene, Novi Vinodolski

V nedeljo popoldan se preko Reške planine, Trbovelj in Litije odpeljeva do gradu Mokronog. Vmes naju dobro opere poletna nevihta. Na gradu se samo malo razgledava, ogledava si P4N (mogoče pride kdaj prav). 

Nadaljujeva mimo Kočevja, do Delnic. Odcepiva se za Mrkopalj, kjer najdeva smer za Biijele stijene. Cesta se vzpenja, postane makadamska, zmanjka mobilnega signala. Po poti srečava gorskega čuvaja, ki nama potrdi, da je cesta prava, razloži, kje lahko parkirava in naju opozori na previdnost. Ravno danes so imeli reševalno akcijo.

Slediva navodilom in malo pred temo parkirava.

Pred nama je mirna in temna noč. Vse zaslonke oken ostanejo pospravljene.

Drugo jutro se odpraviva proti Bijelim stijenam. Pot je romantično zaraščena in prepredena z podrtim drevjem in posušenimi debli polnih lesnih gob.

Pot se vzpne na greben, kjer naju smerna tabla usmeri levo na vrh Bijelih stijen. Počasi se prične poplezavanje. Skala je podobna, kot v Paklenici. Kompaktna, narebričena z vsem, kar premore kras.

Kaj hitro prideva na vrh, kjer se odprejo lepi razgledi na vse strani neba. Dobiva celo mobilni signal.

Ko se naužijeva pogledov, se spustiva nazaj v gozd. Na mestu, kjer sva prej zavila levo, sedaj nadaljujeva desno po Vihoraški poti. Pot preči cele Bijele stijene. Kljub vročemu poletnemu dnevu je v hladu gozda na okoli 1200m, hoja prijetna. 

Proti koncu poti prideva do "Ljuske", kjer se težavnost dostopa precej poveča. 

S pakleniškimi izkušnjami uspešno premagava težave, a se vseeno postavi vprašanje, zakaj ni nobenih varoval. Mogoče bi kakšno varovalo pomagalo manj izkušenemu gorniku in bi pot lahko terjala kakšno reševanje manj.

Do izhodišča naju čaka še kakšno dobro uro poti. Prispeva do najinega domovanja, kjer se prav prileže improviziran tuš in dobro pozno kosilo. Ponoči je mirno in temno. Ne slišiva nobenih živali.

Drugo jutro se premakneva bliže Samarskim stijenam. 

Po prijetni poti, ki spet poteka v zavetju gozdov, prideva do bivaka Ratkovo sklonište. To je prijetno urejen bivak, ki v sili najbrž res pride prav. Stisnjen je pod navpično steno, ki ga uspešno varuje pred vremenskimi težavami.

Nadaljujeva po prečnici do najvišje točke Samarski stijen. Ko prideva na vrh, se nama pokažejo vsi vršaci, ki jih bova v nadaljevanju poti obiskala.

Odseki poti imajo zanimiva imena: Dolina vila, Faraonova dolina in Dolina suza. Pot je podobna kot včerajšnja - mogoče je še malo bolj mistična.

Ob poti so odcepi za posamezne vrhove: Stepenica, Piramida in Vidikovac. 

Na koncu spustiva Veliki kanjon in greva po obvozni poti. Glede na letošnjo kondicijo, je bila današnja tura že kar dovolj. Pri avtu se prileže kosilo in hladno pivo. 

Pot nadaljujeva proti Novemu Vinodoskemu. Zapeljeva se po zanimivi Rudolfini. To je ena izmed starih cest Gorske Hrvaške. Med potjo si ogledava še prijeten prostor pri Ledenicah, ki bo danes najino prenočišče. 

Danes je na vrsti še kopanje. Pri Povilah poznava prijeten zaliv, ki ga obiščeva. Morje je toplo in kar vabi v svoje naročje. 

Proti večeru se vrneva v Ledenice, kjer se povzpneva še na Stari grad Ledenice in bližnji Vidikovac. Tja prispeva ravno ob sončnem zahodu. Vse je okrašeno z rdečimi baloni, tam je tudi nekaj mladih ljudi. Povejo, da praznujejo zaroko mladega para. Čestitava jim in zaželiva vse lepo. Za zahvalo in spomin naju fotografirajo.

Večer preživiva ob poslušanju šakalov, ki se oglašajo iz bližnjih gozdov. 

Naslednje jutro se odpraviva na kopanje v Žrnovico. Morje je globoko in čisto. Ves dan preživiva tam, čeprav je sence bolj malo. Se pa zato večkrat ohladiva v morju.

Proti večeru se odpraviva do nama ljubega Kalca, kjer prespiva še zadnjo noč.

Pred časom sem prebral, da je na Pivškem polju sedemnajst presihajočih jezer. Dva sta v neposredni bližini gradu Kalc. Odločiva se jih obiskati..

Pot je lepa, mesto dveh jezer pa je suho. Vseeno se vidi, kje so - takrat ko so. Jih bova pogledala, ko bova v teh koncih ob bolj mokrem času leta.

Že nekajkrat sem bral o Mussolinijevem tunelu, ki se nahaja na tankovski cesti. Ta se vije pod Podtaborko steno. Tokrat ga poiščeva in se zapeljeva po cesti kljub znaku za prepoved. Piše "dovoljeno za intervencijo" - pa saj to velja za naju - ali ne?

Ko prideva nazaj do asfalta, se obrneva proti domu. Tokrat po stari magistrali, saj vinjete trenutno (še) nimava. Postavljava si vprašanje, ali jo je ob vseh zastojih na naših avtocestah sploh vredno kupiti. Mogoče kakšno slabo urico pozneje kot po prazni AC, prideva v domače loge - že z mislijo na naslednje avanturice.

Morje - Drage pri Pakoštanah

19.6.2025 - 26.6.2025

Tokratni kratek dopust - en teden - sva si zastavila tako, da bo res dopust. Nisva vzela s sabo ne koles ne kajakov. Celo nisva šla s kombijem, saj sva imela  prenočišče oziroma apartma zagotovljen. Ko sva prispela, naju je tako kot pred tremi leti, spet začaral pogled s terase - za milijon dolarjev.

Odločitev, da sva tokrat brez športnih pripomočkov, je bila pravilna. Temperatura zraka se podnevi ves teden ni spustila po 33 stopinj. Za šport so poskrbele stopnice, saj jih je do morja skoraj 300. Vsak dan sva jih prehodila trikrat ali štirikrat. Pa še večerni sprehodi... Res nisva pogrešala ne koles ne čolnov. Prebrala sva kar nekaj knjig. Enkrat pa sva se odpravila na bližnji 111 m visoki hribček imenovan Velika Čelinka. 

Po poti sva našla polno drevo fig. Kljub bližini hiš, sva si privoščila slastno malico. 

Predzadnji dan sva se odpeljala do otoka Murter. Pred dobrimi dvajsetimi leti sva tukaj prvič kampirala -  v kampu Slanica. Želela sva videti, kako je tam sedaj.

Plaža Slanica je bila kljub predsezoni nabito polna. Brisača do brisače. Sploh nisva šla iz avtomobila, ampak sva se odpeljala naprej ob obali. Po kakšnih dveh kilometrih sva našla prostor ob obali in se ohladila v prijetno sveži vodi. 

Že prej sva si nagledala hrib, ki se dviguje nad krajem Murter. Videla sva, da se ga da osvojiti tudi iz druge strani. To je 125 m visoki Raduč. Na njem je vojska Kraljevine Jugoslavije zgradila v letu 1932 vojaški kompleks. Skopali so več kot 300 m rovov, postavili tri povezane bunkerje ter ostale oskrbne in pomožne objekte. 

Neznani pripovedovalec trdi, da je bil vojaški kompleks odgovor na napad italijanske ladje "Morosini" na lokalno ladjo "Karađorđe", ki je skoraj privedel do vojne med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo. Namen izgradnje vojaškega kompleksa je bil nadzor nad prehodi med otoki Smokvica in Opat, Smokvica in Kurba Vela ter Blitvenica in rt Meda.

Vsekakor pa je hrib Raduč izreden razglednik. 

Ker je sonce neusmiljeno potekalo, sva se odločila še skopati pri arheološkem najdišču Colentum.  Za ogled je bilo tako in tako prevroče.

Zvečer še zadnjič uživava na terasi.

Drug dan se vračava domov preko Obrovca, kjer pozdraviva reko Zrmanjo - še en dolg, ki ga morava obiskati (preveslati) s kajakom. 

Prazna cesta naju premami, da se odločiva za staro magistralo. Preko Velebita, Ličkega polja in Plitvičkih jezer se v Karlovcu priključiva na avtocesto. Temperatura je v Karlovcu in Zagrebu je kazala 40 stopinj Celzija. Hvala za klimo v avtomobilu.

Proti večeru prispeva domov. Zgleda, da je vse tako kot mora biti.