Tunizija - 18., 19., in 20.dan - pot domov in povzetek

Pot: Tunis - Palermo - Civeveccia

Družba GNV dovoli celo "kampiranje" v salonu.

Ladja z dobrimi 22 vozli pluje proti Palermu, kamor prispemo okoli 14 ure. Kot smo pričakovali, se res izkrca kar veliko "pešcev" - po oceni kakšnih 400 in še dodatnih 200 avtomobilov. 

Mi se sončimo na toplem mediteranskem soncu.

Proti večeru zapustimo Palermo in se usmerimo proti celinski Italiji.

Ves čas nas spremlja mirno morje. V jutranjih urah prispemo v rimsko pristanišče - Civitavecchio. Izkrcanje traja kakšni dve uri, skupaj s carinskimi formalnostmi. 

Sedaj nas čaka samo še pot domov - 800 km po večinoma dobrih italijanskih avtocestah. Midva se odločiva, da v bližini Gradeža še enkrat prespiva, B&L pa potegneta kar do doma.

Vse nas kliče pomladno delo, ki je bilo v zadnjih treh tednih zanemarjeno.

Tunizija - 17.dan - Cartagina

Pot: Kartagina - odhod domov

Zjutraj obiščemo še Hammamed. gneča v mestu nas prepriča, da se ne ustavljamo. Pa saj mora ostati nekaj še za drugič. 

Gremo do Tunisa in še malo naprej do Kartagine, ki je znana kot ena najpomembnejših zgodovinskih lokacij v Sredozemlju in je na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Kartagino so ustanovili Feničani v 9. stoletju pred našim štetjem. Po legendi jo je ustanovila kraljica Dido. Mesto je hitro postalo pomembno trgovsko in pomorsko središče.

Kartagina je bila središče Punskega cesarstva in je igrala ključno vlogo v punskih vojnah proti Rimski republiki. Po tretji punski vojni, leta 146 pr. n. št., so Rimljani Kartagino popolnoma uničili.

Rimljani so mesto kasneje obnovili in postalo je eno najpomembnejših mest Rimskega cesarstva. V rimskem obdobju je Kartagina postala središče rimske province Afrika.

Najprej si ogledamo obnovljen amfiteater, ki še danes služi namenu.

Nato gremo do Term Antonina. Te rimske terme so bile nekoč ene največjih in najbolj razkošnih v Rimskem cesarstvu. Ohranjene ruševine dajejo vpogled v rimsko arhitekturo in življenjski slog.

Akropola Byrsa: To je bilo središče starodavne Kartagine. Danes je na tem mestu arheološki park, kjer lahko obiskovalci vidijo ostanke templjev, hiš in drugih struktur.

Ogledamo si še ostanke rimskega pristanišča...

... in Narodni muzej Kartagine. Ta muzej hrani bogato zbirko artefaktov iz punskega in rimskega obdobja, vključno z mozaiki, kipi, keramiko in vsakdanjimi predmeti. Muzej ponuja vpogled v življenje v starodavni Kartagini.

Z vrha je tudi lep razgled na Kartagino.

V bližini je še modro mesto Sidi Bou Seid. Zelo turistično!

Ura se približuje odhodu, zato zaključimo in se odpeljemo v pristanišče. Ker smo tukaj prvič in seveda brez izkušenj, naredimo napako in smo tam že na prvi termin za check-in. To pomeni, da je tam še precej domačinov, ki ponujajo raznorazne stvari in usluge - in se jih je kar težko otresti. Ko smo se na ladji potem pogovarjali z izkušenim Slovencem, ki te poti opravi večkrat, nam je povedal, da je najbolje priti na check-in dobre pol ure pred zaprtjem. Če bi to vedeli prej, bi si lahko še slabe štiri ure ogledovali mesto.

Ampak - konec je naše poti in konec je velikonočnih praznikov. Tako je ladja kar precej polna, saj na svoji poti stoji tudi v Palermu. Tu pa dela veliko Tunizijcev. 

Ladja okoli enih ponoči izpluje iz Tunisa in pričenja našo pot nazaj proti domu.

Tunizija - 16.dan - El Jem

Pot: Sfax - El Jem - toplice Hammam Bent Jedidi

Zjutraj še malo polenarimo po kampu in opazujemo plitvo morje, ki za kopanje tukaj ni primerno.

 Nadaljujemo do mesta El Jem.  

Amfiteater v El Djemu je tretji največji rimski amfiteater na svetu, za Kolosejem v Rimu in amfiteatrom v Capui. Zgrajen je bil v 3. stoletju našega štetja in je lahko sprejel do 35.000 gledalcev. Amfiteater je bil uporabljen za gladiatorske boje, javne prireditve in druge spektakle.

Amfiteater je znan po svoji impresivni arhitekturi, ki vključuje tri nadstropja arkad in dobro ohranjene podzemne prostore, kjer so bili nastanjeni gladiatorji in živali.

Imamo željo spoznati toplice - takšne ne turistične - za domačine. Odpeljemo se proti Hammam Bent Jedidi. Ko pridemo v vas sploh nimamo občutka, da so tu toplice. 

Sprehodimo se po vasi in najdemo vhod - seveda ločen za moške in ženske. Z Lojzetom si ogledava moški del in nisva preveč navdušena. Ko prideva ven, sta ženski prav navdušeni - tako da sva tudi midva "primorana" v obisk. Po vstopnini, ki znaša 3 TD (1€), je najprej obvezno tuširanje - ki pa ni tuširanje, ampak te nekdo parkrat polije z vedrom vroče vode. Bazen je velikosti cca 8x8m v njem pa je voda, ki ima dobrih 50 stopinj. Izkušnja je podobna turški savni. Nekateri se kopajo, nekateri se polivajo z vodo. Sledi še masaža, ki se izvaja na tleh. Je precej aktivna, a nekako sva zdržala. Na koncu je bilo prav prijetno. Masaža stane dodatnih 5€.

V vasi, oziroma v okolici, imamo namen tudi prenočiti. 

Zvečer opazujemo Muskove satelite, ki v ravni črti potujejo nad nami. Po masažah smo prijetno utrujeni, zato se bo zadnje spanje v Tuniziji prav prileglo.

Tunizija - 15.dan - proti severu

Pot: Jerba, Sfax

Zjutraj se zbudimo v jutro, ki je prav romantično. 

Ogledamo si še nekaj znamenitih plaž, a nas mivka nekako ne pritegne. Tudi piha precej svež severni veter, ki je ponoči razgnal peščeni mrč prejšnjega večera.

Mimogrede vidimo tudi precej sodobnih resorjev, ki nestrpno čakajo all inclusive turiste.

Vidimo pa tudi take, ki jim je rok že potekel. 

Odidemo nazaj preko nasipa na celino ter se po najkrajši poti odpeljemo proti Sfax-u. Spet se vozimo med nepreglednimi nasadi oljk.

Sfax spustimo, saj smo že malce utrujeni od turizmanja. Obala tukaj ni ne vem kako prijazna in lepa, zato tudi ne najdemo primernega prostora pod svobodnimi zvezdami. Malo s težkim srcem se namestimo v še kar prijeten kamp...

... si skuhamo večerjo in gremo na sprehod po vasi.

Tunizija - 14.dan - Medenina

Pot: Medenina - Djerba 

V mestu Medenina je precejšnja gneča. Z malo truda najdemo parkirni prostor, saj si želimo ogledati Ksar in živilski trg. 

Na trgu moški igrajo damo s kamenčki.

Ogledamo si še muzej berberskega življenja. 

Vidimo lahko, kako so imeli Berberi opremljena stanovanja.

Zanimivo je, da v muzeju oddajajo tudi berberske sobe, tako da lahko gost doživi avtentično bivanje.

Sprehodimo se še po živilskem trgu in nakupimo nekaj zelenjave in sadja.

Nadaljujemo proti Djerbi. Vozimo se ob neskončnih nasadih oljk. Tunizija je ena izmed največjih proizvajalcev oljčnega olja na svetu. Oljke gojijo na 1,8 milijona hektarjev, kjer raste 82 milijonov dreves.

Tunizijski predpisi o prevozih so zelo ohlapni. Tudi sami vidimo zanimiv prizor na cesti proti Djerbi.

Djerba meri 500 km2 in je največji otok v Afriki. Nasip, ki povezuje celinski del Tunizije z otokom Djerba je dolg 7  km. Zgradili so ga že Rimljani in je bil za tiste čase izjemen inženirski dosežek. Poleg ceste je po nasipu speljan tudi vodovod, saj otok nima dovolj vode za vse potrebe. Na otoku je zelo razvit turizem. Na njem je zgrajeno ogromno resorjev, ki privabljajo turiste iz vsega sveta.

Na začetku Djerbe je obala precej plitva in primerna za kite surfing. 

Po precej dolgem potovanju, si zaželimo kopanja v morski vodi. Kmalu najdemo primerno mesto in zaplavamo v precej visokih valovih.

Ker nam je prostor všeč, ga določimo za prenočevanje.

Ker je na Djerbi turistična sezona vse leto, tudi ponudba dodatnih aktivnosti obstaja ves čas. Ena izmed njih je tudi jezdenje kamel po mivkastih plažah. 

Tunizija - 13.dan - Remada

Pot: proti Ramadi po stranskih cestah skozi puščavo, Tataourine in mimo Ksar Hadada do Djebel Miteur

Zjutraj naredimo nov plan, saj smo se odločili, da obiščemo še Ramado - kot našo najjužnejšo točko v Tuniziji. 

Po lepi puščavski poti se odpeljemo do dobrih 70 km oddaljene Ramade.

Po poti parkrat stojimo in iščemo Saharske rože. 

Saharska roža (Puščavska roža) je mineralna tvorba, ki nastane v puščavskih predelih zlasti v Sahari. To so kristalne strukture, ki oblikujejo rozete podobne cvetjem. Nastanejo zaradi izhlapevanja vode, bogate z minerali, v pesku. Te naravne tvorbe so priljubljene med zbiralci mineralov zaradi svoje edinstvene lepote.

Žal smo jih iskali brez uspeha. Ampak nič zato. Danes je puščava imela poseben čar. Včeraj je deževalo, zato je bilo ozračje čisto, pesek pa je imel posebno strukturo zaradi kapljic včerajšnjega dežja. 

Z užitkom se sprehajamo in nič kaj se nam ne mudi zapustiti čudovito pokrajino.

Odpravimo se naprej do Ramade. Kraj nas ni očaral. Nekaj časa smo celo razmišljali, da bi šli še malo niže proti Libiji, vendar smo misel hitro opustili. 

Mesto se nam ni zdelo prijazno, zato smo ga kar hitro zapustili. Po kakšnih 10 kilometrih je bila na krožišču vojaška kontrola. Izločijo nas in poberejo potne liste. Po kakšnih petnajstih minutah pride civilist, ki nas sprašuje po namenu obiska mesta. Ko mu vse razložimo, želi Ekin telefon in začne pregledovati fotografije. Naredila je samo tri fotke, a ena se jim je zdela, da je nevarna. Moramo se vrniti s spremstvom nazaj na vojaško komando. Tam spet in spet sprašujejo o fotografiji in zakaj smo jo naredili. Napišejo zapisnik, popišejo potne liste, zbrišejo sporno fotografijo. Po kakšni uri nam vrnejo dokumente in nam dovolijo oditi. Malo pred krožiščem, na katerem so nas prvič vrnili, za nami pridrvi vojaški uslužbenec in nam pove, da se moramo vrniti, ker moramo podpisati zapisnik. Spet se vrnemo na komando, tam pa pridejo novi uslužbenci (verjetno vojaki v civilu) in spet hočejo imeti vse obrazložitve. Zanima jih vse mogoče. So sicer vljudni, sprašujejo če smo lačni in žejni. Spet traja kakšno uro, preden lahko odidemo, čeprav tudi tokrat zapisnika nismo dobili niti v vpogled niti v podpis. Tokrat srečno mimo vojaške kontrole nadaljujemo našo pot.

Kasneje se podučimo iz spleta, da je v Tuniziji strogo prepovedano fotografirati vse vojaške, policijske in ostale strateške objekte, četudi to nikjer ne piše. Sankcije so lahko hude - tudi zapor. Sporna slika je nastala med slikanjem krožišča, na njej pa se je slučajno videl tudi vhod v vojaški objekt. 

Nadaljujemo do Tataouine. Ker smo vsi še malo pod stresom, nas ogledi ne zanimajo preveč. Mesto ne deluje prijazno, zato se odpravimo proti Medenini. Po poti si ogledamo še Ksar Elferch.

Utrdba velja za eno od utrdb, katere namen ni bi več samo zaščita, temveč je poleg prvotne funkcije skladiščenja začela igrati vlogo tržnice in kraja za srečanja in izmenjavo med plemeni in družinami.

Za današnji zaključek dneva najdemo prostor pri paleontološkem najdišču Djebel Miteur. To najdišče je zelo bogato s kostmi dinozavrov, krokodilov, želv in rib, ki so živeli na tem področju pred 100 milijoni let. Da bi ozaveščali javnost o pomenu geološke dediščine, so na hribu Djebel Miteur, postavili primerek odraslega dinozavra v naravni velikosti.

Sprehodimo še do sosednjega hribčka in opazujemo sonce, ki ravno zahaja.

Današnji dan je bil kar pester in počitek se bo prav prilegel.